Čas je za radikalne

Boj Mladih za podnebno pravičnost ima vse več političnega naboja

Že Mladinska aktivistična organizacija (MAO) je dokaz, da mladim v Sloveniji ni vseeno. Hodijo na proteste, so družbeno in politično dejavni, udeležujejo se akcij, predvsem pa se trudijo biti vidni in slišani. Da si bodo morali izboriti svoj prostor pod soncem, se zavedajo tudi v gibanju Mladi za podnebno pravičnost, ki ga je medijski radar ponovno zaznal v zadnjih nekaj tednih. Njihov večmesečni molk je sicer posledica ukrepov za zajezitev covid-19, vseeno pa je težko konkurirati medijski pozornosti, ki jo je v okoljevarstvo usmerila mlada švedska podnebna aktivistka Greta Thunberg. Slednja je v boju za podnebno pravičnost združila mlade po svetu ter sprožila shode, poimenovane Petki za prihodnost, ki smo jih lahko spremljali tudi v Sloveniji. Cinične pripombe, da so se mladi protestov udeleževali zgolj zato, da jim ni treba sedeti pri pouku, se danes zdijo kot škodoželjne opazke tistih, ki so še vedno slepi za težave, s katerimi se sooča sodobna družba.

Začetki gibanja Mladi za podnebno pravičnost segajo v Delovni odbor za okoljevarstvo študentskega društva Iskra, kjer so začeli s progresivnim okoljevarstvom, utemeljenim na kritiki obstoječega sistema, povezovanju raznolikih družbenih gibanj v boju proti skupnemu sovražniku – kapitalu. Delo mladih podnebnih aktivistov obenem črpa iz preteklih delavskih, antikolonialnih, naravovarstvenih in drugih progresivnih bojev. Njihova starostna struktura je precej raznolika, med njimi so osnovnošolci, dijaki, študenti, mladi zaposleni, pri tem pa jim pomaga tudi nekaj še starejših članov in članic. Njihovi člani imajo zelo različne interese, področja znanja, zanimanja in dela. Lahko bi rekli, da prihajajo prav z vseh vetrov, skupno pa jim je to, da so pripravljeni nameniti vsaj del svojega (prostega) časa skupnemu boju.

Zahteve in vsebinski predlogi

Mladi podnebni aktivisti niso zgolj protestniki, ki nečemu nasprotujejo, kar je prav tako pogost očitek, temveč ponujajo tudi konkretne konstruktivne vsebinske rešitve. To so ponovno dokazali pred dvema dnevoma, ko so se odzvali na Dolgoročno podnebno strategijo Slovenije do leta 2050, krovni državni dokument na področju spopadanja s podnebno krizo. Aktivist gibanja Mladi za podnebno pravičnost ter magistrski študent ekonomije na Ekonomski fakulteti Izidor Ostan Ožbolt pojasnjuje, da nas trenutni osnutek vodi v podnebni zlom, poglablja trenutni družbenoekonomski sistem, pospešuje betoniranje narave ter povečuje revščino, zato dokument v obstoječi obliki »ne sme in ne more biti sprejet«.

»Zahtevamo spremembe v skladu s štirimi krovnimi usmeritvami – prenehanje z mitom o zeleni rasti ter zasledovanje planirane odrasti, povišanje podnebnih ciljev in preprečitev podnebnega zloma, naravi omogočimo prosto pot za poln razcvet, tranzicijo pa naj plačajo glavni krivci podnebne krize (velika podjetja in najbogatejši).«

Aktivisti so v sredo, na zadnji dan javne obravnave, z več kot 20 organizacijami iz vseh sfer civilne družbe oddali skupne, več kot deset strani dolge pripombe k predlogu. Pridružili so se jim tudi sindikati, upokojenci, borci za dostopna stanovanja, aktivisti za migrante, zagovorniki pravic živali, gibanja za varstvo narave in drugi. Ostan Ožbolt meni, da ministrstvo nima druge možnosti, kot da dokument celovito spremeni. »Zahtevamo spremembe v skladu s štirimi krovnimi usmeritvami – prenehanje z mitom o zeleni rasti ter zasledovanje planirane odrasti, povišanje podnebnih ciljev in preprečitev podnebnega zloma, naravi omogočimo prosto pot za poln razcvet, tranzicijo pa naj plačajo glavni krivci podnebne krize (velika podjetja in najbogatejši),« dodaja.

K ponovni aktivaciji pa jih, čeprav je zaradi udeleževanja na protivladnih protestih morda tako videti, ni »spodbudila« nova vlada Janeza Janše, temveč prav prej omenjeni osnutek težko pričakovane dolgoročne podnebne strategije. Takrat so se odločili, da je to primeren trenutek za širšo mobilizacijo. Tu Janševa vlada ni igrala pretirane vloge, saj so delavcem in naravi škodljive ukrepe predlagale in sprejemale že prejšnje vlade, je jasen Ostan Ožbolt. »Tako kot smo se borili za boljšo prihodnost proti prejšnjim oblastnikom, se borimo tudi proti sedanjim.«

Zgolj zamenjava ministra ni rešitev

Vseeno pa do Janševe vlade ostajajo kritični, saj minister za okolje Andrej Vizjak in aktualna oblast nasploh na ohol način izvršujeta okoljske politike. »Trenutna politika na področju okolja in narave pospešuje že dalj časa trajajoče trende in ne pomeni kvalitativnega reza s preteklostjo. Zato potrebujemo globlje spremembe kot zgolj zamenjavo trenutnega ministra Vizjaka in vlade,« odgovarja Ostan Ožbolt.

V prihodnosti, tako bližnji kot malo bolj daljni, nameravajo delovati na dveh prepletenih ravneh. Na prvi ravni se bodo borili proti škodljivim politikam ter predlagali progresivne, ljudem in naravi prijazne ukrepe na državnem, občinskem in drugih nivojih, na drugi ravni pa bodo gradili alternativno družbo, ki bo zmožna na daljši rok ob globalnem povezovanju z ostalimi skupnostmi prerasti obstoječi sistem. Konkretneje, na prvi ravni kot možne boje vidijo dogajanje v Anhovem, hidroelektrarne na Savi, dolgoročno podnebno strategijo, strategijo za izstop iz premoga, Simičevo davčno reformo za bogate in podobno, na drugi ravni pa nameravajo postopno vzpostavljati v zadrugo povezane ekološke kmetije, skupnostne elektrarne na obnovljive vire energije in šolske projekte postavljanja sončnih celic na streho šol, pa tudi etične banke, izmenjevalnice, delavsko vodena podjetja ter zadružne, od države podprte stanovanjske gradnje.

Prizadevanje za spremembo sistema

Politika na institucionalni ravni jih (v nasprotju z MAO) ne zanima, tudi uveljavljene politične stranke večinoma za njihove predloge nimajo posluha. Izjema je Levica, ki jim je aprila lani ponudila možnost, da na seji odbora za infrastrukturo, okolje in prostor predstavijo svoje zahteve. »Levica je po mojem mnenju tudi najbolj zelena stranka v državnem zboru. Sicer pa stika s parlamentarnimi strankami skorajda nimamo in vsako sodelovanje v državnem zboru strateško premislimo,« poudarja Ostan Ožbolt. Za to, dodaja, obstajata dva razloga: prvič, meščanska država ni popolnoma neodvisna pri snovanju svojih politik, temveč je razmeroma avtonomna (financiranje zdravstva in drugih dejavnosti je odvisno od pobranih davkov in dajatev, ki pridejo tudi od kapitala). Ostan Ožbolt pravi, da je ta ovira na daljši rok premostljiva zgolj z gradnjo mednarodnega gibanja, povezovanjem progresivnih držav in gradnjo vzporednih institucij. »Drugič, parlament in z njim parlamentarne stranke za nas pomenijo orodje oziroma sredstvo za dosego želenih sprememb in ne končnega cilja. Za večje spremembe potrebujemo dovolj široko in močno gibanje, ki bo vršilo pritisk na slovenskih ulicah in trgih. Šele takrat bo lahko stranka kot podaljšek gibanja dosegla resnično velike zmage v državnem zboru.«

Izidor Ostan Ožbolt izpostavlja, da podnebna kriza ni povezana zgolj z okoljevarstvom, temveč je v resnici kriza sistema. »Obstoječi sistem, temelječ na čim večji akumulaciji kapitala, maksimizaciji profita in neskončni rasti, v svojem jedru ne more biti zelen. To kažejo tudi zadnji podatki – emisije toplogrednih plinov so leta 2018 v Sloveniji spet narasle, čeprav bi se morale za preprečitev podnebnega zloma znižati za več kot sedem odstotkov (na letni ravni). Kot nas uči preteklost, lahko močna država na kratek rok vseeno reši ali vsaj časovno zakasni različne okoljske krize,« dodaja. Prepričan je, da je treba ukrepati tu in zdaj ter se kratkoročno boriti za »radikalne reforme«, to je reforme, ki vzpostavljajo možnosti za prevrat obstoječega reda, dolgoročno pa si prizadevati za spremembo trenutnega sistema.