Recite siiiir

Penzion Sinji vrh
Kovk 10a, Col
Tel.: 031 836 813
Do konca oktobra (upajmo, da res) je Sinji vrh odprt od srede do nedelje od 12. do 18. ure, v zimski sezoni, ki traja do konca marca, pa samo ob sobotah in nedeljah v istem času.

Ambient:
kadar se ne da sedeti zunaj na razgledu, se lahko oko v prijetnih izbah napase na umetniških delih (Nanos Aleksija Kobala je res hud!), nastalih na tukajšnjih kolonijah

Napitki:
sijajna sinjevrška kolekcija najboljšega, kar pridelujejo vipavski vinarji, je opremljena z zelo zmernimi pribitki in voljnostjo točenja na kozarec

Dostopnost:
malo se boš naovinkal, a po silno lepi pokrajini to ni hud problem; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
kolekcija sirov golden ring
tlačenka
jagnjetina izpod peke

Ne tako fino:
jota

Lardo in tlačenka sta stala 7, bučni štrukelj 6, muflonov hrbet in jagnjetina 16, sladice pa 4 evre.

»Če je tudi košta tako dobra kot razgled, potem nas bo nazaj zvleklo kvečjemu kakšno Kacino vo žuganje,« je z Vipavsko dolino tik pod sabo in še marsičim drugim v daljavi, navdušen nad novoodkritim krasnim punktom domovine, stresal neumnosti eden od v penzion Sinji vrh napotenih Konzumovih popisovalcev.

Že ko smo na vpogled dobili sezonski jedilni list, se je namreč izkazalo, da je razgled kvečjemu prijeten dodatek krasno zastavljenim gastronavtskim ibungam, ki jih tu zdaj izvaja druga generacija originatorjev te postojanke. No, na srečo so – poleg organiziranja tradicionalnih umetniških kolonij in rezidenc – zadržali kar nekaj dobrih praks, tudi hišnega vinarja Martina Krapeža, katerega na Decanterjevem ocenjevanju s platino na frišno ovenčano izjemno, rahlo botritično malvazijo smo – po odprtju s penino zelena iz vipavske kleti ob krasnem lardu s tu nabranimi zelišči in radodarno mesnato tlačenko – z veseljem dajali na jezik v nadaljevanju sporeda.

Ko se je mladi gospodar opravičil, da puhasto mehkih, s pirirano bučo polnjenih štrukljev ni opremil z jurčki, ampak s hrustljavo prepraženimi marelami, bi ga – če ne bi veljali distančni ukrepi – kar objeli, kar smo potem skoraj ponovili še ob predstavitvi jagnjetine izpod peke, ki se je tu lotevajo precej skrbno: pod čripnjo pečeno meso odstranijo s kosti, zelenjavo in gverce, s katerimi se je peklo, pa pretlačijo v omako in v njej pred strežbo pogrejejo očiščene kose mesa – izjemno je to, prijatelji dragi, tako izjemno, da priložene minuciozno pripravljene sirove raviole človek komajda opazi, kaj šele, da bi v polnosti cenil njih odličnost.

V luči te mojstrovine zato malo prej postrežena jota izzveni kot precej prazen in najbolj dolgočasen element večera, saj se jezik in golt navdušujeta tudi nad kombinacijo polente, kostanjeve kreme, v merlotu pokuhanih divjih brusnic in z muflonovega hrbta odrezanih medaljonov. Da sploh ne začnem pisati o navdušenju nad ringlšpilom sirov (rikota, mehki, čedar, v senu starani, z roquefortsko plesnijo cepljeni), ki jih pod znamko golden ring izdelujeta in v 30 metrov pod zemljo izkopani taverni starata omenjeni mladi gazda in vipavski slikar David Ličen, v Sinjem vrhu pa jih postrežejo z domačimi marmeladkami, drnuljami in – če jih lepo pogledate in boste to znali ceniti – kakšnim primerno ojačanim vinom.

Tega – sladko pinelo iz vipavske kleti – imajo pripravljenega tudi kot partnerja za odlične vipavske štruklje, nič pa ne bo narobe, če boste z njim poplaknili še sočno jabolčno krostato in/ali celo košček sočne čokoladne torte. Je namreč tako, da se tudi penzion Sinji vrh postavlja ob bok močni brigadi mladih in prodornih vipavskih vinarjev, pivovarjev in gostincev, ki trenutno izkazujejo hudo življenjsko formo in za katere nič ne kaže, da bi jih lahko kaj ustavilo, niti korona ne. Zelo lepo in zelo dobro!