Naprej!

Izšla je knjižica, v kateri so zbrane zahteve tistih, ki vsak teden protestirajo proti politiki Janeza Janše

Kolesarjem, protestnikom, borcem za naravo in borcem za demokracijo – vsem tistim, ki dobro v srcu mislijo in res vztrajno iz tedna v teden, v dežju ali soncu protestirajo pred tihimi stavbami oblasti – ljudje, ki hodijo vanje, ki so tam v službi, ki naj bi bili tudi v službi javnosti, a vsi pač niso, velikokrat očitajo, da so le razgrajači, sprehajalci, kaviar socialisti, davkoplačevalski zajedavci, ki sploh ne vedo, kaj si želijo. Ali na kratko, da so protestniški sprehodi ulično gibanje rudimentarnih množic brez politične zavesti in programa. Da se zbirajo kričači, škodljivci, ki bi jih bilo najbolje zapreti.

V resnici je drugače. Petkovi protesti so najdlje trajajoče protestniško gibanje v Sloveniji, ki ga ni organizirala politična stranka. Izvirajo dobesedno iz ljudstva. Nastali so spontano ob prvih znakih janšizma, brez organizatorjev, najprej na balkonih, potem pa na kolesih in stopalih.

A vrnimo se k očitkom, da je gibanje brez politične zavesti in programa. Ni res, da nima vsebine ali politične platforme. Že 17. julija, skoraj tri mesece nazaj, je bila ustanovljena Protestna ljudska skupščina, poskus alternativnega političnega prostora, ki je pripravila poglavitne smernice sicer spontanega gibanja. Te dni je izšla knjiga, ki jih povzema. Preambula vseh smernic je vsebinsko podobna prvim členom slovenske ustave; začne se s stavkoma, da ima »v demokraciji oblast ljudstvo. Oblast skrbi za dobrobit ljudi, okolje in javni interes.«

Obnovimo nekaj osnovnih smernic gibanja. Gibanje se zavzema za »delavske in socialne pravice«, ekonomska strategija države bi morala temeljiti na pravičnosti, medgeneracijski solidarnosti in ravnovesju med gospodarstvom, socialo in okoljem. V kar seveda spadajo tudi ukinitev prekarnega dela, pravična davčna reforma, 6-urni delavnik, dostojne pokojnine, UTD, brezplačno izobraževanje in podobno. Gibanje se zavzema tudi za »gospodarsko politiko, ki daje prednost dobrobiti ljudi in okolja, ne pa interesom kapitala«. Za takšno gospodarstvo, ki bo omogočalo »pravično porazdelitev bogastva, socialno pravičnost in zmanjševanje neenakosti«, v kar seveda spadata tako davčna pravičnost kot zaustavitev privatizacije javnega premoženja. Povsem pričakovano so zahteve povezane tudi z okoljem in trajnostno odrastjo, torej z idejo, ki je v nasprotju z ekonomskim sistemom prekomerne proizvodnje in kopičenja odvečnih dobrin. Ker gre seveda za demokratično gibanje, so bile na protestni skupščini sprejete tudi zahteve o medijski svobodi in izkoreninjanju sovražnega govora. In ker je svoboda vedno tudi svoboda ustvarjanja in misli, se protestniki zavzemajo za okrepljen položaj kulture v slovenski družbi, ki je v resnici žrtev premišljene ignorance oblasti, saj vsaka prava umetnost družbi kaže zrcalo. In podoba v njem pač ni po volji oblastnikom. Zahtev protestnikov je še več, povezane so s kakovostnim javnim izobraževanjem, z zahtevami po dostopnosti kakovostne zdravstvene oskrbe ter seveda z demokracijo in vladavino prava, o kateri v zadnjem času veliko govori tudi Evropska unija.

Knjižica s smernicami protestniške skupščine se zaključi s pozivom »NAPREJ!« - »Politična, ekonomska in družbena situacija v Sloveniji je nevzdržna. Odločne in radikalne spremembe so nujne! Trenutna vlada mora nemudoma odstopiti. Sistem, ki omogoča, da pridejo na oblast kriminalci, ljudje, ki širijo sovraštvo in nestrpnost ter vsiljujejo razkroj, je nesprejemljiv. Potrebujemo alternative!«

Res je, potrebujemo alternative. Politične stranke, ki zadržano nasprotujejo sedanji oblasti, v resnici pa niti ne vedo, kaj storiti, bi si morale takoj prebrati omenjeno knjižico. Če je ne bodo, tudi njih kmalu ne bo več. V knjižici je več idej in več svežine kot v kateri koli strategiji prihodnosti, ki so jo napisali v strankarskih pisarnah, v parlamentu ali na ministrstvih. V vseh teh tihih stavbah oblasti, pred katerimi se tedensko zbira množica zagovornikov demokracije, enakopravnosti in svobode.