Spomeniški revizionizem

Pred več kot 150 leti, natančneje leta 1853, je mesto Ljubljana od Josefa Benedikta Withalma, lastnika ljubljanskega Kolizeja, odkupilo litoželezni odlitek kipa avstro-ogrskega feldmaršala Josefa Radetzkega. Prostostoječi kip v naravni velikosti prikazuje Radetzkega med bitko pri Novari, kjer so sile avstrijskega cesarstva porazile italijansko vojsko Kraljevine Sardinije in njenih zaveznikov, ki se je borila za neodvisnost Italije. Kip je dolgo stal v mestni hiši, nihče namreč ni vedel, kam bi ga dali, šele leta 1880 so ga pokazali javnosti. Postavili so ga pred Tivolski grad, ki se je takrat še imenoval Podturn.

Josef Radetzky, skorajda pravi oče naroda in slovenski nacionalni junak, ki so ga slavile pesmi, o njegovih junaštvih pa so se otroci učili iz šolskih beril, Slovan, katerega vrlina je bila, kot je zapisal sam Anton Slomšek, da je bil »vrli vojščak, vojakom dober oče, priden državljan, cesarju vdan in ponižen podložnik ter bogaboječ katoličan«, je imel v tistem času v Ljubljani že postavljen spomenik. Bronasti doprsni kip je stal v parku Zvezda, odkritje pa je potekalo kot manifestacija avstrijskega domoljubja, ki se še ni postavljalo proti prebujajočim se slovenskim narodnim gibanjem. Oba kipa sta bila prva ljubljanska javna spomenika, postavljena sta bila, še preden je zrasel spomenik Valentinu Vodniku, izginila pa sta v zimskih nočeh na prehodu v leto 1919. Po prvi svetovni vojni je namreč prišel nov čas, nova država, ki je želela obračunati z vsem, kar je dišalo po razpadli monarhiji. Oba odstranjena kipa sta danes v depojih Mestnega muzeja Ljubljana.

Mestna občina odločno zanika, da bi šlo za kakršnokoli revizijo zgodovine ali celo za politični dogodek, vse skupaj naj bi sodilo le k ohranjanju dediščine.

Na mestu, kjer je v parku Zvezda stal doprsni kip Radetzkemu, je danes spomenik Sidro, postavljen je bil leta 1954 in predstavlja priključitev Primorske k matični domovini. Še prej je bil na tem mestu velik spomenik jugoslovanskemu kralju Aleksandru I., ki pa je stal manj kot leto dni, saj so ga Italijani leta 1941 porušili. V Tivoliju je od Radetzkega ostal le podstavek. Včasih ta postane rekvizit za umetniške prireditve, večino časa pa prazen spodbuja k razmisleku o pomenu zgodovine in njene reinterpretacije.

A to se utegne kmalu spremeniti. Mestna komisija za postavitev javnih spomenikov in obeležij je sklenila, naj se pred Tivolski grad – feldmaršalu Radetzkemu je cesar Franc Jožef I. leta 1852 v predsmrtni užitek podaril to stavbo – vrne spomenik. Komisija se je tako odločila na podlagi dolgoletnih pobud občanov in nekaterih javnih ustanov. O njeni odločitvi smo govorili z Gojkom Zupanom, umetnostnim zgodovinarjem in enim izmed članov komisije. Zamisel o ponovni postavitvi spomenika se mu zdi smiselna. »Radetzky je bil častni meščan Ljubljane, hkrati je urejal park pred gradom, ga odprl za meščane, preuredil je Švicarijo in podobno. Med Slovenci je bil priljubljen, navsezadnje nas nanj spominja njegova koračnica, ki jo vsako leto poslušamo na koncertu Dunajskih filharmonikov. Ne vem, zakaj bi torej ta spomenik skrivali v muzejskih depojih.« Mestna občina odločno zanika, da bi šlo za kakršnokoli revizijo zgodovine ali celo za politični dogodek, vse skupaj naj bi sodilo le k ohranjanju dediščine. Kljub vsemu se ni mogoče otresti vtisa, da gre za lepotičenje javnega prostora, ki je najprej nepotrebno, poleg tega pa lahko pripelje do napačnega razumevanja.

Mesto brez spomina?

Zamisel, da se Radetzky vrne na staro mesto, v resnici ni nova. Etnolog Božidar Jezernik se spominja, da naj bi bili o tem razmišljali že sredi devetdesetih let, a potem zamisli niso izpeljali. »Kdo ve, zakaj,« pravi, »morda zato, ker je bil Radetzky maršal, v Ljubljani pa so odstranili kip še nekega drugega maršala in bi se lahko potem vrnil tudi ta. Sam zagovarjam idejo, da bi morali v Ljubljani ponovno postaviti vse spomenike, torej ne le oba maršala, ampak tudi vse tiste, ki so bili podrti po letu 1918, med drugo svetovno vojno in po njej in tudi po letu 1991. Torej tudi spomenik kralju Petru, spomenik kralju Aleksandru, spomenik Francu Jožefu in maršalu Josipu Brozu Titu. Tako bi se videlo, da ima Ljubljana preteklost, da je ta pestra in da so nekatere stvari spremenljive. Nič ni večnega, trajnega, niti današnja oblast ne.«

V Ljubljani so sicer pred leti že postavili odstranjena spominska znamenja. Ob nekdanji Poti spominov in tovarištva so znova zrasli rdeči jambori s peterokrako na vrhu, ki jih je v osamosvojitveni ihti porušila slovenska desnica. A vsi tedaj odstranjeni spomeniki se niso vrnili. Tistega, ki je v spomin na medvojne demonstracije nekoč stal pred ljubljansko stolnico in s prstom obtožujoče kazal proti njej, na tem mestu ni več. Je pa namesto njega nedaleč stran na Pogačarjevem trgu zrasla skulptura, posvečena ženskemu pogumu, v spomin na iste demonstracije. To je sicer lep primer, kako lahko stare spomenike ali sporočila, ki so jih izražali, postavimo v kontekst sodobnega časa.

Vrnimo se k feldmaršalu. Zakaj ravno on? »Kaj boste videli, če se sprehajate po središču Ljubljane? Videli boste imena slovenskih pesnikov in pisateljev 19. stoletja, kot da pred tem časom v Ljubljani ni bilo ničesar. Še vedno se spominjamo zgolj razmaha slovenskega nacionalizma, četudi imata Ljubljana in vse slovensko ozemlje pestro preteklost. Iz spomina ne smemo izbrisati vsega, kar so nekoč razglasili, da ni slovensko. To ne velja le za Ljubljano, ne bi me motilo, če bi v Mariboru postavili tudi spomenik Tegetthoffu,« še pravi Jezernik.

Zamisel, da bi Mariborčani znova postavili odstranjeni monumentalni spomenik Mariborčanu, sicer Nemcu, Wilhelmu von Tegetthoffu, ki je v bitki pri Visu leta 1866 razbil italijansko mornarico, ni nova. Tudi tam se občasno pojavljajo takšne pobude, a uradnega sklepa o tem še ni. Spomenik je sicer izginil leta 1918, težak je bil 35 ton, po letu 1945 pa so dele tega kipa pretopili v partizanska spominska znamenja.

Zmeda

A zakaj bi sploh postavljali odstranjene spomenike? Kaj sporoča postavljanje kipov pozabljenih in ostarelih generalov tukaj in zdaj, v današnjem času?

Do zamisli o vrnitvi Radetzkega na prazni kamniti podstavek je kritična Beti Žerovc, umetnostna zgodovinarka in izredna profesorica na ljubljanski filozofski fakulteti. Zdi se ji nesmiselna, celo nevarna. Pravi, da ni tako bistveno, kaj dobrega je Radetzky nekoč storil za Ljubljano ali naše dežele, bistveno je, kaj pomeni ponovna postavitev avstrijskega spomenika za nas danes, v tem trenutku. Spomeniki niso nedolžna dekoracija, imajo močne družbene učinke. »Zdajšnja politika zelo grobo briše pozitivne dogodke iz slovenske zgodovine, v mislih imam 20. stoletje, drugo svetovno vojno in partizanski upor. To se daje v nič, in ker Slovenija v svoji zgodovini nima velikih ključnih dogodkov, Prešernove poezije naj bi bile premalo, se zato ozira na zgodovino avstrijskega cesarstva, katerega del so bili nekoč Slovenci.« To se zdi logično, a ima spogledovanje z monarhijo, pa četudi to ni zavestno, simbolične posledice. »Če na eni strani slabiš NOB in na drugi dopuščaš, da se ponovno vzpostavljajo avstrijski spomeniki, se lahko prej ali slej vzpostavijo Štajerska, Kranjska in Koroška kot samostojne dežele. Če je Slovenija samostojna država, se mora odločiti, kateri zgodovinski dogodki so del njene preteklosti. Kaj je tisto, kar je pomembno? Kaj je skupna zgodovina?

Ni bistveno, kaj dobrega je Radetzky nekoč storil za Ljubljano, bistveno je, kaj pomeni ponovna postavitev spomenika danes. Spomeniki niso nedolžna dekoracija, imajo družbene učinke.

Kaj je skupna identiteta? V času Radetzkega ni bilo države Slovenije, identiteta posameznikov je bila deželna.« Se bomo torej v času, ko vedno manj vemo o tem, kdo ali kaj smo, vrnili k starim deželnim identitetam?

Beti Žerovc ni edina, ki razmišlja tako. Na drugi strani Trojan, v Mariboru, je doma zgodovinarka Mateja Ratej. Tudi njej se zdi postavljanje nekoč odstranjenih spomenikov sporno. »Prizadevanja za ponovno postavljanje spomenikov iz različnih obdobij slovenske zgodovine kažejo na nihanje kolektivne identitete, skupnost se je očitno znašla na razpotju, ko se zdi varneje in udobneje ozirati v preteklost kot iskati rešitve družbenih težav v kaotični sedanjosti in prihodnosti. Gre za refleksni poskus poenotenja skupnosti, ki ima ob zaostrovanju družbenih težav ponovno opraviti z dezintegracijskimi procesi.«

Na Štajerskem, kjer je nekoč živelo veliko ljudi, ki jim je bila nemščina materin jezik, bi lahko torej poleg spomenika Tegetthoffu znova postavili podrti spomenik nadvojvodi Janezu, na Ptuju in še v številnih drugih mestih spomenik Francu Jožefu, v Celju pa spominsko ploščo Johannu Gabrielu Seidlu, avtorju besedila nekdanje avstrijske himne, Cesarske pesmi »Gott erhalte, Gott beschütze unsern Kaiser, unser Land«. Njegova plošča je po letu 1918 izginila, nato so jo nacisti z velikim pompom postavili nazaj, a je zdržala le do prihoda nove oblasti.

»V Mariboru je, denimo, v porastu zgodovinski štajerskodeželni sentiment, ponovno se vse več ljudi spogleduje z Gradcem, nekoč deželnim središčem zgodovinske dežele Štajerske. Tam naj bi bilo danes, kot nekoč v Astro-Ogrski in kasneje v nacističnem rajhu, vse bolje urejeno kot doma. Brezplodnost ponovnega obujanja padlih spomenikov se kaže v tem, da nova postavitev danes nujno uprizarja sedanji družbeni kontekst, navidezno varne in urejene preteklosti, ki se nam prikazuje kot fantazma, pa ni mogoče obnoviti. V slovenskem primeru je takšno početje še posebej sporno, saj bi mešanje spomenikov iz različnih državnih ustrojev (avstro-ogrskega, Karađorđevićevega, socialističnega, poosamosvojitvenega) še potenciralo shizofrenost družbenega trenutka,« še pravi Mateja Ratej.

Feldmaršal Radetzky je umrl v Milanu leta 1858. V Ljubljani ni živel dolgo, tudi v Tržiču ne, četudi je imel tam v lasti dvorec Neuhaus. Poročen je bil namreč z grofico Franzisko Romano von Strassoldo. Čeprav naj bi bil spoštoval kranjske vojake, s Slovenijo osebno ni imel ničesar, to je seveda logično, v njegovem času Slovenija kot idejni narodni koncept sploh ni obstajala. Res je, da se je po njegovi smrti hitro razširil kult o njegovi veličini in dobroti, a res je tudi, da je po nekaj desetletjih utonil v pozabo.

Današnje obujanje in postavljanje njegovega spomenika je, kot bi dejal kulturolog Mitja Velikonja, »še en dokaz servilnosti slovenskega političnega establišmenta do zunanjih centrov moči. Kako je že rekel Krleža? Cercasi un buon padrone – v iskanju dobrega gospodarja. Sam bi raje predlagal, da bi spomenik postavili preslišanim in zapostavljenim ženskim umetnicam oziroma ženskam nasploh ali recimo Ani Jelovšek; ali pa izbrisanim; ali pa v Sloveniji umrlim beguncem na poti v boljši svet.«

Majhni ljudje potrebujejo velike voditelje, a to ne govori nič o osebnostih, upodobljenih na spomenikih, veliko pove o tistih, ki takšne spomenike nekritično občudujejo. To je nepotrebno lepotičenje. Prazen podstavek sporoča veliko več kot kip nekoč slavnega, danes pa že dolgo pozabljenega feldmaršala. Ne le o njem, ampak tudi o našem odnosu do časa, v katerem je živel.