Pahor pa molči

Nesrečno srečanje najvišjih predstavnikov treh vej oblasti

Res je po vseh teh dolgih letih političnega delovanja našega predsednika Boruta Pahorja težko zapisati, da ga vodijo slabi nameni. Gotovo ga ne. A vendar je v politiki že tako dolgo, da bi lahko vedel, kakšne bodo posledice njegovih dobronamernih dejanj. Ali bolje, dobro bi moral vedeti, da njegova nevtralna drža in dobrikanje vsakomur, ki se mu zdi pomemben, vpliven, daje prednost tistemu, ki je napadalen ali nasilen. Nekatere stvari so nesprejemljive, četudi jih zagovarjajo politični prijatelji. A Pahor raje molči.

Tipičen primer takšnega sprenevedanja je bil torkov pogovor o odnosih med tremi vejami oblasti, ki je bil organiziran zaradi pisma predsednika vrhovnega sodišča Damijana Florjančiča, s katerim je ta Pahorja opomnil na žaljivke, posploševanje in neprimeren odnos predstavnikov izvršilne veje oblasti.

Zamisel se je v duhu Drnovškovih pogovorov o prihodnosti Slovenije na papirju zdela dobra. Povabiti najvišje predstavnike treh vej oblasti, izvršilne, zakonodajne in sodne, in jih v duhu sprave povprašati, kako sodelujejo med seboj, kako nadzirajo druga drugo in kako se samoomejujejo. Danes, ko o pomenu spoštovanja pravne države govori tudi evropska komisija, je takšen pogovor smiseln.

A se je sprevrgel v nekaj drugega. Janša, predsednik vlade, prvi izmed predstavnikov izvršilne veje oblasti, nikakor ni mogel mimo svojih zamer do sodnikov, ki ne segajo le do Patrie, pač pa veliko dlje v preteklost, v čase osamosvajanja in četverice. Na Florjančičeve pozive, ali res ni mogoče najti drugih vzvodov za komunikacijo kot javno etiketiranje in omalovaževanje sodnikov in ali mora vlada v Evropo res pošiljati politično pristransko analizo slovenskega sodnega sistema, je Janša mirno odgovoril, naj se navadijo na kritike in da morajo poskrbeti za »samokorekcijo«. Nato je, pričakovano, ponovil svoja stališča o krivosodju in koreninah, ki se vlečejo v svinčene čase. Med drugim je namigoval na lustracijo, omenil je tudi, da so na Slovaškem aretirali sodnike, ker naj bi bili vpleteni v koruptivno mrežo slovaškega tajkuna Mariana Kočnerja, najverjetnejšega naročnika umora novinarja Jana Kuciaka. V Sloveniji sicer ni nobenega dokaza, da bi katerikoli tajkun podkupoval sodnike. Tudi Janša ni predstavil nobenega.

»Bistveno bo treba prilagoditi pravila takih posvetov, ker se je izkazalo, da jih politiki lahko vešče izkoristijo za promocijo političnih programov, sodniki in tožilci pa se naivno ujamejo v past prepovedi javnih izrekanj stališč o zadevah, o katerih še ni odločeno,« je o posvetu zapisal nekdanji minister za pravosodje Aleš Zalar. V nekem trenutku se je celo zgodilo, da je razpravo zapustil predsednik ustavnega sodišča Rajko Knez, saj je gostobesedni predsednik državnega sveta Alojz Kovšca govoril o primeru Kangler, o katerem prav zdaj presoja ustavno sodišče.

Seveda sodniki delajo napake, nekaj jih je nesprejemljivih. Enako počno politiki. Ni bilo presenečenje, da je Janša napadel sodno vejo oblasti, kot pogosto počne na svojem profilu na Twitterju. Tudi ni bilo presenečenje, da je Pahor ostal zgolj pri pozivih h kulturni ravni dialoga, kaj več ni bil sposoben izreči. Predsednik je s slabo organiziranim posvetom omogočil, da so politiki znova razložili, kaj vse je narobe s sodniki, ne da bi pri tem priznali, kdo je glavni generator spora. S svojo prisiljeno načelno držo pa je med razpravo o pomenu samoomejevanja Pahor najbolj okrnil pomen in funkcijo predsednika države.