Politika palice in korenčka

Spoštovani.

V skladu s 26. členom Zakona o medijih zahtevamo objavo popravka članka, objavljenega dne 16. 10. 2020 v Mladini z naslovom »Politika palice in korenčka« avtorice Vanje Pirc.

Članek navaja, da je vlada delavce in kulturo spravila v največjo stisko v zgodovini države in da ministrstvo »grobo mrcvari kulturo«. Avtorica se čudi, da je javnost izvedela o rekordnem povečanju proračuna iz nastopa državne sekretarke dr. Ignacije Fridl Jarc na odboru za kulturo, ne pa na novinarski konferenci ali ob kakšnem svečanem odprtju. Nadalje članek špekulira, koliko denarja bo po vzoru sporne nabave mask in respiratorjev morda poniknilo pri prijateljih SDS, če bo ta v letu 2021 še vodila vlado. Prav tako avtorica navaja, da je medtem, ko so nekatere države v kulturo vlagale, Slovenija svoj proračun za kulturo znižala za 8 milijonov evrov. Avtorica še trdi, da je ukinitev Zakona o enotni ceni knjige nesmiseln, nepotreben ukrep, ki bo povzročil škodo malim založnikom.

Ker zapisano nikakor ne drži in gre za zavajajoče, deloma tudi žaljivo podane informacije, skladno s 26. in 27. členom Zakona o medijih zahtevamo popravek. 1) S protikoronsko zakonodajo smo pomagali samozaposlenim v kulturi, katerim so bili v času prvega vala epidemije izplačani temeljni mesečni dohodek in vsi prispevki. Naslovili smo samozaposlene s področja kulture in samostojne novinarje, ki so delno samozaposleni. Na pobudo samozaposlenih v kulturi smo pripravili amandma, po katerem se izguba dohodka zanje meri v primerjavi s (finančno rekordnim) letom 2019. Samo samozaposleni so na področju kulture iz interventnih sredstev v proračunih drugih ministrstev doslej črpali ok. 3,5 milijona evrov temeljnega mesečnega dohodka in ok. 1 milijon evrov za plačilo prispevkov v času izrednih razmer. Kljub temu se je podprogram Socialne pravice in nagrade v okviru proračuna MK za leto 2020 poleg že predvidenih rednih sredstev v višini ok. 10 milijonov evrov še povečal za okoli 500.000 evrov. Če tako proračun RS samo za socialne pravice samozaposlenih v kulturi v letu 2020 (brez programskih sredstev, ki jih posebej črpajo iz proračuna MK!) namenja več kot 15 milijonov evrov, je to enako, kot da bi Nemčija, ki ima 41-krat več prebivalcev kot Slovenija, za socialne pravice samozaposlenih v kulturi namenila več kot 0,6 milijarde evrov, če pri tem sploh ne upoštevamo še faktorja 2-krat večjega BDP.

Kulturnim izvajalcem (nevladnim organizacijam in drugim osebam zasebnega prava) redno financiramo projekte in programe, v okviru katerih so kriti tudi stroški dela. Prav tako so vsi delodajalci, ki delujejo na področju kulture (NVO, JZ, gospodarski subjekti …), imeli in še imajo pravico uveljavljati povračilo 80 % plač za vse svoje zaposlene. Doslej je po naših podatkih, ki smo jih pridobili s strani ustreznih organov, kulturni sektor ta ukrep koristil v skupni višini okrog 36 milijonov evrov.

Kot ena izmed prvih držav v EU je Slovenija konec aprila izdala priporočilo galerijam, muzejem in knjižnicam, da lahko za javnost zopet odprejo svoje prostore. Nedelujočim javnim zavodom bi se lahko odvzelo okrog 20 odstotkov sredstev (kolikor je delež dveh mesecev in pol v celem proračunskem letu), pa se jim ni, ampak so obdržali vsa sredstva, četudi jim programa ne bo uspelo izvesti v celoti.

Slovenija je tudi zaradi prizadevanj Ministrstva za kulturo slovenski kulturi pomagala bolj obsežno kot večina držav EU. Naše razmere so globalno gledano specifične. Javni zavodi so večinoma že financirani s strani države in jim je država že pred epidemijo zagotavljala plače za uslužbence, med epidemijo pa jim je zagotavljala nadomestilo. Dodatno jim je država plačevala programska sredstva, tako pred epidemijo, po epidemiji in tudi med njo, ko izvajanje dejavnosti zaradi zdravstvenih razlogov dejansko ni bilo mogoče. Prav tako je država že pred epidemijo finančno podpirala samozaposlene v kulturi, saj v Sloveniji trenutno že več kot 2400 samozaposlenim v kulturi plačuje prispevke. Takšna vseobsegajoča državna pomoč kulturi, kot jo poznamo pri nas, je v tujini prej izjema kot pravilo, saj smo z 0,7 % deleža BDP, ki ga namenjamo kulturi, na 6. mestu med vsemi državami EU (Velika Britanija, na primer namenja več kot 3-krat manj: 0,2 % BDP).

Zato je pisanje o grobem mrcvarjenju kulture povsem neprimerno. Res je, da je bila kultura v stiski, a ne zaradi vlade, pač pa zaradi pandemije. Vlada RS in Ministrstvo za kulturo sta se v prvih protikoronskih paketih po najboljših močeh zavzela, da bi protikoronski reševalni ukrepi zajeli čim večji delež prebivalstva, ki deluje v kulturi. Tudi v okviru novega PKP5 so samozaposleni v kulturi upravičeni do povračila nadomestila v višini 250 evrov, če jim je bila odrejena karantena, ponovno se uvaja pravica do temeljnega mesečnega dohodka v višini 700 evrov in povračila prispevkov v višini 400 evrov mesečno. 2) Ministrstvo je v preteklih tednih javno večkrat podrobno razložilo, da ne gre za krčenje, ampak prenos več kot 5 milijonov kohezijskih sredstev v naslednji dve proračunski leti, saj so se postopki zaradi pandemije tako zavlekli, da do črpanja sredstev ni prišlo. Integralna sredstva se v resnici zmanjšujejo samo v višini 2 milijonov evrov, in sicer zlasti na področju investicij, mednarodnega sodelovanja in ljubiteljske kulture, kjer programov zaradi pandemije ni bilo mogoče izvesti. Nižanje v višini 0,45 milijona evrov na integrali je posledica prenosa Službe za državne proslave  na Generalni sekretariat Vlade Republike Slovenije, 0,5 milijona evrov namenskih investicijskih sredstev se prav tako prenaša v prihodnja leta. Ob upoštevanju dejstva, da so samozaposleni v kulturi dva meseca in pol prejemali dodatna sredstva (temeljni mesečni dohodek), česar sicer v času rednega delovanja ne dobivajo, zaposleni v kulturi pa lahko še vedno zahtevajo nadomestilo za plače, so kulturni ustvarjalci s strani proračunov drugih ministrstev dobili bistveno več sredstev, kot jih je Ministrstvo za kulturo z rebalansom izgubilo. Ministrstvo za kulturo namreč ni bilo nosilec interventnih sredstev, ki so jih kulturniki vsi skupaj do tega trenutka v izračunani višini 36 milijonov evrov (podatek ne vključuje še dodatnih turističnih bonov!) črpali iz proračunov drugih ministrstev. 3) Vzrok, da sta bila proračuna doslej omenjena le na Odboru za kulturo in še ni bilo sklicane tiskovne konference, je v tem, da proračuna še nista bila potrjena v Državnem zboru. Tiskovno konferenco bomo po potrditvi z velikim veseljem in ponosom sklicali. Zato gre za pavšalne, a hude obtožbe, ki brez vsake podlage namigujejo na kazniva dejanja ministra in državne sekretarke. Za takšno pisanje zahtevamo opravičilo urednika, ki je dovolil, da se takšne žalitve (ki posegajo tudi na osebno raven integritete funkcionarjev) objavijo.

S predlogom sprememb proračuna Ministrstva za kulturo za leto 2021 se sredstva za kulturo, glede na sprejeti proračun za leto 2021, v globalu povečujejo za 46,3 milijonov evrov in skupaj znašajo 238 milijonov evrov, kar je zgodovinski uspeh. Delež predloga proračuna Ministrstva za kulturo v državnem proračunu znaša 1,77 % BDP, če upoštevamo vse odhodke. Glede na to, da je predlog Proračuna RS 2021 specifičen, saj še zajema interventna sredstva (zaradi izrednih pandemičnih razmer) v proračunih drugih ministrstvev, ki jih bo črpal tudi kulturni sektor, je treba ta interventna sredstva v proračunu odšteti, da dobimo realno sliko, kakšen % sredstev bo dobila kultura za svoje delovanje (ne za saniranje pandemičnih razmer). V tem primeru delež proračuna MK znaša kar 2,22%. Še nobenemu ministru v zgodovini – razen dr. Vasku Simonitiju v njegovem prvem mandatu – v vseh letih mandata ni uspelo prebiti magične meje 2%. Ne drži pa, da je javnost za to prvič izvedela iz govora državne sekretarke dr. Ignacije Fridl Jarc na odboru za kulturo, saj je enako sporočil že minister Vasko Simoniti na RTV Slovenija, novico pa so prav tako objavili tiskani mediji. 4) Zakon o enotni ceni knjige predvideva, da založnik ne sme znižati cene knjige do 6 mesecev po izidu, razen na literarnih prireditvah in sejmih. Ker tovrstnih dogodkov do nadaljnjega zaradi pandemije ne bo, je še kako pomembno, da se pospeši knjižni trg na spletu in spodbudi tako založnike kot bralce k branju z ugodnimi knjižnimi ponudbami, ki bodo lahko zajele tudi najnovejše knjižne izdaje, saj lahko te tudi v času razglašene epidemije zaradi individualnih postopkov dela pri nastajanju knjige nemoteno izhajajo. Ministrstvo je maja prejelo poziv manjših založnikov, naj se omenjeni zakon čim prej ukine. Nemudoma je sprožilo analizo dosedanjih raziskav učinkovitosti zakona in hotelo predlog ukinitve na osnovi analiz vložiti po rednem postopku, vendar so se pandemične razmere tako zaostrile, da je treba dostopnost do knjig na spletu zagotoviti takoj. Zakon po dogovoru v DZ ni bil ukinjen, kot napačno navaja novinarka, ampak se zamrzne njegovo izvajanje za nadaljnjih 18 mesecev. Prav JAK je že leta 2015 naročil raziskavo, v kateri ugotavlja, da tako knjigotržci kot založniki z učinki zakona niso zadovoljni, interna evalvacija na ministrstvu, ki so jo prejeli že predhodni ministri, je ugotavljala, da »ni dosegel želenih učinkov«, najbolj jasna pa je raziskava, ki je dostopna tudi na spletni strani JAK (https://www.jakrs.si/fileadmin/datoteke/Nova_spletna_stran/Novice_in_dogodki/Knjiga_in_bralci_VI_raziskava_lowres.pdf), v kateri Samo Rugelj zapiše: »Pred uveljavitvijo Zakona o enotni ceni knjige (ZECK) konec avgusta 2014 je lahko založba sama ponudila končnemu kupcu denimo 20-odstotni popust za nakup njenih knjig, kar pomeni, da je sama takoj prejela 80-odstotkov prodajne cene. Po uveljavitvi tega zakona to ni več mogoče, kar je zelo vplivalo na finančno stanje založb brez knjigarn, ki z nakupi vsak dan prejemajo tekoča finančna sredstva. Zaradi tega je propadlo oziroma usahnilo kar nekaj založb …«.

Lep pozdrav,