Zelenjavna juha namesto mesa?

»Visokotehnološki« izdelki z rastlinskimi beljakovinami naj bi spominjali na mesne jedi, zlasti na jedi iz rdečega mesa. »Zrezki« iz soje so bili predstavljeni že pred več kot pol stoletja (1968) na konferenci o rastlinskih virih beljakovin za prehrano v Stockholmu, a se od takrat niso široko uveljavili. Visokotehnološki izdelki zahtevajo temeljito industrijsko obdelavo, z znatno uporabo tehnologije in energije in tako ta predelava ni prav trajnostna. Medtem so, zlasti v Evropi, nastali pomisleki in zadržki v zvezi z uporabo soje. Na evropskem tržišču soja pretežno izvira z območja Amazonke, velik del jo je gensko manipulirane, kar omogoča intenzivno rabo herbicidov. Izdatna raba herbicidov škoduje biotski pestrosti kopenskih in vodnih organizmov na širokem območju. In ne nazadnje, južnoameriško zagotavljanje soje za našo živinorejo pospešuje nasilno spreminjanje gozdov v njive in posledično v opustošena območja.

Zelenjavne juhe niso prav izdaten vir beljakovin, razen če je v njih tudi mlad (zelen) grah, ješprenj iz starih sort ozimnega ječmena, ali navadna ali tatarska ajdova kaša. »Nizkotehnološke« jedi s kakovostnimi beljakovinami lahko pripravimo z enostavnim kuhanjem zrn stročnic (grah, leča). Tudi bob je ena od možnosti, sedaj znan predvsem po pregovorih in starih slovenskih pravljicah. V Italiji zelena (nedozorela) zrna boba ponujajo v izbranih restavracijah, na Japonskem je eno veliko zrno kuhanega boba samostojen krožnik v restavracijah s počasno strežbo. Pri nas je poudarjanje pomena boba kot »bob ob steno«, »bobu reci bob« pa je treba reči novinarjem, ki si za bob po tujih zgledih izmišljujejo nove slovenske besede (»fava fižol«, ali »faba fižol«).

Lokalno pridelane stročnice in druge zrnaste poljščine (tatarska in navadna ajda, pira, ječmen) so pomemben »nizkotehnološki« in trajnostni vir rastlinskih beljakovin za postopno nadomeščanje mesa v prehrani.