Kdor ni z nami, je proti nam

Naj mi bralec na začetku oprosti tale spominski uvod. Ko se je konec prejšnjega tedna pojavila novica, da vlada kljub pozitivnemu mnenju upravnega odbora Pedagoškega inštituta sedanjega direktorja dr. Igorja Ž. Žagarja ni potrdila za še en direktorski mandat, se mi je vse skupaj zazdelo strašno znano, kot da bi nekoč o tem že pisali.

In res, marljivi Mladinin iskalnik je izbruhal kopico člankov iz leta 2006, ki so se ukvarjali s tem, da so javni raziskovalni zavodi pod udarom politike. To je bil čas prve Janševe vlade in operacija je bila dobro premišljena. Najprej so koalicijski poslanci spremenili zakon in politika je lahko v upravne odbore javnih raziskovalnih inštitutov imenovala večino članov, z drugimi besedami, podržavila jih je. Nato se je začelo kadrovanje. Na Pedagoški inštitut je politika kljub nasprotovanju stroke pripeljala svojega človeka, dr. Dejana Hozjana, mladega doktorja pedagogike, ki je bil med drugim zaposlen tudi na Zavodu sv. Ignacija za izobraževanje in razvoj. Janševa vlada se na opozorila strokovnjakov in raziskovalcev, da tako ne gre, da gre za človeka brez izkušenj, ni ozirala. Hozjan je s podporo politike prišel na čelo inštituta. Po šestih mesecih, ko se mu je iztekala v. d.-jevska doba, doživel pa je tudi upor zaposlenih, je samokritično spoznal, da funkciji ni kos. Odstopil je in odšel na Ljudsko univerzo v Postojno. Zdaj je profesor na Univerzi na Primorskem.

Danes, 14 let kasneje, se zgodba ponavlja, moreči politični »deja vu«. Vlada 6. oktobra ni podala soglasja k imenovanju profesorja Žagarja za direktorja Pedagoškega inštituta. Vlada ima po zakonodaji pravico, da daje soglasje k izbiri vodstev javnih raziskovalnih zavodov, a iz sklepa, podpisal ga je generalni sekretar vlade dr. Božo Predalič, niso razvidni nikakršni razlogi, zakaj je obšla prvotno pozitivno mnenje upravnega odbora inštituta. Ravnala je arogantno, po vsej verjetnosti tudi nezakonito, saj bi morali biti v negativnem sklepu pojasnjeni razlogi za takšno odločitev.

Za neimenovanjem neposlušnega direktorja se ne skrivajo strokovni argumenti, pač pa osebne zamere in nekompetentno vodenje ministrstva za izobraževanje.

Vrnimo se na inštitut. Dr. Zdenko Medveš, že upokojeni zaslužni profesor pedagogike, je bil pred skoraj 50 leti njegov direktor. Če kdo ve, kakšen je pomen izobraževalnih politik in zakaj mora biti znanstveno delo avtonomno, je to on. »Res je neverjetno, kako se te stvari ponavljajo, stvar, ki je identična, je diskurz vlade,« pravi. »Zelo očitno je, da ima oblast izjemne težave pri organizaciji šolske sfere. Za politične odločitve, ki jih sprejema na področju šolstva, nima podpore verodostojnih institucij. Če pogledate knjižico ukrepov, s katerimi ministrstvo za izobraževanje pojasnjuje načrte v povezavi z epidemijo, boste videli, da razen tehničnih navodil v vsem tem gradivu ni resnih pedagoških tekstov, ki bi te ukrepe utemeljevali. Prevladal je predvsem organizacijsko-medicinski diskurz.«

»Oblast je imela s Pedagoškim inštitutom vedno težave, a to, kar z njim počno Janševe vlade, me v resnici zelo spominja na najbolj svinčene čase socializma.«

V resnici bi morala biti takšna verodostojna institucija Pedagoški inštitut. In ravno med njim in ministrstvom za izobraževanje je  pred meseci prišlo do strokovnega, vsebinskega spora. Zavod za šolstvo je po naročilu ministrstva za izobraževanje pripravil raziskavo o izkušnjah s pomladnim šolanjem na daljavo, a ta raziskava je bila bolj ko ne mnenjska analiza, brez resnih empiričnih podatkov, ozadij, utemeljitev. V strokovni javnosti je naletela na ostre kritike, je pa pritrdila ministrici za izobraževanje Simoni Kustec, da je bilo izobraževanje na daljavo »super«. Ostro mnenje o tej raziskavi je napisal tudi Igor Ž. Žagar. Po njegovem gre za metodološko nepopolno in nereprezentativno delo, avtor tega izdelka pa naj ne bi naredil osnovnega izpita iz statistike. Žagar seveda ni bil edini kritik te raziskave. Oster je bil dr. Damijan Štefanc iz ljubljanske filozofske fakultete, ki je prav zaradi nje odstopil kot predsednik strokovnega sveta na Zavodu za šolstvo, Štefanc je te dni tudi eden izmed najglasnejših zagovornikov pomena neodvisnosti javnih raziskovalnih institucij.

»Edina logična interpretacija tega, zakaj je treba zamenjati vodstvo Pedagoškega inštituta, je, da ministrstvo najde osebo, ki bi podprla pedagoško prazne orientacije. Očitno ministrstvo v Pedagoškem inštitutu za zdaj nima človeka, ki bi podprl nepedagoško doktrino, kakršna vlada v našem šolstvu, ki bi torej podprl medikalizirani prostor, ki je iz šol odstranil pedagoškega duha. Šolstvo ta hip res ne diha dobro,« še pravi Medveš.

Ministrica za šolstvo očitno išče človeka, ki bo pritrdil njenim pričakovanjem, kakšna naj bi bila šola. Ki bi se strinjal s političnimi procesi, ki jih sama zagovarja. Ali kot je na posebni tiskovni konferenci, sklicani prav zaradi Pedagoškega inštituta, opozoril dekan ljubljanske filozofske fakultete, sociolog dr. Roman Kuhar: »Pri strokovnih vprašanjih politika ne sme povoziti stroke in strokovnih odločitev. Če jih, še posebej brez pojasnil kot v tem primeru, drvimo v totalitarnost, kjer je stroka oziroma ’stroka’ vredna le toliko, kolikor se zliže s politiko.«

Za neimenovanjem neposlušnega direktorja se ne skrivajo strokovni argumenti, pač pa osebne zamere in nekompetentno vodenje ministrstva za izobraževanje. V resnici je v koalicijski pogodbi zapisana zaveza o krepitvi nacionalnega zavoda za šolstvo s priključitvijo drugih zavodov. Ta zamisel je bila aktualna že večkrat, že v času socializma in v času druge Janševe vlade so želeli Pedagoški inštitut, ki ima status javnega raziskovalnega zavoda, združiti z drugimi zavodi. S tem bi raziskovalni center izgubil samostojnost. Je pa takšna združitev seveda dobra za utišanje  nezadovoljnih in kritičnih raziskovalcev. Kadar je hiša brez direktorja, je bolj ranljiva.

Ministrico za izobraževanje Simono Kustec smo seveda vprašali, kaj se je zgodilo, zakaj ni podprla soglasnega mnenja upravnega odbora, ali prihaja združitev različnih zavodov, kaj je bilo narobe s predlaganim direktorjem. Vsebinskega odgovora na ta vprašanja ni podala. Enako je storila pred kamerami, ko je samozadovoljno rekla, da verjame in tudi ve, »da imamo v naši državi zelo veliko zelo sposobnih posameznikov na polju pedagoške stroke in da bomo, ko bomo ponovili ta razpis, na koncu izbrali najboljšega možnega kandidata«.

Ljudje, blizu ministričinega kabineta, pravijo, da bo takšnega kandidata zelo težko najti. Žagarja in samostojnost Pedagoškega inštituta je podprla skoraj celotna strokovna javnost, dekana ljubljanske filozofske in pedagoške fakultete Roman Kuhar in Janez Vogrinc pa predstojnik oddelka za pedagogiko mariborske filozofske fakultete Edvard Protner in Klara Skubic, ki vodi pedagoški oddelek na ljubljanski filozofski fakulteti. Podprli so ga tudi direktorji 16 raziskovalnih inštitutov, ki so v protestnem pismu predsedniku vlade Janezu Janši zapisali, da je morda prišlo do nesporazuma. Takšna odločitev »je zelo nenavadna in ni v skladu s krepitvijo slovenskega akademskega prostora, v katerem imamo javni raziskovalni zavodi ključno vlogo in znotraj katerega je avtonomija delovanja akademskih institucij izjemnega pomena«.

Ustrezni kadri se sicer vedno najdejo. Morda pa bo zdaj vršilka dolžnosti direktorja inštituta postala neuspešna kandidatka na razpisu, na katerem je zmagal Igor Ž. Žagar. Gre za Andrejo Špernjak, mariborsko biologinjo, ki je bila na razpisu izločena, saj njen doktorat ni s področja humanističnih ali družboslovnih znanosti. Ima pa docentka na fakulteti za naravoslovje in matematiko neko drugo kvaliteto. Leta 2013 je na listi SDS kandidirala za mariborsko županjo.

»Oblast je imela s Pedagoškim inštitutom vedno težave, a to, kar z njim počno Janševe vlade, me v resnici zelo spominja na najbolj svinčene čase socializma,« razmišlja še en nekdanji direktor inštituta dr. Darko Štrajn. »Janševa vlada ima v resnici težave z razumevanjem razlike med državnim in javnim. V vladi mislijo, da imajo pravico, da v vse sfere družbe postavljajo svoje ljudi. Na takšen način je družbo razumela komunistična partija. V resnici so s temi potezami dolgočasni, predvidljivi, a vendar izredno motijo sam raziskovalni in delovni proces na inštitutu.« Igor Ž. Žagar bo direktor do 11. novembra. Potem naj bi bil imenovan vršilec dolžnosti direktorja, če se v vmesnem času seveda ne bo zgodilo kaj presenetljivega, recimo da bo protestno odstopil upravni odbor inštituta. Žagar bo še naprej raziskovalec in še naprej se bo udeleževal, kot je počel do zdaj, petkovih kolesarskih protestov.

Epizoda s Pedagoškim inštitutom pa nam lepo pokaže, da se SMC ne razlikuje bistveno od SDS. Zato sta ti dve stranki tudi v koaliciji. Sicer bi ministrica za izobraževanje Simona Kustec javno povedala, zakaj ni podprla izvolitve direktorja inštituta in kaj jo je v resnici zmotilo. A ni. Zatekla se je k aroganci in sprenevedanju.