»Verjetno se bliža konec naše zgodbe«

Ob ponovnem zapiranju države se med ljudmi razrašča tesnoba. Ponovno se bomo morali za več tednov, nemara mesecev, odpovedati ustaljenemu načinu življenja, omejiti stike na minimum, se zapreti med štiri stene in upati, da bo to dovolj, da ohranimo zdravje. Velik del ljudi ima ob tem še dodatne skrbi – gostinci, neodvisni kulturniki, delavci v koncertni industriji, lastniki kinematografov in fitnesov, zaposleni v turističnih agencijah, prevozniki, frizerji in drugi mali obrtniki, ki jim je prvi val epidemije covid-19 povzročil nepopravljivo škodo, obupano pričakujejo novi lockdown. Glede na njihove izpovedi je jasno: ko se bo mora končala, svet ne bo več isti; po valu zaprtij lokalov, delavnic in trgovin bodo središča naših mest neprimerno bolj prazna, kot smo bili vajeni doslej.

»Slabo kaže,« takoj pove Vladimir Mićković, eden od ustanoviteljev mlade znamke veganskega bistroja in prehranskih izdelkov Kucha, ki je v mesecih pred korono šele prav zaživela v Ljubljani. Čeprav ne skriva razočaranja, govori mirno in stvarno; konec se je napovedoval že nekaj tednov, ko je vlada ob zaostrovanju epidemiološke slike napovedala prehod v rdečo fazo, pa je postal gotovost. Tik pred najinim pogovorom so ustanovitelji Kuche še zadnjič pretresli vse številke, predpise in možnosti, da bi našli način, da podjetju zagotovijo preživetje. Kot vse kaže, jim ne bo uspelo. »Čez dvajset minut me čaka pogovor z zaposlenimi, ki jim moram razložiti, da se verjetno bliža konec naše zgodbe, vsaj v dosedanji obliki,« pove Mićković.

Gostinstvo je panoga, ki jo je sedanja zdravstvena kriza prizadela najbolj med vsemi. Med osem tisoč novimi brezposelnimi, ki so se prijavili na zavod za zaposlovanje spomladi, jih je polovica delala v gostinstvu. Število brezposelnih kuharjev se je samo marca in aprila povečalo za 119 odstotkov, natakarjev pa za 92 odstotkov. Sedaj bodo te številke naraščale še bolj drastično. »Slišal sem že za nekaj restavracij, ki so propadle, še veliko več jih bo v naslednjih mesecih. V Ljubljani je celoten pas gostišč od mestne hiše proti tržnici že pred časom znižal cene na menijih za 30 odstotkov – to je jasen znak obupa,« pravi Mićković. V najslabšem položaju so majhna in mlada podjetja, kot je Kucha, ki so pred krizo večino zaslužka vlagala v rast, zato danes nimajo kapitalskih zalog, ki bi jim omogočile preživetje.

Ko je korona udarila prvič, se je vlada odzvala z obsežnimi paketi denarnih pomoči gospodarstvu, predvsem subvencioniranjem čakanja zaposlenih na delo. Toda, kot kaže primer Kuche, zaradi neživljenjskih pravil ta denar mnogokrat ni prišel do tistih gostincev. »Težava je bila, da smo bili državi dolžni nekaj malega, 50 evrov ali več. To je pomenilo, da nismo izpolnjevali predpisanih pogojev za prejem pomoči,« razlaga Mićković. »Absurdno – če bi nam vsaj pravočasno to javili, bi se prilagodili in drugače razporedili plačila. Kakorkoli, pogojevanje pomoči za mala podjetja se mi zdi izjemno despotsko in nesočutno. Pokaže globoko odtujenost politike od malega gospodarstva.« Doda še, da tudi do centa natančno poravnavane obveznosti niso jamstvo, da bo država delodajalcu priskočila na pomoč:

»Kolegica gostinka si je celo sposodila denar, da je poravnala vse davke in prispevke, pa vseeno ni dobila državne pomoči ...«

»Vse več frizerjev, ki ne zmorejo bremen prispevkov in davkov, zapira espeje in dela na črno, da lahko preživijo.«

Nihče ne more trditi, da vladni ukrepi na makroravni niso dali želenih rezultatov. »Sprejeti obsežni ukrepi so znatno ublažili še bolj negativne gospodarske posledice, saj bi bil brez njih upad BDP po naši oceni vsaj za tri odstotne točke globlji,« je nedavno ocenila direktorica Urada za makroekonomske analize Maja Bednaš. To je pohvalno, a ugodno statistiko držijo pokonci velika podjetja, ki so imela od vladnih ukrepov, kot je čakanje na delo, največ; na ta način je država preprečila val stečajev in množičnih odpuščanj. Med malimi podjetji je slika slabša. »Poglejmo samo ukrep subvencioniranja čakanja na delo – nadomestilo plač in prispevkov država delodajalcu povrne čez tri mesece. To pomeni, da moraš do tedaj iz svojega žepa založiti ta denar. Kako, od kod ga boš vzel, če pa nimaš prometa? Mnogi gostinci so zato v obupu najeli kredite, čeprav ne vedo, kako jih bodo odplačali,« razloži Mićković.

»Tretjina frizerjev bo propadla«

Obupani so tudi frizerji. Kot pojasnjuje Smiljan Škarica, lastnik salona v Mariboru in predsednik sekcije frizerjev pri Obrtni zbornici Slovenije, jim promet upada, stroški pa se kopičijo: »Samo maske, vizirji in razkužila me v povprečju stanejo dodatnih 150 evrov na mesec. Potem pa je tukaj še najemnina, ki jo moraš plačati, pa če si kaj zaslužil ali ne.« Škarica, ki vodi družinsko podjetje, je še v posebej nehvaležnem položaju, saj je pred letom dni prenovil salon, za kar je moral najeti kredit. Toda naložba mu v teh razmerah ne prinaša načrtovanega donosa, njeno breme postaja vse težje. Kljub temu tako kot večina salonov ni dvignil cen, saj ne želi izgubiti še tistih strank, ki si v tem ozračju upajo iz hiše.

Tudi na tem področju se kaže neživljenjskost vladnih ukrepov, ki so pisani za sistemsko raven, ne upoštevajo pa specifičnega položaja posameznih delodajalcev. V nasprotju z gostinskimi obrati vlada v zadnjem svežnju ukrepov za oranžno fazo ne načrtuje zaprtja frizerskih salonov, zato njihovi lastniki v drugem valu za zdaj še niso upravičeni do subvencij za čakanje na delo. Namesto tega jim je država omogočila, da ostajajo saloni odprti, dokler v njih dela le en frizer, ki naenkrat skrbi za le eno stranko. »To pomeni, da so vsi ostali frizerji in frizerke, ki jih imam zaposlene, brez dela, vendar zanje ne dobim od države nobenega nadomestila, temveč jim moram sam izplačevati plače. Odpustiti jih seveda ne morem, saj bi jim moral dati odpravnine, ki znašajo tudi po več tisoč evrov,« položaj oriše Škarica.

»Četudi so na makroravni vladni ukrepi za reševanje gospodarstva uspešni, je na mikroravni, med majhnimi in srednjimi podjetji, stanje že skrb zbujajoče.«

V vsakem primeru bodo zimski meseci usodni za celo vrsto salonov, opozarja: »V Sloveniji imamo registriranih okoli 2800 frizerjev, ki so samostojni podjetniki; po moji oceni jih bo propadla vsaj tretjina.« Že zdaj se dogaja, da vse več frizerjev, ki ne zmorejo bremen prispevkov in davkov, zapira espeje in dela na črno, da lahko preživijo. Kot pravi Škarica, s tem uničujejo celotno branžo, saj v dirko proti cenovnemu dnu silijo tudi večje salone, ki imajo večje stroške. Če bo šlo tako naprej, v nekaj mesecih v Sloveniji ne bo več frizerskih salonov, le še posamezniki, ki bodo hodili od vrat do vrat in strigli proti plačilu na roko. »Zato nujno potrebujemo kompromis z državo,« s sledjo obupa v glasu pove Škarica. »Potrebovali bi subvencije plačil prispevkov za zaposlene, ki ne delajo, in zamrznitev plačevanja najemnin. Če je le možno, pa bi se tudi skušali izogniti popolnemu zapiranju salonov; v skladu s predpisi frizerji strižemo z maskami in vizirji, bolj zaščiteni od nas so le še zdravniki in delavci v domovih za ostarele. Kolikor vem, ni bil doslej zabeležen niti en primer okužbe s covid-19 v katerem od frizerskih salonov v Sloveniji.«

»Nimajo dokazov, pa nas vseeno zapirajo«

S podobnimi argumenti, a precej bolj odločno se vladnim nameram po zaprtju upirajo lastniki in lastnice fitnes studiev, zbrani v Slovensko fitnes iniciativo, ki združuje 60 športno-rekreativnih centrov. Ob napovedi ponovnega lockdowna so NIJZ zaprosili za podatke o deležu bolnikov, ki so se s koronavirusom okužili v vadbenih centrih; v odgovor so prejeli sporočilo z nekaj povezavami na podrobnejše obrazložitve vladnih ukrepov. Iniciativa je nato NIJZ posredovala zbrane izsledke tujih raziskav, ki dokazujejo, da so omenjeni centri ob spoštovanju varnostne razdalje in doslednem razkuževanju opreme varni – med njimi študijo strokovnjakov iz univerze v Oslu, ki so tri tedne sledili skoraj 2000 članom petih fitnesov, pri čemer niso našli niti enega primera potrjene okužbe v njihovih prostorih.

»Iz NIJZ so nam odgovorili, da bodo te podatke upoštevali pri pripravi ukrepov za drugi val epidemije. Nakar je vladni govorec Jelko Kacin nekaj dni kasneje na novinarski konferenci oznanil, da nas bodo znova zaprli,« ogorčeno pove Polona Gosar, lastnica ljubljanskega centra Fit City. Center ima 1300 kvadratnih metrov vadbenih površin, v zadnjih tednih je na njih naenkrat vadilo največ deset ljudi. Več kot dovolj prostora za vzdrževanje varnostne razdalje, obenem tudi redno zračijo in razkužujejo opremo. Kot pravi Gosarjeva, je v mesecih od ponovnega odprtja v maju »pri meni vadilo okoli 25.000 ljudi in NIJZ ni med njimi zabeležil niti enega primera okužbe s covid-19. Nimajo nobenih dokazov, da so naši prostori dejansko rizični, pa vseeno delajo po svoje.«

»Gostinci smo za relevantne informacije morali kopati po shizofrenih spletnih straneh vlade. Verbalno akrobatiko odgovornih predstavnikov pa težko interpretiram kot iskrenost.«

Kakor gostinci in frizerji se tudi celotna industrija športno-rekreativne vadbe, ki po besedah Polone Gosar zaposluje okoli 25.000 ljudi in na leto ustvari 300 milijonov evrov prometa, še pobira po pomladnem šoku. »Tudi mi nimamo nobenih rezerv. Ne morejo nas spet zapreti, tega ne bomo preživeli. Moj center je v prostorih hotela Union, v samem središču prestolnice, in lahko si predstavljate, kolikšno najemnino moram plačati vsak mesec. Potem pa so tukaj še dobavitelji materialov, čistilni servis, računovodstvo – skratka, cel kup stroškov. Še sedaj odplačujem, kar se je nabralo spomladi, kako bo naprej, pa raje ne razmišljam.« Prepričana je, da bo po vsej Sloveniji prišlo do množičnega zapiranja fitnesov. Zato je med pobudnicami peticije proti omejevanju vadbe in zapiranju dvoran in fitnesov, ki jo je doslej podpisalo okoli 9000 ljudi. Posamezni člani Slovenske fitnes iniciative razmišljajo tudi o protestu, če jim vlada ne bo prisluhnila.

»Novo zapiranje nas je presekalo«

Med panogami, ki so nam bile doslej samoumevne, epidemija pa jih potiska proti robu izumrtja, je dejavnost kinodvoran. Stipe Jerič, lastnik mariborskega multipleksa Maribox, ocenjuje, da bo letošnji obisk od 60 do 70 odstotkov manjši od lanskega; trend se bo nadaljeval tudi v celotnem letu 2021: »Tudi če bi se uresničil optimistični scenarij in bi nam država dovolila, da januarja ponovno odpremo vrata, računamo, da bomo imeli v naslednjem letu najmanj 40-odstotni upad števila obiskovalcev.« To so številke, ki jih težko preživi katerikoli poslovni subjekt. Multipleksi so ogromni centri, ki požirajo denar, tudi ko samevajo prazni; stroški ogrevanja, vzdrževanja in elektrike so v takšnem kompleksu resnično astronomski.

Dodatna težava je pomanjkanje novih vsebin, s katerimi bi v kina spet privabili ljudi. Korona je skoraj povsem ohromila filmsko produkcijo po vsem svetu, premiere filmov, ki jih industrija vendarle uspe posneti, se zamikajo. Kljub temu so se obiskovalci v poletnih mesecih počasi začeli vračati v Maribox. »Odprli smo konec maja. Štart je bil počasen, predvajali smo izključno starejše filme in risanke. Toda ljudje so vendarle prihajali in postopoma so se navadili na vse zaščitne ukrepe. Med njimi so obvezno razkuževanje rok, nošenje mask vse do sedeža in ves čas vzdrževanje predpisane varnostne razdalje; ko kdo kupi karti za dva sedeža, sistem avtomatsko zablokira prodajo vstopnic v premeru 1,5 metra,« pravi Jerič. Ti ukrepi so strogi, predvsem pa učinkoviti – do te mere, da jih je Jerič posredoval tudi NIJZ, ki je na njihovi podlagi pripravil standarde za celotno branžo. »Novo zapiranje nas je presekalo sredi počasnega okrevanja. Toda jamčim vam, da je obisk kina tudi v teh okoliščinah povsem varen,« zatrjuje lastnik Mariboxa.

Nekredibilna vlada

Dejstvo je, da vlada ne odstopa od namere po delni, če ne popolni zapori gospodarstva. Enako počne velika večina preostalih držav. Gotovo pa bi lahko bili ukrepi, s katerimi vlada blaži ekonomske posledice epidemije, bolj življenjski. Milijarde, ki si jih je država izposodila v tujini, nekaj pa je ali pa bo primaknila EU, v številnih primerih niso padle na plodna tla. Subvencije za čakanje na delo je dobilo le del podjetij, jamstvene sheme za kredite še vedno niso zaživele, turistični boni so pomagali predvsem uveljavljenim ponudnikom na Obali in zdraviliščem.

Gostinci, kozmetiki in frizerji, združeni v sekcije pri OZS, so vlado zato pozvali, naj ponovno razmisli o smotrnosti zapiranja posameznih panog – če pa bo pri tem vztrajala, obrtniki pričakujejo, da jim bo »pokrila nadomestila stroškov plač zaposlenim, temeljni dohodek za delodajalce in stroške najemnin.« Vladimir Mićković meni, da bi vlada morala oblikovati ekspertne skupine za posamezne panoge, ki bi nato usklajevale ukrepe z njenimi podjetji. Kazalo bi razmisliti o zamrznitvah najemnin in odlogih kreditov, sogovorniki predlagajo tudi razmislek o vavčerjih za kulturo ter za rekreativne dejavnosti.

Predvsem pa opozarjajo na neustrezno komunikacijo in pomanjkanje zaupanja na strani vlade. »To nam je povzročilo precej škode,« brez ovinkarjenja pove Jerič. »Tudi če neki ukrep ni neposredno vplival na naše delovanje, so bile te poteze tako nerodno skomunicirane, da so med ljudmi povzročale strah, nam pa upad obiska. Prav tako smo šele v zadnjem trenutku izvedeli za datume zaprtja in nato ponovnega odprtja kinodvoran.« Mićković pa dodaja: »Gostinci smo za relevantne informacije morali kopati po shizofrenih spletnih straneh vlade. Verbalno akrobatiko odgovornih predstavnikov pa težko interpretiram kot iskrenost. Če vlada ne zaupa ljudstvu, da lahko prenese resnico, kako lahko pričakuje, da jih bodo ljudje imeli za kredibilne?«