Na splavu za Ameriko

»Zdrava Marija, milosti polna, Gospod je s teboj.«

Besede se ji naenkrat usujejo skozi usta.

Naredi korak in oči ji žarijo s tistim razbeljenim žarom, ki ga človek ne more zadrževati v notranjosti; reci mu Duh, reci mu norost, reci mu nekaj. Nekaj je na njej, nekaj tujega. Heroin je proti temu cedevita; oči so široko razprte, na obrazu ji med molitvijo igra spokojen nasmešek. V rokah drži rožni venec, prsti sunkovito prebirajo lesene jagode. Ima dolge črne lase, oblečena je v siv plašč, biti mora nekje okoli petdesetih, skratka, nič posebnega.

Ampak ne, o ne. Ne bi se mogli bolj motiti.

Ona JE posebna. Izbrana.

»Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa Jezus.«

Še en korak.

Izlušči se iz množice in stopi proti skupinici, ki ji zapira pot. Aktivistke, ki držijo transparent v podporo pravici do splava, se nelagodno ozirajo po njej.

Včasih v parku vidiš malega otroka, ki nasmejan korači proti jati golobov, sveto prepričan, da lahko komunicira s pticami; rad bi se jim približal, jih vzel v roke, pobožal svetleče perje. Jim polomil krila, ko bi hotele odleteti, nehvaležne živali. Dekleta imajo obraze povečini prekrite s črnimi rutami; z razvlečenim napisom so se postavile na pot koloni s transparenti, ki se je namenila na Prešernov trg. V prvo bojno linijo naproti njim so razvrščene mlade družine; otroci zbegano gledajo, ko jim je naročeno, da morajo kričati nazaj.

Na pogled dobri, preprosti ljudje, povečini. Srž naroda. Simpatične družine z razposajenimi otroki, ki se dobro poznajo še z duhovnih vaj. Rdečelične babice. Naščeperjene nune in tršati patri.

Nekdo govori, da je marica že na poti.

Ženska, ki moli, stopi naravnost med aktivistke.

»Sveta Marija, mati božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri.«

Veriga aktivistk zaniha, ko se jim približa od zadaj. Zdaj tudi one razločno vidijo njene oči, razberejo molitev na ustnicah, vidijo tisto nekaj; postane jim jasno, da se ne bo ustavila. Vročično žebrana zakletev se skuša bojevati z njihovimi vzkliki. »Sveta Marija!« - »Ven iz moje maternice!!!« - »Prosi za nas grešnike!« - »Moje telo, moja pravila!!!« Ženska s črnimi lasmi, v sivem plašču, s široko razprtimi očmi. Smehlja se – češ, vse je v redu, počasi drsi naprej, toda njeni prsti bliskovito švigajo po jagodah rozenkranca in izdajajo živčnost.

Stegne roko, dotakne se obraza ene od aktivistk, poboža.

Dekle odskoči, zgrožena.

Koji kurac namesto amen.

Še enkrat več.

Zgodba njenega življenja.

***

Ljubljana, 3. oktober 2020, 319 let po sežigu zadnje čarovnice na Slovenskem, 74 let po uzakonitvi enakosti med spoloma, 46 let po opredelitvi ustavne pravice do splava.

Šest let od prvega slovenskega protesta proti tej pravici. Na cerkvi pred Levstikovim trgom v starem centru mesta se zbere okoli 400 ljudi. Vsi nosijo zaščitne maske, četudi to v resnici ni potrebno. Bog bo spoznal svoje.

Na pogled dobri, preprosti ljudje, povečini. Srž naroda. Simpatične družine z razposajenimi otroki, ki se dobro poznajo še z duhovnih vaj. Rdečelične babice. Naščeperjene nune in tršati patri. Zijala, mladi pari, mestne opravljivke, vaški humoristi. Čemerni starci s poroženelimi stopali v socializmu in glavami na nebu, zaščitnica babyboomerske armade, ki na umiku izvaja taktiko požgane zemlje. »Mi smo Pro-Life generacija,« s transparentom sporoča eden izmed njih. Tu sta tudi poslanki Alenka Jeraj iz SDS in Tadeja Šuštar iz NSi – če bi slučajno kdo dvomil, da shod uživa Njegovo podporo. On je zadržan, mogoče je v gorah še ulovil zadnje sončne žarke jeseni, morda pa z odvetnikom pripravlja odgovor na tožbo Specializiranega državnega tožilstva zaradi parcele v Trenti.

Desna možganska polovica razklane države.

Na robu trga zganja kraval skupinica mladih aktivistk in aktivistov v črnem, z razvitim transparentom in nerazvito prihodnostjo. Vmes pa Gramscijev prepad zeva prazen, pošasti so na nasprotni polovici. Država na tranziciji iz ene tranzicije v drugo.

Otroci tekajo po majhnem trgu, se igrajo, smejejo. Danes še lahko, jutri bodo morali odrešiti narod, tako jim vsaj dopovedujejo. Nune in patri se trudijo za karseda dostojanstveno držo ter s svojo prisotnostjo posvečujejo dogodek. Drobir steguje glave in se pomenkuje. Moški v rumeni majici s transparentom »Tudi jaz kolesarim za nerojene otroke«. Starci – eden v zaprašeni obleki, ki je mogoče celo še iz tvida – se zaganjajo v aktivistke, da bi dokazali, da so še vredni strahu. Kisla sapa v obraz, komolec pod rebra, mobilnik pod lice: »Nasmehnite se, naj vas ne bo sram, pokažite se.«

Če ni strahu, so zadovoljni tudi z gnusom.

Ljubi bližnjega kakor samega sebe.

***

Slovenija je država z eno najnižjih stopenj umetno prekinjenih nosečnosti v Evropi. Ta stopnja še vedno pada. Leta 2000 je bilo opravljenih 8425 splavov, v 2015 pa 3682. Ni zadosti dobro. Bog hoče, da pridemo na nulo.

Aleš Primc pred množico povabi žensko, ki je v osmem mesecu nosečnosti; priklopi jo na ultrazvok in pred vsemi predvaja zvok bitja otrokovega srca.

»Tukaj smo, da damo glas tistim, ki ga sami še nimajo – nerojenim,« zadoni iz zvočnikov okoli Levstikovega trga.

Glas nerojenih je prodoren, njegova dikcija razločna in lepo knjižna, ko prek mikrofona nagovarja zbrane, ponavlja parole o svetosti življenja, hvali boga, zbija šale, nagovarja udeležence k skandiranju. Večkrat pove, kako ponosen je, »da smo se zbrali v tolikšnem številu«.

Slišiš ga in pomisliš – prmejdun, to je pa res fant od fare.

Nihče ne uživa v tem glasu bolj kakor njegov lastnik Aleš Primc. Množico obrača kakor eden tistih odcvetelih popevkarskih idolov, ki po Las Vegasu petnajstijo dvorane upokojencev in sanjajo o vrnitvi pod broadwayske žaromete. S prostora pred cerkvijo povsem obvladuje trg; vsake toliko se spusti med narod, razdeli nekaj nasmehov in kakšen dobrovoljni »Bog daj!«, hiti sem ter tja, krpa luknje v pozornosti množice, skratka – dober je. Dajmo aplavz za mojstra.

Pa saj Primc tudi v resnici je veteran svojega biznisa. Preverjena blagovna znamka, bi se reklo. Porojena v napadih na Rome pri Ambrusu v času prve Janševe vlade; izpiljena v svarilih pred begunci, ki se vlečejo iz zmasakriranih držav utapljat v morje in reke, zmrzovat na prelaze, puščat nečisto kri na rezilno žico, crkovat v centre za tujce. Dovršena v klicanju božje in ljudske sodbe nad izrojene lezbijke in geje.

Vsako življenje je sveto.

Prmejdun.

Iz zvočnikov donijo pesmi. Mamica je kakor sonček, srček njen je zlat. Dan ljubezni. Pa Kelly Family – Every baby needs a mamma. Pa sodobni domači originali by Vinko Cankar, dolgoletni basist Čukov, danes upokojenec. »Mamica glej, kako sem lep,« poje nežno v imenu nerojenega. »Če bilo bi po moje, ti ne bi prišel na svet,« mu odgovarja osorni ženski glas.

Druga pesem pa poje: »Ko gre za družino, temelj države, poslušamo blodnje in nore razprave.«

Na Primčev poziv se udeleženci razporedijo v povorko in odpravijo skozi mesto proti Prešernovemu trgu. V gnilo srce države. Redarji blokirajo zakrinkane amazonke z Metelkove, da lahko gre narod mimo; kakor da po naključju pade nekaj komolcev. »Sami smrkavci so, nevzgojeni, ne moreš jim zamerit,« komentira starejši možak, ko se izvije mimo anarho bloka.

Na čelu gredo družine. Srborite matere vodijo skandiranje: »Za!«

Deca uboga: »Življenje!«

Stopijo skozi staro Ljubljano, čez Šuštarski most, na Kogresca, mimo Pošte in po Čopovi do Prešerna. Velika pisana kača, vsaka luska je človek. Dejan iz Šmarja pri Jelšah. Polde z Vrhnike. Igor iz Šentvida. Tomaž iz Mengša. Jure iz Novega mesta. Mari spod Šmarne Gore. Ponosno povedo svoja imena, ko jih Primc pozove, naj se pred vesoljnim občestvom predstavijo in preberejo, kar so napisali na svoje transparente. »Nisem izbira, sem otrok.« - »Tvoj otrok bo spremenil svet.« - »Dragocen ne glede na velikost.«

Berejo in navdušeno razlagajo, kaj jih je navdihnilo. Dejan iz Šmarja ekstatično vzklikne dve ali tri aleluje. Nekdo zaprosi za mikrofon in se pred vsemi zahvali svoji mamici, da mu je dala življenje.

Mimoidoči se jim umikajo s poti. Mlada ženska zmajuje z glavo. Mladi fantje v rožnatih srajčkah se izzivalno posmehujejo. Par starejših turistov, ki sedi pri Zvonu, po govorici sodeč Američana, zgroženo gleda, kakor da so pred njunimi očmi ravnokar zaklali poslednjega samoroga.

Žena se osupla nagne k možu.

»They have THAT here too?«

***

To. Tukaj.

Do nedavnega so bili tovrstni pro-life pohodi ameriška značilnost. Ampak če že imamo na oblasti mini Trumpa in privatizacijo vsega mogočega, zakaj ne bi imeli še vsega drugega? Vas smemo navdušiti za najnovejšo teorijo o globalni reptilski eliti ali o ravni Zemlji? Kaj pa za razlage življenja, vesolja in sploh vsega, povzete po nekaj tisočletij starih tekstih obrobnega semitskega puščavskega ljudstva? Bi imeli morda še malo kulta vojaškega militarizma? Najostrejše politične polarizacije? Molivcev pred ginekološkimi klinikami, napadov na zdravnike, groženj nosečnicam v stiski, zategnjene zakone, ugrabljeno javno debato?

Ni problema.

Dejan iz Šmarja ekstatično vzklikne dve ali tri aleluje. Nekdo zaprosi za mikrofon in se pred vsemi zahvali svoji mamici, da mu je dala življenje.

Julija 2019 je organizacija Open Democracy objavila izsledke mednarodne novinarske preiskave, ki je razkrila, da bogati ameriški konservativci na veliko financirajo gibanja proti splavu v množici evropskih držav. V zadnjem desetletju naj bi za to namenili vsaj 50 milijonov dolarjev. Kdor nima predstave, koliko denarja je to, naj povpraša katero od slovenskih nevladnih organizacij. Ki v boju za pravice manjšin trikrat obrnejo in pri tem poljubijo vsak cent. Prav nobene možnosti ni, da bi neki Mirovni Inštitut ali Danes je nov dan, ti omnipotentni panzer diviziji škrlatnega kanibalizma, lahko spravila skupaj karkoli približno primerljivega z zadnjo manifestacijo slovenskih pro-liferjev.

Kakorkoli, tisto soboto je bilo v akciji dosti denarja in organizacije. Zastave, transparenti, ozvočenje, varovanje, zloženke, plakati, ultrazvok (pustite se presenetiti), zaščitne maske z logotipi organizatorjev – zavodi s poetičnimi imeni, kot so Živim, 40 dni za življenje, Kul.si in nekaj, kar se imenuje Rahelin vinograd ... To stane.

Čeprav je do podatkov o financiranju slovenskih pro-life zavodov težko priti, sami pa trdijo, da se napajajo predvsem s prostovoljnimi prispevki, so njihove povezave s tujino razločno vidne. Rahelin vinograd, denimo, ima tudi uradno status slovenske podružnice gibanja, ki ga je ustanovila ultrakonservativna ameriška psihologinja Theresa Karminski Burke. Koordinatorica sobotnega pohoda Urša Cankar Soares pa v svojem govoru kot vzor izrecno izpostavi organizacijo Live Action, civilnodružbeno-medijsko-lobistični antisplav konglomerat iz ZDA.

V resnici letošnji pohod za življenje ni startal z Levstikovega trga. Temveč iz Washingtona. Tam je pred 46 leti potekala prva manifestacija pod tem imenom. Letošnje se je udeležil tudi Trump in po besedah Cankar Soareseve smo »zato resnično lahko veseli, da bomo ta čudovit in human javni dogodek od sedaj naprej redno imeli tudi v Sloveniji«.

Kot bi rekel pohodnik Dejan iz Šmarja – aleluja.

In tako ti nenadoma po državi pričnejo kliti izpostave kakor da domače kakor da spontane kakor da civilne družbe, ki znova odpirajo konflikte, zaključene pred skoraj pol stoletja. Organizirajo duhovne vaje, druženja za družine, predavanja in delavnice, svetovanja za nosečnice in molitve pred ginekološkimi oddelki bolnišnic. Zbirajo ljudi na ulici. Pozivajo k trganju brezbožne družbene pogodbe. Božje kraljestvo temelji na božjih zakonih. Bog je nad demokracijo.

Eno ljudstvo.

Eno kraljestvo.

En bog.

Kot bi rekel ameriški novinar Chris Hedges iz Vermonta – sranje.

***

Zanimiv tip, Hedges. Dolgoletni novinar New York Timesa, ki je svojčas prelazil vsa krizna žarišča po svetu in si prislužil Pulitzerja, nato pa ugotovil, da ima žarišče vseh žarišč kar na svojem domačem pragu – in začel pisati anamneze predsmrtnih blodenj ameriškega imperija. Prav Hedges je ponovno obudil termin »krščanski fašizem«, ki ga je sicer skoval raziskovalec James Luther Adams.

Gre za ideologijo najbolj skrajnih desničarskih politikov, ki zlorabljajo skrbno izbrane dele Kristusovega nauka za mobilizacijo kristjanov za svoj cilj: božje kraljestvo na zemlji. S trumpi, orbani, kaczyinskimi, janšami in primci kot božjimi administratorji. Ki bodo pregazili politično opozicijo, prepovedali mnenjsko pluralnost, iztrebili ali spreobrnili nevernike, kaznovali sodomite in razmontirali demokracijo ter jo nadomestili s plemenskim patriarhatom, v katerem bodo deci spet pravi deci in ženske prave ženske.

Vse to bodo storili v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Ve se: vragov največji dosežek je doslej bil, da je prepričal svet, da ne obstaja. Ampak vsak osebni rekord se da še izboljšati.

Mimogrede, Chris Hedges je delujoči prezbiterijanski župnik, globoko veren možak. Ravno zato je tudi popizdil.

In potem človek gleda tisto gručo, ki je svoj sobotni pohod skozi Ljubljano zaključila pod Prešernovim spomenikom. Gledaš te svetle, čiste obraze, polne upanja, in veš, da so boljši ljudje od tebe. Otroci, ki v pršenju dežja potrpežljivo poslušajo govore – bolj srečni od tebe pri teh letih. Delovni, potrpežljivi starši s transparenti v rokah, spodbudno kimajo in se nasmihajo – boljši starši od tebe. Stari ljudje, nestrpni in razkačeni, pa zadosti varni in preskrbljeni, da lahko težijo za vsako malenkost – bolj prepričljivi starci od tebe.

Ljudje, ki za razliko od tebe premorejo tisto nekaj, reci mu Duh, reci mu norost. Vera v nekaj več, v vsem, kar je: v sebi, v drugih, v domovini, v svetu, vesolju.

Posebna življenja, izbrana.

Vsakdo je zgodba zase. Nekdo je izgubil otroka, nekdo ga ne more imeti, nekdo jih ima pet in je zato najbolj srečen na svetu. Darja Pečnik iz Zavoda Živim se povzpne pod Prešernov kip in pove, da sta z možem izgubila dete. Ko je v dlani držala drobno trupelce, je vedela, da ji nihče ne more reči, da ni bil človek. Od tedaj se posveča reševanju nerojenih, spremlja nosečnice v stiski, pomaga staršem, ki so izgubili otroke, organizira pogovore, terapije, spominske maše. Njen motiv je »lastna izkušnja izgube otroka in žalovanje za izgubljenim življenjem«. Bolečina v njenem glasu je otipljiva.

Letošnji pohod za življenje ni startal z Levstikovega trga. Temveč iz Washingtona. Tam je pred 46 leti potekala prva manifestacija pod tem imenom. Letošnje se je udeležil tudi Trump.

In potem pridejo ti modeli, preverjene blagovne znamke, jih razparajo z upanjem, iztrgajo duše, stehtajo in jih pretopijo. V glas na glasovnici, podpis pod peticijo, znesek nad donacijo, komentar na Twitterju. Za moč gre, čisto vedno. Pri nas, v ZDA, na Madžarskem, v Italiji – kjerkoli vznikajo oblasti željni vulgarneži, ki se delajo pobožne in si lepijo svetniške avreole nad omaščene betice.

Alenka Jeraj, poslanka SDS, bere svojo pesem. »Pot ti bomo posuli s cvetjem, kamenja je že tako preveč ... Naj te spremlja On, ki že danes ve, kakšna bo tvoja pot.« Ploskanje zbranih preglasi škripanje brona, ko negibni France pogleda z belim in uboga Erato, skorajda spusti lovorov venec. Aleš Primc pred množico povabi žensko, ki je v osmem mesecu nosečnosti; priklopi jo na ultrazvok in pred vsemi predvaja zvok bitja otrokovega srca. Urša Cankar Soares se povzpne na stopnico, prebere Deklaracijo za življenje in najavi pohod pro-life gibanja nad šolske učilnice in učbenike, nad institucije, politiko in zakonodajo.

Nerojeni se gotovo strinjajo.

Po spomeniku lijejo dežne srage, tlak je zavrel z ledenimi kapljami. Nebo se je zaprlo kakor pokrovka, pod katero se mesto marinira v svojih frustracijah. Premočene zastave in transparenti se pobešajo, množica se redči. Zbita narkomanska ikebana se opogumi in preizkusi krščansko usmiljenje; ko v nekaj poskusih namesto fičnikov za šus zbere le dobro mero moralnih resnic, se momljajoč žaljivke pobere. Iz zvočnikov donijo pobožnjakarski napevi, harmonikar ob reki pospravlja meh. Nekaj metrov dlje, pri srednjem od treh mostov, temne aktivistke in aktivisti izstreljujejo zadnja gesla proti svojim nasprotnikom. Od Petkovška prinese gručo harekrišnovskih opankarjev.

Od kod lepote tvoje sreča Moje telo, moja pravila sreča Hare hare.

Slovenija na deževen jesenski dan leta 2020. Predvečer novega konca sveta.