Žrtvovanje Save

Ob vznožju najvišjega dimnika v Evropi, 360-metrske izpušne cevi zdaj že ugasle Termoelektrarne Trbovlje, je bilo prejšnji petek slavnostno. Zasavje je, kot je v nagovoru oznanil okoljski minister Andrej Vizjak, simbolično začelo preobrazbo iz premogovne regije v regijo obnovljivih virov energije. Skupaj s predstavniki lokalnih skupnosti in Holdinga Slovenske elektrarne (HSE) so namreč podpisali koncesijsko pogodbo za gradnjo hidroelektrarn na srednji Savi.

Sava, naša najdaljša reka, je tako v zgornjem kot spodnjem toku že dodobra pozidana z jezovi, le na delu od Ljubljane do Zidanega Mosta je njen tok še dokaj nemoten in vsaj za silo »naraven«. A na tem delu je glede na načrte energetikov prostora še za deset hidroelektrarn. Prve naj bi prišle na vrsto tri elektrarne v Zasavju – HE Renke, HE Trbovlje in HE Suhadol. Njihove natančne lokacije še niso znane, postopki umeščanja v prostor so se s podpisom koncesijske pogodbe šele začeli.

»Šele zdaj začenjamo natančnejše priprave v zvezi z določanjem mikrolokacije glede na presojo vplivov na okolje in hidrološke ter geološke raziskave,« nam je povedal direktor HSE Stojan Nikolič. Podpis koncesijske pogodbe je po njegovih besedah le prvi korak, na katerega pa je bilo treba zaradi pomanjkanja politične volje čakati 15 let. »Končno smo dočakali ministra, ki se je zavedal pomena in potenciala hidroenergije,« je popihal na dušo ministra Vizjaka, sicer ministra za okolje, malo, kot priznava, pa tudi za energetiko. Gradnja prve od treh elektrarn naj bi se glede na načrte začela leta 2024, dokončanje je predvideno tri leta zatem. Vse tri načrtovane hidroelektrarne naj bi bile dokončane v 15 letih.

Cestna podkupnina

Podpis koncesijske pogodbe je minil v znamenju opevanja koristi projekta za državno in lokalno gospodarstvo. »Naložba je ovrednotena s približno 350 milijonov evrov. V času gradnje bo to prispevalo okoli 0,2–0,3 odstotka BDP,« je začel minister Vizjak. »Sporazum v koncesijski pogodbi prinaša številne infrastrukturne posodobitve. Prinaša cesto med Hrastnikom in Zidanim Mostom, prinaša novo cesto do Prebolda, prinaša boljšo povezavo od Izlak do Trojan.« Projekt ima očitno tudi podporo lokalnega prebivalstva. »Bil sem na zasedanjih vseh petih občinskih svetov v Zasavju in lahko rečem, da je podpora lokalne politike vsaj 95-odstotna.«

Ne gre za nova delovna mesta – hidroelektrarne so danes praviloma vodene na daljavo. Država si je z radodarnimi obljubami o nadgradnji cest – vse obstranske naložbe so vredne kar približno pol milijarde evrov – dobesedno kupila naklonjenost hidroelektrarnam.

Država si je z radodarnimi obljubami o novih cestah dobesedno kupila naklonjenost hidroelektrarnam v Zasavju.

»Osebno imam glede gradnje hidroelektrarn pomisleke, vendar pa sem na položaju župana in moram bolj kot sebe poslušati ljudi, ki jih zastopam,« nam je povedal župan Hrastnika Marko Funkl. »Pri vseh treh krajevnih skupnostih, ki ležijo ob Savi, smo preverili njihovo mnenje in v vseh treh skupnostih zaradi infrastrukturnih posodobitev podpirajo projekt.«

Večina prebivalcev Zasavja sicer ne živi tik ob Savi, opozarja županja Trbovelj Jasna Gabrič. »Hidroelektrarne ne bodo stale tik ob mestih, kot je to v primeru spodnje Save. In ker mesta ne stojijo tik ob reki, manj čutimo njene neposredne vplive.« Zato so ljudje tudi manj občutljivi na morebitne spremembe, ki bi jih prinesla gradnja hidroelektrarn. »Verjamem in zaupam državi, da bo gradnjo izvedla po vseh predpisih in z vsemi presojami vplivov na okolje,« je morebitne pomisleke zavrnila županja.

Uničujoči jezovi

Podpis koncesijske pogodbe je spremljal tudi manjši protest nasprotnikov gradnje novih hidroelektrarn pod vodstvom nevladne organizacije Balkan River Defence, ki se bori za ohranitev prosto tekočih rek in za katero hidroelektrarne ne pomenijo trajnostnega vira energije, temveč uničujoč poseg v naravno okolje.

Hidroelektrarne so postale kontroverzni objekti. Po eni strani so z vidika prizadevanj za znižanje izpustov toplogrednih plinov praktično nenadomestljive, saj globalno gledano pomenijo daleč največji delež proizvodnje elektrike iz obnovljivih virov. Tudi v Sloveniji hidroelektrarne proizvedejo približno 70 odstotkov vse »zelene« elektrike.

Po drugi strani pa pomeni zajezitev rek, ki je potrebna za gradnjo hidroelektrarn, nepopravljivo motnjo za življenjski prostor številnih živali in rastlin, ki živijo s prosto tekočo reko. Kot pravi predsednica Društva vodarjev dr. Lidija Globevnik, se reka z gradnjo hidroelektrarn spremeni v koridor umetnih jezer. »Kjer so hidroelektrarne, ni več nobenih rečnih ekosistemov.« In zato so okoljevarstveniki danes do gradnje novih hidroelektrarn zelo skeptični, če jim ne že odkrito nasprotujejo.

Predsednica Društva za preučevanje rib Andreja Slameršek, ki je vodila uspešno kampanjo proti hidroelektrarnam na Muri in ki je po sodni poti vsaj začasno preprečila nadaljevanje gradnje HE Mokrice, zadnje v verigi hidroelektrarn na spodnji Savi, denimo odkrito priznava, da je pripravljena takoj podpreti gradnjo drugega bloka jedrske elektrarne, če se država odreče novim hidroelektrarnam.

Pri vprašanju gradnje hidroelektrarn gre, kot je za Mladino pojasnil Andrej Gnezda iz okoljske organizacije Umanotera, dejansko za dilemo med okoljevarstvom in naravovarstvom. »Na Umanoteri smo se še pred kakimi šestimi leti zavzemali za gradnjo hidroelektrarn na srednji Savi. Vmes pa je nekako postalo jasno, da nismo samo v podnebni krizi, temveč tudi v krizi izginjanja biotske raznovrstnosti. Grozi nam že šesto množično izumrtje, z nogo in pol smo praktično že v njem, zato je treba preostale točke z veliko biodiverziteto ščititi za vsako ceno.«

Ko je vlada Marjana Šarca konec februarja letos sprejela Nacionalni energetski podnebni načrt, seznam ukrepov za znižanje izpustov do leta 2030, hidroelektrarn na srednji Savi v njem ni bilo. Preliminarno okoljsko poročilo je namreč pokazalo, da bi ti objekti pomenili prekomeren poseg v naravo. To sicer za ministra Vizjaka nikakor ne pomeni, da projekta kljub temu ni mogoče izvesti. Ne nazadnje je to pokazal tudi pri pospešitvi gradnje hidroelektrarne Mokrice, kjer je omogočil postopek prevlade druge javne koristi nad varovanjem narave. »V nadaljnjih postopkih bo ogromno možnosti, da se razčistijo vse dileme in vsi pomisleki. Danes imamo na voljo premalo podatkov, kajti resna priprava vseh strokovnih podlag za umeščanje v prostor se šele začenja,« je minister odgovoril na pomisleke v zvezi z okoljskim vplivom zasavskih hidroelektrarn.

Hidroelektrarne so eno ključnih orožij v boju proti podnebnim spremembam, hkrati pa eden ključnih dejavnikov pri ogrožanju biotske raznovrstnosti.

V nasprotju s HE Mokrice sicer tri načrtovane zasavske hidroelektrarne ne posegajo na zavarovana območja Natura 2000. To je tudi eden od razlogov, da so prišle na vrsto prve. Kot rečeno, je na srednji Savi predvidenih deset elektrarn. »O ostalih sedmih se za zdaj ne pogovarjamo, o njih je malo znanega. Večina predvidenih lokacij je v območjih Natura 2000, kar umestitev v prostor še dodatno zaplete,« nam je povedal direktor HSE Stojan Nikolič. Pri čemer pa minister Vizjak verjame, »da bo dokončanje zasavskega dela podlaga za nadaljevanje investicij«.

Slab kompromis

Hidroelektrarne so torej ugodne z vidika prizadevanj za zniževanje izpustov toplogrednih plinov in s tem pomembne v boju proti podnebnim spremembam. Kot poudarja Stojan Nikolič, bi s proizvodnjo iz treh zasavskih elektrarn nadomestili skoraj polovico ugasle Termoelektrarne Trbovlje. Prav tako so hidroelektrarne pomemben element za vključitev večjega deleža nestanovitnih obnovljivih virov energije, kot sta sonce in veter, v električno omrežje. S svojo sposobnostjo hitrega prilagajanja proizvodnje namreč lahko sledijo spremembam potreb po energiji v omrežju.

Vendar pa hkrati zajezitev rek ogroža številne osamljene koščke nedotaknjene narave, zadnje zaplate življenjskih prostorov številnih ogroženih vrst. Je torej Savo, ki je v dobršni meri že pozidana z jezovi, kjer v rečnem toku že danes ni več prave naravne spontanosti, smiselno in sprejemljivo do konca pozidati in jo žrtvovati na oltarju zelene energije?

»Vedno obstajajo alternativne lokacije in drugi načini za proizvodnjo obnovljive energije,« nam je odpisal dr. James Allan, strokovnjak za biodiverziteto z Univerze v Amsterdamu. »Biotsko raznovrstnost pa je treba varovati tam, kjer še obstaja. Z njo ni mogoče trgovati, investitorji in vlade morajo dokazati, da s posegom ne bodo povzročili nikakršne škode.«

Kot pravi, se v znanosti vse bolj uveljavlja prepričanje, da je kriza zaradi izgube biotske raznovrstnosti enako nevarna za človeštvo kot podnebna kriza. »Vsaka rešitev, ki daje prednost eni pred drugo, je slaba.«