Ne monopol, temveč dobro koordinirana mreža

Papir vse prenese - NLZOH ni edini javni zdravstveni zavod, ki mu je država dodelila izvajanje medicinske mikrobiološke dejavnosti.

V naši državi je organizirana na IMI (Inštitut za mikrobiologijo Ljubljana), v 3 bolnišnicah(Univerzitetna klinika za pljučne bolezni in alergijo Golnik,v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec, v bolnišnici »dr. Franca Derganca« Šempeter pri N. Gorici), na NLZOH (Nacionalni laboratorij za okolje in hrano) in v okviru transfuzijske medicine.

Vsi imamo dovoljenje za delo s strani Ministrstva za zdravje. V bolnišnicah deluje 20 % vseh kliničnih mikrobiologov. V bolnišnici Slovenj Gradec opravimo letno 77 000 mikrobioloških preiskav.

V Evropi in v svetu je klinična mikrobiologija z mikrobiološkimi laboratoriji v največjem delu del bolnišnic.

Ni je mogoče združevati z okoljem in hrano, ni je možno združevati z veterino, to je z drugimi besedami povedano, da pride pod okrilje NLZOH. Seveda pa je potrebna za državo 1 referenčna ustanova, vlogo katere pa že sedaj dobro igra Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo v Ljubljani.

Klinične mikrobiologije kot medicinske stroke ni mogoče centralizirati. Klinični mikrobiolog mora delovati v bolnišnici, bolnišnici nič ne pomeni, če je ta oseba samo na papirju v »okrilju« NLZOH, v resnici pa bi bil v laboratoriju vodja npr. biolog, veterinar, ali analitik, kot je že sedanja praksa v nekaterih laboratorijih NLZOH. Klinični mikrobiolog mora delovati blizu pacienta, po eni strani, da oceni klinično pomembnost mikrobiološkega vzorca za bolnika, da sodeluje s klinikom pri zdravljenju bolnika in načrtovanju preiskav in da se vključi v vse strokovne time, ki ga potrebujejo.

Država naj prisluhne stroki - kliničnim mikrobiologom bolnišnic, infektologom, klinikom in potrebi bolnikov in naj v prihodnosti dodeli klinično mikrobiologijo Inštitutu za mikrobiologijo in bolnišnicam, kamor klinična mikrobiologija spada in ne obratno k Nacionalnemu laboratoriju za okolje in hrano, preiskave okolja in hrane pa naj pripadajo NLZOH, v okviru katerega se naj izvaja sanitarna mikrobiologija. Tako je najbolj logično in optimalno.

Država potrebuje mrežo bolnišničnih kliničnih mikrobioloških laboratorijev, obstoječi že sedaj izkazujejo svojo strokovnost, fleksibilnost in istočasno bistveno prispevajo k preprečevanju bolnišničnih okužb v bolnišnicah. Ta namera o kliničnih mikrobioloških laboratorijih v bolnišnicah je bila prisotna na Ministrstvu za zdravje že leta 2013. Ravno tako je jasno, da bodo samo bolnišnice znale najbolje izkoristiti strokovne, kadrovske in finančne resurse.

Napredna molekularna tehnologija hitrih preiskav s področja okužb , ki se je razvila v zadnjih letih, je namenjena ravno bolnikom v bolnišnici, da lahko zdravnik pravočasno pristopi k ustreznemu zdravljenju, kar direktno vpliva na potek in izid zdravljenja. S centralnimi laboratoriji si tu bolnišnice ne morejo veliko pomagati. Centralni laboratorij ne more nuditi hitre molekularne diagnostike za najbolj kritično bolne v času, ki ga zdravnik potrebuje. Za najmanj 15 bolnikov na dan je v naši bolnišnici hitra molekularna diagnostika ključna za uspešno zdravljenje in varno namestitev.

Če bi bila bolnišnica v času Covid -19 odvisna od NLZOH, bi na rezultate testov čakali več kot 24 ur (trenutno je čakalna doba tudi do 48 ur za Koroško). Bolnišnice nimajo dovolj kapacitet za varno obravnavo bolnikov v času čakanja na izvid. Pa ker je bila že izpostavljena cena hitrega molekularnega testa na Covid-19 (109,5 evra), ki ga zaračuna NLZOH, je treba izpostaviti, da je zaradi tehnične dovršenosti, laboratorijskega dela s pripravami vred pri tem testu le 5 minut. Ali to pomeni, da je samo delo vredno 55 evrov?

Kaj naj potem poreče medicinska sestra o vrednotenju svojega dela ali pa zdravnik?