Apokalipso smo že doživeli

Tema

Sanjal sem, a to ni bil le sen.
Sonce žarko je ugasnilo in zvezde,
otemnele, blodile so v neskončju,
oropane leska in smeri, in mračna zemlja
je nihala brez lune slepa in ledena …

Lord Byron, Tema (Darkness, 1816), začetek pesnitve

Le ena pesem mi pride na misel, ko gledam posnetke neba nad Kalifornijo, ki je rdeče-oranžno zaradi uničujočih gozdnih požarov sredi pandemije v naglo razkrajajočih se Združenih državah Amerike, in ko pogledam sesuvajočo se Evropo s požarom v begunskem taborišču Moria ter vse očitnejšim rasizmom, avtoritarizmom in različnimi teorijami zarote. To je pesem Tema lorda Byrona.

Napisal jo je leta 1816, v tako imenovanem letu brez poletja. Leto prej je v Indoneziji izbruhnil ognjenik Tambora – to je bil najmočnejši ognjeniški izbruh v zgodovini človeštva – in v ozračje pognal milijone ton pepela ter dušikovega dioksida. Iz tega je nastal mogočen oblak, ki je prekril Zemljo in povzročil nenadne podnebne spremembe po vsem svetu. Najprej se je ohladil zrak, nato kopno in nazadnje tudi vsi oceani, sledila pa sta katastrofa v kmetijstvu in pomanjkanje hrane. Evropa se je takrat še vedno pobirala po napoleonskih vojnah in je že tako ali tako trpela lakoto, pa jo je že zadela nova nesreča. Podnebne spremembe so sprožile notranje selitve in povečala se je gostota prebivalcev naselij, to pa je vodilo v hudo epidemijo tifusa na jugovzhodu Evrope in ob vzhodnem Sredozemlju, zaradi nenavadnega ritma indijskih monsunov je močno trpela letina, zato je zavladala lakota, ta pa je bila kriva za prvo pandemijo kolere.

Leta 1816 je v Indoneziji izbruhnil ognjenik Tambora – to je bil najmočnejši ognjeniški izbruh v zgodovini – in v ozračje pognal milijone ton pepela ter dušikovega dioksida.

Ko je stratosferski aerosolni oblak iz Tambore povzročil znižanje temperature po vsem svetu, so se začeli tudi veličastni optični pojavi, med njimi rdeče-oranžni sončni zahodi v Londonu poleti in jeseni 1816. Na slikah, ki so nastale v letih po izbruhu Tambore, sta uporabljeni ti barvi, verjetno so najbolj znane Turnerjeve upodobitve osupljivih zahodov v tem obdobju. Poleti 1816 je nepričakovano deževje lorda Byrona in Mary Shelley, ki je pozneje napisala Frankensteina, prisililo, da sta skupaj s še dvema pisateljema ostala zaprta v vili z razgledom na Ženevsko jezero. Tema je prišla nenadoma in pisatelji – podobno kot v obdobju Dekamerona, ko se je skupina mladih žensk in moških zatekla v odmaknjeno vilo zunaj Firenc, da bi se izognila črni smrti – so se kratkočasili s pripovedovanjem srhljivih zgodb pred kaminom. Poleg hudega trpljenja je ta pomembni dogodek, ki je prizadel ves planet, tako kot se je v zgodovini človeštva pogosto dogajalo verjetno že vse od jamskih poslikav, pripomogel k nekaterim najlepšim artefaktom človeške ustvarjalnosti (slikarstva, književnosti in glasbe). Ravno zaradi njih še danes laže razumemo apokaliptičnega duha časa iz leta 1816.

Ko zdaj doživljamo svojo »temo«, nas morda tolaži, da so tudi drugi pred nami imeli podobno izkušnjo in doživljali občutek konca, kar je naslov vplivne knjige britanskega literarnega kritika Franka Kermoda, ki je, kot je znano, trdil, da je eshatološko razmišljanje vtisnjeno globoko v naše umevanje sveta (raziskoval je dela od Williama Blaka in T. S. Eliota do Shakespeara in W. B. Yeatsa). Kljub temu je danes drugače – drugače od prednikov, ki so živeli v času, ko so novice potovale počasi, vemo, da je leta 1816 temo nad Ženevo povzročila naravna katastrofa, to je izbruh superognjenika v na prvi pogled oddaljenem delu sveta.

Danes tudi vemo, da so gozdni požari v Kaliforniji, ne pa Ridley Scott, povzročili krvavo nebo in da ne gre za skrivnostno dogajanje, temveč za posledico podnebne krize – enako velja za požare v Avstraliji in ob Amazonki. A mnogi, ohromljeni zaradi vsakodnevnih podob instagramirane apokalipse, se očitno še vedno ne zavedajo, da je to le opomba pod črto v veliko obsežnejši planetarni katastrofi, ki bo nazadnje povzročila množično izumiranje.

Posledice izbruha ognjenika Laki na Islandiji se niso širile zgolj po prostoru in jih niso občutili le povsod po svetu, krojile so politično resničnost tistega časa.

Ni le podnebna kriza tista, ki že povzroča hitre spremembe podnebnih vzorcev in nebo spreminja v Turnerjeve slike, našo skupinsko nezavedno pa v Byronovo temno pesem, temveč to velja tudi za stalno jedrsko grožnjo, zaradi katere bi se ta že zdaj distopična resničnost hitro lahko sprevrgla v nekaj veliko bolj zloveščega. Kaj če bo nebo nad Kalifornijo postalo nebo nad vsem svetom? Kaj če bo jedrska zima prinesla na stotine ognjenih viharjev, ki bodo povzročili ohladitev podnebja, kakršne še nismo doživeli. Ognjeniški izbruhi lahko povzročijo ohladitev podnebja za več stopinj, jedrska katastrofa pa utegne imeti še usodnejši vpliv.

Eshatološka točka preloma

Vsi govorijo o apokalipsi, kot bi ta pomenila konec sveta. A morali bi se spomniti prvotnega grškega pomena besede apokalyptein, to je nekaj, kar nekaj razkriva. Sedanje dogajanje, od kalifornijskih požarov do pandemije covid-19, na srečo še ne pomeni konca sveta, je opozorilno razkritje, napoved požarov in pandemij, ki nas še čakajo.

Razkritje (apokalipso) bi si lahko razlagali tako: kaj če bi se deli sveta že v kratkem spremenili v neskončno leto brez poletja, večno brez sonca, kje drugje na svetu pa bi vladalo večno poletje brez dežja? In kaj če bo oboje – vročinski valovi in mrzlo vreme – prizadelo eno državo kot v tistem norem, podcenjevanem znanstvenofantastičnem filmu Thomasa Vinterberga Vse za ljubezen? Gre za ljubezensko zgodbo, postavljeno v leto 2021, v katerem pustošijo nenadne podnebne spremembe, tudi sneg sredi poletja celo v Benetkah.

Resničnost je spet presegla domišljijo. Medtem ko se je nad Sanfranciškim zalivom dvigovalo nebo kot v Iztrebljevalcu, so se vročinski valovi v Koloradu sprevrgli v snežne meteže. Nenadne podnebne spremembe pravzaprav niso bile omejene na eno državo, temveč celo na eno samo pokrajino in mesto – Denver –, kjer se je temperatura v enem dnevu spustila s 33 stopinj Celzija na komaj dve stopinji. Pred tem so se ljudje zaradi pandemije in toplega vremena družili zunaj, a so jih nenadne snežne padavine spet prikovale za štiri stene. Hkrati so se morali spoprijeti s pandemijo, vročinskimi valovi in snežnimi meteži.

Za primerjavo: v tednu pred tem je temperatura v Los Angelesu dosegla kar 49,4 stopinje Celzija in ljudje so se spet znašli v podobno protislovnem položaju. Če želijo preživeti pandemijo, je številne dejavnosti treba preseliti na prosto (šolo, vrtec, kino, gledališče), a zaradi požarov se je zrak tako poslabšal, da je bilo varneje ostati za štirimi stenami. Napetost med protislovnima eshatološkima grožnjama me spominja na moj domači Zagreb, ki ga je marca med strogimi ukrepi zaradi koronavirusa prizadel hud potres. Politiki in epidemiologi so državljanom tedne dopovedovali, da morajo ostati doma in v osami, nenadoma pa so bili varni le, če so čim hitreje stekli na ulice.

Doživljamo to, kar sem v svoji novi knjigi After the Apocalypse (Po apokalipsi) poimenoval eshatološka točka preloma. Izraz točka preloma, ki ga danes radi uporabljajo strokovnjaki za podnebje, navadno pomeni nelinearne hitre spremembe v posameznih delih podnebnega sistema, ki povzročijo nepovraten prehod iz enega stanja v drugo. Po mojem mnenju moramo izraz točka preloma približati eshatologiji, doktrini končnih ciljev, če hočemo dejansko dojeti mnoštvo nevarnosti, ki ta čas grozijo človeštvu in planetu. Skratka, poleg upoštevanja podnebnega dogajanja (vročinskih valov, globalnega segrevanja, taljenja ledenih plošč v morjih in stalnega ledu) bi morali razširiti sam koncept točk preloma in upoštevati povezljivost ter že sproženo planetarno sosledje točk preloma, ki poleg podnebne krize vključujejo še trajno jedrsko grožnjo, pandemije, virus rasizma, razpadanje družb in državljanske vojne po vsem svetu.

Povedano drugače, oboje – sedanja pandemija covid-19 in gozdni požari v Kaliforniji – je del širših okoliščin, del globoke preobrazbe Zemlje, ki je na robu množičnega izumiranja. To ni le posledica tako imenovanega antropocena, temveč posledica kapitalocena. Več ko je črpanja, širjenja in izkoriščanja, treh naglavnih grehov apokalipse, imenovane svetovni kapitalizem, manjše so možnosti za preživetje. Oziroma apokalipsa, četudi se v naši instagramski dobi hitro ublagovlja, je politično dogajanje par excellence.

Od Lakija do francoske revolucije

Čeprav se strokovnjaki za ognjenike navadno izogibajo takšni politični vulkanologiji, bi izbruh superognjenika Laki na Islandiji leta 1783 lahko imeli za primer apokalipse kot političnega dogodka. Posledice niso pripomogle le k zaostritvi revščine in bede povsod po Evropi, temveč so najverjetneje igrale vlogo tudi pri dogodkih, ki so nato pripeljali do francoske revolucije leta 1789. Se spomnite izbruha islandskega ognjenika Eyjafjallajökull leta 2010 in pepela, zaradi katerega so morali odpovedati več kot sto tisoč poletov, svetovno gospodarstvo pa je stal približno tri milijarde funtov? Zdaj pa si epizodo iz leta 2010 zamislite kot več stokrat obsežnejšo, pa boste dobili okvirno predstavo, kakšen je bil ta katastrofalni dogodek in kakšne posledice je povzročil. Vulkanolog Clive Oppenheimer meni, da je bila aktivnost Eyjafjallajökulla precej trivialna v primerjavi z Lakijevo, kar se tiče obsega in intenzivnosti.

Lakijev izbruh je največji znani izbruh lave v preteklem tisočletju, zaradi katerega je umrla približno četrtina islandskega prebivalstva, po vsej Evropi pa je spodbudil okoljsko krizo. Kot je Clive Oppenheimer živo opisal v knjigi Eruptions that shook the World (Izbruhi, ki so pretresli svet), je dimna megla celinsko Evropo dosegla manj kot štirinajst dni po izbruhu. Na Švedskem so jo poimenovali sončni dim, v Nemčiji pa višinski dim. Posledice velikega ognjeniškega izbruha so kmalu dosegle Švico, Poljsko, Italijo in Francijo, kjer je bil na obisku Benjamin Franklin, eden od ustanovnih očetov Združenih držav Amerike, da bi v Parizu podpisal pariško pogodbo; omenjal je suho meglo, ki je Evropo pahnila v bridko zimo. Tri tedne po izbruhu je megla dosegla Rusijo, Sirijo, Irak in čez štiri tedne celo Kitajsko. Svet je doživljal podnebne skrajnosti: v Evropi so leta 1783 imeli žgoče poletje, na Aljaski pa se ga spominjajo kot leta, ko poletje ni prišlo.

Ko se je približevala zima, so po Evropi zamrznile reke. Promet v Londonu je lahko potekal po zaledeneli gladini Temze, v velikih evropskih mestih, kot so Dunaj, Pariz in Bratislava, pa so se bojevali z eno najbolj uničujočih poplav v zgodovini. V Pragi se je gladina Vltave v pičlih 12 urah zvišala za štiri metre, to je bil rekord, ki ga ni presegla niti med katastrofalnimi poplavami leta 2002. Nato je prišla ognjeniška zima, ena najhujših v 500 letih v Evropi, z njo pa slaba letina, pogin živine in lakota. Cene hrane so se tako zvišale, da si večina ljudi ni mogla privoščiti niti kruha. Vse to so bile priprave na dogodek v prihodnosti, na padec Bastilje. Povedano drugače, posledice izbruha ognjenika Laki na Islandiji se niso širile zgolj po prostoru in jih niso občutili le povsod po svetu, potovale so tudi skozi čas in krojile politično resničnost tistega obdobja in prihodnje zgodovine.

Kot pripominja Oppenheimer, je imel uradni odziv na katastrofe po Evropi pomembne politične posledice, ki spominjajo na razmere po orkanu Katrina v ZDA leta 2005. Decembra 1783 je na primer Marija Antoaneta, razvpita francoska kraljica, oznanila željo, da bi sneg čim dlje ostal na pariških ulicah, saj je želela še naprej uživati v vožnji s sanmi. Ko se je zavedela svojega faux pas, je darovala 500 zlatnikov v podporo Parižanom, prizadetim zaradi poplave. Marca 1784 pa je sam kralj Ludvik XV. izdal dekret o odškodnini v višini treh milijonov funtov za žrtve poplav. To je bil sicer komaj odstotek vsakoletnih kraljevih prilivov, vendar se je zgodilo prvič, da je kraljevina ponudila takšno finančno pomoč.

Odziv elit, njihova vzvišenost in neprimerno spoprijemanje s skrajno krizo, povzročeno z ognjeniškim izbruhom, so ustvarili plodna – oziroma jalova – tla za socialno revolucijo.

Izbruha Lakija ne moremo s popolno zanesljivostjo šteti za pospeševalca francoske revolucije čez nekaj let, gotovo pa je, da so odziv elit, njihova vzvišenost in neprimerno spoprijemanje s skrajno krizo ustvarili plodna – oziroma jalova – tla za socialno revolucijo. Nauk te zgodovinske epizode je, da moramo nujno razviti stališče longue durée, ki mora vse do izumrtja človeštva upoštevati vprašanje razreda oziroma strukturno neenakost, zakoreninjeno v politični ekonomiji poznega kapitalocena, napovedujočega globocid, če želimo v polnosti dojeti sodobni trenutek, ki bi ga lahko opisali tudi kot večno sedanjost.

James Cole (Bruce Willis) v filmu Dvanajst opic psihiatrinji v psihiatrični bolnišnici, kjer pristane leta 1990 po potovanju v preteklost, na vprašanje, ali jih bo rešil, odgovori, da jih ne more, ker se je že vse zgodilo. Imajo ga za norega, saj trdi, da prihaja iz leta 2035, prihodnosti, ko je skoraj vse svetovno prebivalstvo pomoril smrtonosni virus. Da bi si sedanje obdobje lahko predstavljali kot čas po apokalipsi, bi v prvi vrsti nujno potrebovali podoben preskok časnosti. Ne le da smo apokalipso kot razodetje že doživeli, temveč je že prišel tudi sam konec – uničenje biosfere in množično izumiranje –, če ne zmoremo doumeti razodetja hitro potekajočih planetarnih dogodkov in če nismo zmožni korenito na novo definirati sveta v času, ki nam še ostaja.