Ukrep na škodo državljanov

Od četrtka je regulacija trga s pogonskimi gorivi, bencinom in dizlom popolnoma v rokah dveh trgovcev s prevladujočim tržnim deležem v Sloveniji – Petrola in OMV. Vlada je prejšnji teden namreč sklenila popolnoma odpraviti državni nadzor nad ceno naftnih derivatov. Po petih letih prizadevanj je gospodarskemu ministru Zdravku Počivalšku vendarle uspelo najti vlado, ki je bila pripravljena prisluhniti njegovim načrtom in željam naftnih trgovcev.

Država po novem ne določa več najvišje dovoljene marže, ponudniki si jo določajo sami. Cene se lahko od enega bencinskega servisa do drugega razlikujejo. Praviloma pa bodo višje, kot bi bile v razmerah nadaljnje državne regulacije. Velikih skokov v cenah sicer ni pričakovati, saj si je vlada pridržala pravico do uvedbe vnovične regulacije v primeru pretiranih podražitev, a gorivo bomo povsem po nepotrebnem plačevali dražje. Ob konservativni predpostavki, da bodo trgovci maržo zvišali za dva centa na liter, bo to pri vsakem rezervoarju goriva zanje pomenilo približno dodaten evro prihodka.

Ta denar bo šel neposredno iz žepov potrošnikov v žepe naftnih trgovcev. In pri tem se je treba zavedati, da cena naftnih derivatov ne vpliva zgolj na strošek polnjenja avtomobilskega rezervoarja, temveč je pomemben dejavnik pri ceni široke palete dobrin, začenši s hrano.

Vlada napoveduje, da bo liberalizacija trga naftnih derivatov ugodno vplivala na povečanje konkurence. A kako si potem razložiti, da sta vladno potezo najbolj zavzeto pozdravila ravno Petrol in OMV, ki bi se morala načeloma prihoda konkurence najbolj bati? Slovenija je dobro pokrita z bencinskimi servisi, praktično vse najboljše lokacije so že zasedene.

Prostora za prihod novih ponudnikov ni veliko. »Dvomimo, da bo v državi, kjer je mreža bencinskih servisov sorazmerno dobro razvita, samo zaradi sproščanja cen prišlo do povečanja konkurence,« so denimo zapisali pri Zvezi potrošnikov Slovenije. »Hkrati je postavitev novih bencinskih servisov sporna ne samo z ekološkega stališča, pač pa tudi s stališča trajnostne rabe prostora ob pričakovanju, da bo v srednjeročnem obdobju vse manj kupcev kupilo bencinsko ali dizelsko gnani avtomobil.« Tudi oni napovedujejo, da gre za ukrep, »od katerega si potrošniki lahko obetajo le višje cene«.

Po mnenju ekonomista dr. Jožeta P. Damijana je deregulacija smiselna na trgu, kjer je konkurenca zelo velika. »Pri nas pa imamo efektivni duopol, kjer dva največja trgovca obvladujeta 87 odstotkov trga. V primeru duopola je logična posledica dogovor obeh trgovcev glede dviga cen, kar pomeni da bosta usklajeno dvignila marže, ne da bi si s cenovno konkurenco zmanjševala prihodke.«

Vlada napoveduje, da bo liberalizacija ugodno vplivala na povečanje konkurence. A kako si potem razložiti, da sta potezo najbolj zavzeto pozdravila ravno Petrol in OMV, ki bi se morala načeloma prihoda konkurence najbolj bati?

In pri tem sploh ni nujno, da se bosta Petrol in OMV za usklajeno delovanje dogovorila. Kot navaja poročilo OECD o delovanju trgov pogonskih goriv, na oligopolnih trgih podjetja prepoznajo njihovo vzajemno odvisnost in prilagodijo svojo strategijo pričakovanim odzivom konkurentov. Vsakemu od igralcev na trgu je jasno, da bo nižanje cen vodilo v enak odziv konkurentov, cenovna vojna pa bo pomenila nižje prihodke za vse.

Zato za agresivno cenovno konkurenco niti nimajo interesa.

Vse pomisleke in tveganja je že pred tremi leti v svojem poročilu o delovanju slovenskega trga naftnih derivatov odlično povzela Agencija za varstvo konkurence. »Sprostitev cen bi vodila v njihov dvig, še posebej na območjih, kjer je gostota bencinskih servisov manjša, pri čemer to velja tako za območje avtocestnega križa kot za notranjost države.«

Ko bo cena nafte na svetovnem trgu narasla, se bodo tudi cene pogonskih goriv hitro zvišale. Ko bo cena padla, bo nižanje cen mnogo bolj počasno. Gre za tako imenovani učinek »raket in peres«. V trenutnih razmerah na slovenskem trgu pogonskih goriv bi po mnenju Agencije za varstvo konkurence »ob prostem oblikovanju cen lahko prišlo do enakega učinka ’raket in peres’, kot ga zaznavajo tudi v drugih državah v Evropi, prav tako bi se pojavilo tveganje, da bi prihajalo do raznih omejevalnih sporazumov, predvsem do tako imenovanih tihih dogovorov«.

Regulirane cene goriv so potrošnikom zagotavljale veliko mero udobja. Ko je bil rezervoar prazen, smo lahko zapeljali na najbližji bencinski servis in bili pri tem prepričani, da goriva ne bomo po nepotrebnem preplačali. S tega vidika je bila dozdajšnja ureditev tudi prijazna do okolja, saj ni bilo nobene potrebe po kakšnem obvozu do bencinskega servisa z ugodnejšo ceno.

Odsotnost cenovne konkurence pri ponudbi pogonskih goriv je tudi ugodno vplivala na razvoj konkurence na storitvenem delu in dodatni ponudbi bencinskih servisov. Imamo ene najbolje urejenih in založenih bencinskih servisov v Evropi.

Višje cene naftnih derivatov same po sebi niso nujno slaba stvar. Če poskuša država s tovrstno cenovno politiko zmanjševati privlačnost osebnega transporta, hkrati pa zbrani dodatni denar namenja za razvoj učinkovitega javnega prevoza, je to lahko povsem primerna in napredna rešitev v javnem interesu. Če pa bo povišanje cene samo povečalo prihodke in dobičke naftnih trgovcev, potem lahko govorimo kvečjemu o slabšanju finančnega stanja ljudi na račun povečanja prihodkov izbranih delniških družb in seveda njihovih delničarjev.

Ko so na Hrvaškem leta 2014 liberalizirali trg pogonskih goriv, so bili v Petrolu zelo zadovoljni. Kot so takrat poročale Finance, je takratni član uprave Jani Živko na spletni predstavitvi za vlagatelje ocenil, da bo poteza hrvaške vlade čisti dobiček Petrola zvišala za dva do tri milijone evrov. Hkrati pa je ocenil, da bi imela liberalizacija v Sloveniji zaradi večjega obsega posla »štirikrat ali petkrat večji učinek kot na Hrvaškem«.