Papež Ivan Janez Prvi

Medtem ko v Rimu na svetem sedežu sedi Frančišek, del Slovencev priznava le voditelja iz Šentilja pri Velenju

Papež Frančišek, sin skromnih italijanskih priseljencev v Argentino, že od začetka pontifikata s svojo humanistično držo razburja skrajno desnico in njene privržence, ki se sicer razglašajo za zveste pripadnike katoliške vere. V objavah in govorih v skladu z izvirnim naukom Jezusa iz Nazareta o ljubezni do bližnjega poziva k obrzdanju plenilskega kapitalizma, zmanjšanju socialnih razlik in skrbi za planet, posebno pozornost pa namenja sočutju do beguncev. Konservativni skrajneži, ki katoliško vero izkoriščajo za utrjevanje idej o lastni večvrednosti, so ga zato razglasili za izdajalca in nameščenca zloveščih globalnih elit.

Njihovo ogorčenje je doseglo nov vrhunec prejšnji teden, ko je Frančišek objavil tretjo papeško encikliko z naslovom Vsi smo bratje in sestre, v kateri je predstavil svoje poglede na svet po koronski krizi. V dokumentu je med drugim obsodil »kratkovidni, ekstremistični, zamerljivi in agresivni nacionalizem, ki se uveljavlja v današnji politiki«. V tem duhu je posvaril pred razraščanjem populizma in sovražnega govora, posebej ostro pa je nastopil proti omejevanju migracij in zapiranju držav pred begunci. V razmerah, ko v skupnosti prevlada sovraštvo, se lahko kdorkoli znajde na drugi strani metaforične žice, je posvaril: »Vsak brat ali sestra, ki ga v stiski zapusti družba, v kateri živimo, postane eksistenčni tujec, četudi je rojen v isti državi kot mi. Na papirju je lahko polnopravni državljan, dejansko pa je obravnavan kot tujec v lastni deželi.«

Kdor živi po Kristusovih načelih, v teh besedah ne more najti vzroka za vznemirjenje. Zato je povedno zaničevanje, s katerim se je na encikliko odzvala revija Demokracija, uradno glasilo stranke SDS, ki se volivcem in volivkam sicer predstavlja kot ključni branik katolištva v Sloveniji. Revija je neposredno po razglasu Frančiškovega pisma objavila članek, v katerem se neimenovani avtor retorično sprašuje, ali »se je papežu poslabšalo zdravje ... Poziv iz enciklike vodi v katastrofo, v kaotične razmere nepredstavljivih razsežnosti. V razmere, kjer bodo še kako aktualne besede našega Gospoda Jezusa: ’In kdor nima meča, naj proda svojo suknjo in si ga kupi.’«

Dogma papeške nezmotljivosti sicer ne velja za stališča in napotke o družbenih vprašanjih, temveč zgolj za izjave o verskih zadevah, ki so ex-cathedra, torej iz (svetega) sedeža razglašene za resnice, v katere morajo verovati vsi katoliki. Toda verniki iz vrst SDS papežu ne priznavajo več niti najbolj osnovne sposobnosti trezne presoje. »Tale stric ni ravno Papež. Nekaj drugega mora bit,« je zapisal eden od komentatorjev pod tekstom v Demokraciji. »Ta je satanov kolega,« je menil drugi, tretji pa je razglasil: »Frančišek ni moj papež.« Jasno, verniki SDS imajo svojega (anti)papeža, rojenega v Grosuplju, danes stanujočega v vasici Šentilj pri Velenju, ki mu priznavajo nezmotljivost. In ki pooseblja nasprotna stališča od strpnega, socialnega in ne nazadnje tudi spoštljivega Frančiška.