»In tud jest hočm bit vojak!«

Te dni po vsej državi 18-letniki, fantje, rojeni leta 2002, dobivajo pisemsko pošiljko ministrstva za obrambo. Naslovljena je na ime in priimek pravno ravno odraslih fantov, ki v večini še hodijo v srednjo šolo. Namen pošiljke je jasen, minister za obrambo Matej Tonin bi mlade rad opozoril, da so z dopolnjenim 18. letom vpisani v register vojaške evidence, saj polnoletnost prinaša nove pravice, pa tudi nove dolžnosti. Ali z drugimi besedami, pošiljka, ki so jo dobili mladi fantje, je namenjena zbujanju domoljubja in novačenju za vojsko. Kot zapiše minister: »Temeljna vrednota pripadnikov Slovenske vojske je domoljubje, s katerim razumem zavestno in prostovoljno pripadnost domovini. Iz domoljubja izhajajo vrednote, ki jih v Slovenski vojski s ponosom izpostavljamo – čast, pogum, lojalnost, tovarištvo, pripadnost.« Pismo se konča z njegovim podpisom in pozivom, naj mladi vstopijo v vojaške vrste.

Piše se leto 2020. Slovenska vojska je poklicna vojska, vanjo ljudje vstopajo prostovoljno, za svoje delo, tveganje, odrekanje so plačani. Gotovo jih vodi zavest o skupnem dobrem, a domoljubje ne nastaja le v vojski. Pojem je širši, domoljubni so lahko tudi mirovniki, Jehovove priče, domoljubni so tudi tisti, ki se zavzemajo za odpravo Slovenske vojske. Vse to je dobro vedel že pankerski bend Otroci socializma, katerega pevec Brane Bitenc je v osemdesetih letih prepeval, da je njegov narod že od nekdaj gojil borbenost in da on pač hoče biti vojak. Publika je na koncertih ob refrenu »in tud jest hočm bit vojak« na ves glas kričala »jest nočm bit vojak«.

Morda je res, da so bili to drugačni časi. Minister Matej Tonin se je šele rodil, mladi so vojsko in obvezno služenje vojaškega roka zavračali, zavračanje vojske in nasilja je postalo tudi, če minister že tako želi, domoljubna politična drža, iz katere je nastala Slovenija. Mirovništvo, boj za svobodo in izbiro, je zapisano v njenih osamosvojitvenih genih.

Tonin ima rad vojsko, helikopterje, vozila, varovanje, pištole, nenazadnje je nastopal v videu, v katerem so ga varnostniki rešili pred grozečo teroristično nevarnostjo.

»Med karanteno, ki je izziv posebne vrste za najstnike, naša popolnoma nesposobna vlada še ne 18-letniku pošlje pismo. Po moje prvo, ki ga je kadarkoli na svoje ime dobil od Države. Ne gre za pismo: Vemo, težko vam je ... Najlepša leta, svoboda ... A vredno je. Ker bo bolje. Za vse. Vi ste prihodnost ... Bodite solidarni. To nas bo rešilo ...« je o pismu na Facebooku zapisala mama rekruta na zalogo in dodala, da je domačega še ne 18-letnika najbolj »presenetil« zapis v brošuri, da imajo štipendisti ministrstva za obrambo zagotovljeno delovno mesto in tako manj stresno načrtovanje prihodnosti. »V zadnjega pol leta je ta vlada poskrbela za razpad javnega zdravstva in oskrbe starejših, za razkroj zaupanja in upanja v prihodnost – je pa okrepila izdatke za vojsko in mladim kot edino nestresno prihodnost ponuja prihodnost s puškami v rokah,« je zapisala ogorčena mama.

Zakaj takšen ministrov nagovor? Zakaj trkanje na domoljubno vest?

Najprej nekaj tehničnih podrobnosti. Pošiljka je bila poslana 9050 mladim, ki bodo letos ali pa so že postali vojaški obvezniki. Poleg ministrovega pisma je v njej tudi promocijska zloženka Slovenske vojske. V njej prebiramo bodrilne stavke in informacije o tem, da služba domovini poleg časti prinaša redno plačo, povrnjene potne stroške, zagotovljeno hrano in prebivanje v vojašnicah, zdravstveno zavarovanje in podobno. Pošiljanje pisma je državo stalo 6244,50 evra.

Zakon o vojaški dolžnosti predvideva, da se ne glede na to, da je v Sloveniji vpeljana poklicna vojska, po uradni dolžnosti vodi seznam vojaških obveznikov. Kajti nikoli se ne ve, kdaj bo razglašeno vojno stanje in kdaj bo država potrebovala nabornike. Po navadi je bilo obveščanje o vpisu v bazo vojaških obveznikov opravljeno drugače, a tokrat, tako ministrstvo, je bilo treba zaradi epidemije mlade obvestiti neposredno. »Letos smo se zaradi trenutnih razmer, ki jih narekuje širjenje zdravstvene epidemije in s tem splošne omejitve oziroma prepovedi zbiranja ljudi, odločili, da seznanitev vojaških obveznikov z dolžnostmi in pravicami izvedemo preko poštnega pošiljanja,« so zapisali na ministrstvu za obrambo in dodali, da je »v splošnem pismu mladim na prijazen način obrazloženo bistvo seznanitve z vojaško dolžnostjo ter ponujena možnost vključitve v Slovensko vojsko«.

V preteklosti so torej te seznanitve potekale v vojašnicah, ponekod so še vedno ohranili tradicionalno (zabavljaško) obliko nabora, drugje so bile predstavitvene možnosti zaposlitve opravljene v dvoranah, gasilskih domovih, na trgih, ob kakšnih drugih javnih prireditvah, predstavljale so se oborožitev, oprema, možnosti zaposlitve. A takšnega osebnega pisma in nagovora ministra ni bilo, četudi so že prejšnji ministri pozivali mlade, naj se vključijo v Slovensko vojsko.

Minister za obrambo je civilna, ne pa vojaška oseba, primerneje bi bilo, da bi mlade, če že, nagovoril načelnik slovenskega generalštaba. Minister za obrambo je politik, ni zavezan le tistemu delu slovenske ustave, ki govori o dolžnosti državljanov, da sodelujejo pri obrambi države, pač pa tudi tistemu, ki pravi, da Slovenija pri zagotavljanju varnosti izhaja »iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«. Tega dela v ministrovem pismu nabornikom ni. To je razumljivo, Tonin ima rad vojsko, helikopterje, vozila, varovanje, pištole, navsezadnje je nastopal v videu, v katerem so ga varnostniki rešili pred grozečo teroristično nevarnostjo.

Oblast s prenovo vojske misli resno. Sredi maja se je začela promocijska in oglaševalska akcija za pridobivanje novih kadrov. Strategijo naj bi vodila agencija Pristop, vrednost dvoletne pogodbe med Pristopom in ministrstvom pa je 1,2 milijona evrov, akcija vključuje plačana oglaševalska sporočila, predvajanje videoposnetkov, pa tudi pripravo takšne zloženke, kakršno so te dni na dom dobili mladi. A Toninovo pisanje s to akcijo ni neposredno povezano, po zatrjevanju ministrstva gre le za del »rednih letnih aktivnosti in nalog«, ki so bile tokrat izpeljane drugače.

Namen vsega tega je povečanje vojaških zmogljivosti Slovenije. Po načrtih naj bi do leta 2025 sestava vojske štela 7000 pripadnikov, nekaj let kasneje pa 8000. Danes so razmere drugačne, v vojski je zaposlenih 6333 poklicnih vojakov, letos je prišlo 141 novih, a zaposlenih je zdaj 69 manj kot lani. Ljudje vojsko tudi zapuščajo.

Iluzorno je verjeti, da bo ministrov nagovor v resnici prepričal veliko mladih, naj si oblečejo vojaško suknjo. Njega in njegove besede je treba razumeti v širšem kontekstu dojemanja pomena vojske, ki ga zagovarja sedanja vlada. Zanjo je vojska elementarni del državnosti, naroda, domoljubja, močna vojska naj bi bila temeljni pogoj suverenosti in neodvisnosti države.

Poteze, ki jih vleče ta vlada, tej trditvi pritrjujejo. Tako je recimo svet za nacionalno varnost, kot da bi šlo za isto stvar, hkrati razpravljal o problemu epidemije in o migracijah. Rezultat te seje je ponoven poskus vlade, da v parlamentu pridobi 60 poslancev, ki se strinjajo s tem, da morajo slovenski vojaki na meji dobiti nekatera policijska pooblastila. Razlog za to naj bi bila množica ljudi, ki se zgrinja v Slovenijo, pa četudi je njihovo skupno število enako kot lansko, zdaj pa se bo zaradi epidemije in prihajajoče zime začelo zmanjševati. Vlada trdi, da bo policijo bolj potrebovala v notranjosti države, saj naj bi strožje nadzirala spoštovanje epidemioloških omejitev.

Povsem enako je z vojaškimi naložbami. Vladna večina, zakon je tik pred sprejetjem, je podprla predlog, po katerem naj bi v prihodnjih letih za nakupe vojaške opreme porabili dodatnih 780 milijonov evrov.

Če je namen vojske pomagati v Sloveniji, bi lahko namesto nakupa orožja v času epidemije okrepila zdravstveni kader, izboljšala delovanje vojaške bolnišnice, vojaki pa bi lahko pomagali tudi pri transportu, logistiki.

Gre za ogromno denarja, ki bi ga lahko v času epidemije in prihajajočih gospodarskih težav uporabili smiselneje. V torek parlament ni potrdil zahteve po posvetovalnem referendumu o tej temi, zato naj bi zdaj opozicija po novembrskem dokončnem sprejetju tega zakona vložila zahtevo, naj se razpiše zakonodajni referendum, to pa najverjetneje čaka še presoja na ustavnem sodišču. Vlada namreč trdi, da je zakon o naložbah v vojsko »nujen ukrep za zagotovitev obrambe države«, za takšne ukrepe pa referenduma po ustavnih določbah ni dopustno razpisati.

Postavimo si bistveno vprašanje, zakaj potrebujemo Slovensko vojsko. Če je njen namen povečanje mednarodnih aktivnosti, torej dodatne napotitve slovenskih vojakov v Irak, Sirijo, Afganistan, Latvijo in še kam, potem so nakupi orožja smiselni. A to pač ni mirovna politika, o kateri piše slovenska ustava. Če pa je namen vojske pomagati v Sloveniji, bi lahko namesto nakupa orožja danes, med epidemijo, okrepila zdravstveni kader, izboljšala delovanje vojaške bolnišnice, vojaki pa bi lahko pomagali tudi pri transportu, logistiki in drugih stvareh. Tega za zdaj ne počno, vzdržujejo zgolj vojaško bolnišnico in so »v pripravljenosti«. V Nemčiji je drugače. V Frankfurtu in Dortmundu so vojaki začeli pomagati zdravstvenemu osebju, pomagajo razdeljevati opremo, sledijo stikom okuženih. Tega zadnjega pri nas niti epidemiologi ne počno več.

»Zdi se mi skrajno nepotrebno in škoda denarja, da ga zapravljamo za obrambo države, ki te obrambe res ne rabi,« je zapisal 18-letnik, eden izmed nabornikov. »Denar bi raje šel v zdravstvo. Disciplina, ki jo dobiš v vojski, se mi zdi definitivno v redu, ampak mislim, da lahko to pridobimo tudi na kakšen drug način. Na splošno mislim, da je reševanje sporov z orožjem tok primitivno da kr glava boli.«