Zakaj poziv državnemu zboru?

Konec leta 1988 je v Mladini izšel članek, ki je grafično prikazal, kako je naraščala javna podpora Odboru za človekove pravice v prvih mesecih po njegovi ustanovitvi. Ob vseh dogodkih, ki so stopnjevali ogorčenje javnosti po aretaciji Janeza Janše, Ivana Borštnerja in Davida Tasića, je pristopanje k Odboru najbolj pospešila izjava šestih zdravnikov, da se zapornikom krati spanec, kar po Tokijski deklaraciji pomeni mučenje zapornikov. Ta dogodek je po kasnejših analizah pomenil kapljo čez rob za tisti del javnosti, ki je dotlej stala ob strani.

Ali Žerdin v svoji knjigi Generali brez kape piše, da so zaradi trditve, »da vojska brutalno ravna s slovenskimi civilisti«, začeli pristopati k Odboru zdravniki in zdravniške organizacije, člani drugih delov akademske sfere, javne ustanove, podjetja, znanstveni inštituti, bolnišnice in klinike, sindikati, kulturna, umetniška in športna društva, aktivi novinarjev, banke, pevski zbori, fakultete in druge izobraževalne ustanove, časopisni kolektivi, celo lokalne partijske podružnice; pridružili so se tudi legalisti, ki so dotlej menili, da mora o krivdi priprtih odločiti sodišče. Razloga za tak odziv sta bila ugleden poklic podpisnikov, ki jih ni bilo mogoče uvrstiti med nezadovoljne disidente, ter vsebina izjave, ki je bila sprejemljiva tudi za tiste, ki se niso politično opredeljevali. Pa še nekaj: mučenje zapornikov je bila novica, ki jo pregovor opisuje kot slamico, ki zlomi kamelji hrbet: ko se bremena kopičijo, se žival zgrudi, ljudje pa zavpijejo: Dost’ ’mamo!

Podoben dogodek s protagonistom v obrnjeni vlogi se je odigral marca 1994, ko so agenti ministrstva za obrambo pri Depali vasi aretirali in pretepli civilista Milana Smolnikarja ter ga nato zastražili v bolnišnici. Takrat se je kolegij Odbora po nekaj letih mirovanja še zadnjič sestal in obsodil ravnanje obrambnega ministra Janeza Janše, tistega Janše, čigar človekove pravice je branil šest let poprej. V izjavi, v kateri je od predsednika vlade Janeza Drnovška zahteval, naj ga razreši, je zapisal: »Vojaško nasilje nad civilnimi osebami si spet poskuša pridobiti domovinsko pravico v naši družbi, pa čeprav je tokrat vojaški škorenj naš.« Pragmatični Drnovšek, ki se je dotlej obotavljal, je moral ukrepati, saj je Janša že izvajal vajo za državni udar. Janša je bil poražen, ker so tudi tisti, ki so ga nekoč branili, spoznali, da je v zaporedju ekscesov, ki so zaznamovali njegovo delovanje v vrhu oblasti, šel predaleč. Depala vas je bila kaplja čez rob.

Janša nenehno ponavlja isto zgodovinsko lekcijo. Lahko bi rekli, da je dogajanje čedalje bolj farsično, če ne bi bilo tragično. V vsakem od teh ciklusov je stalnica njegova borba za oblast z vsemi sredstvi. Tokrat, ko mu je v roke padla po naključju, je nabral dovolj izkušenj, da ve, da je ne bo mogel zadržati na demokratičen način. Zato si je izbral načrt, ki se je v neposredni soseščini izkazal, da deluje: orbanizacijo države. Domala vsa njegova dejanja, ki so vsako zase manjša ali večja Depala vas, vse bolj izrisujejo njegovo odločitev, da svoje politične usode ne bo prepustil prihodnjim volitvam. Naštejmo le nekatera: strankarsko kadrovanje na policiji, NPU, tožilstvih, SURS, FURS in drugod, podrejanje pravosodja in policije, poskusi prevzema ali uničenja javne televizije, oblikovanje strankarskega medijskega sistema, povezovanje s članicami mednarodne skupnosti z avtoritarnimi težnjami ... Izstopajoče je rušenje sistema nadzora in ravnotežja med tremi vejami oblasti: državni zbor je poslušno orodje vlade, sodstvo je zasmehovano, ustavno sodišče pa spolitizirano. Pod podporna dejanja lahko uvrstimo privatizacijo javnih dejavnosti, siromašenje umetnosti in kulture, marginalizacijo naravovarstvenih organizacij in deložacije nevladnih organizacij. Vezivno tkivo sta diskreditacija drugače mislečih ter sovražen, lažniv in žaljiv politični govor, ki ga Janša v zadnjem času prenaša tudi v mednarodno politiko.

Cilj je doseči najširše soglasje državljank in državljanov, da zahtevajo obnovo demokracije in pravne države ter krepitev socialne države, družbene odgovornosti in solidarnosti.

Osupljivo je, da nobeno od teh dejanj doslej ni delovalo kot kaplja čez rob. Ob vseh zlorabah oblasti ostaja državni zbor podrejen vladi, koalicijske stranke si pustijo plačevati čas, ki ga Janša potrebuje, da okrepi oblast, opozicija je nemočna, odpor državljanov je omejen na proteste neposredno prizadetih z nekaj malega dodatne solidarnosti. Ali nas zaporedne injekcije zlorab delajo imune in neobčutljive na zlo? Ali smo postali zadovoljni že s tem, da sredi noči še nihče ne trka na naša vrata?

Vse kaže, da se v zadnjem času vendarle prebuja civilna družba na način, kot smo ga poznali pred desetletji. Kapljo čez rob prispeva spoznanje, da Janša zlorablja celo velikansko zdravstveno in socialno krizo, ki lahko postane tudi humanitarna katastrofa, za to, da ob zmanjšani pozornosti javnosti pospešeno gradi avtokratski sistem. Ljudje so ogorčeni, da si prilašča zasluge za omejitev pomladnega vala epidemije, ki je bila v resnici zasluga samozaščitnega ravnanja prebivalstva in delovanja javnega zdravstvenega sistema, in da vali krivdo za jesenski val, ki je ušel izpod nadzora, na neodgovorne državljane, ki ga ne ubogajo. Njegov odgovor na epidemijo je kaotično stopnjevanje omejitev, med njimi nekaterih nesmiselnih in namenjenih ustvarjanju videza, da oblast nekaj počne. V resnici je oblast epidemijo podcenila in se v času po prvem valu ni pripravila na neizogibni drugi val. Janšo je bolj zanimalo, kako lahko zastoj javnega življenja izrabi za utrjevanje svoje oblasti. Med državljani narašča ne le strah pred boleznijo, temveč tudi pred brezposelnostjo in revščino.

Civilna družba se je oglasila že pred nastopom Janševe vlade. Akademska pobuda sedanjega Foruma za demokracijo je februarja 2020 objavila svarilo z naslovom »Obvarujmo občutljivo slovensko demokracijo pred avtoritarno oblastjo!«, ki ga je podpisalo 150 akademikov, kasneje pa še 4000 državljank in državljanov. Kolesarski protivladni protesti, ki so se razvili iz februarskega shoda Proti koaliciji sovraštva, so nato ob petkih neprekinjeno potekali po mestih po Sloveniji, še zlasti v prestolnici: doslej jih je bilo skupno 27. Njihovo ključno sporočilo je, da vlada deluje nedemokratično in da mora takoj odstopiti.

Ali nas zaporedne injekcije zlorab delajo imune in neobčutljive na zlo? Ali smo postali zadovoljni že s tem, da sredi noči še nihče ne trka na naša vrata?

Ta teden se je pojavila nova kakovost: pet skupin se je povezalo v Zavezništvo civilne družbe in naslovilo na državni zbor javni poziv, naj zaustavi orbanizacijo družbe, ki jo z zlorabljanjem epidemije covid-19 pospešeno izvaja vlada. Namen poziva je spomniti poslance, da imajo ustavno pravico in dolžnost, da odpokličejo vlado, ki vzpostavlja vzvode avtoritarne oblasti. V nekaj dnevih se je pod poziv podpisalo več kot sedemsto ljudi, med njimi veliko iz vrst akademikov, univerzitetnih profesorjev, gospodarstvenikov, znanstvenikov, zdravnikov, pravnikov, umetnikov, pisateljev itd. Podpori pozivu se je pridružilo že več deset civilnodružbenih skupin. Vojni veterani, združeni v Zvezi veteranov vojne za Slovenijo in Zvezi policijskih veteranskih društev Sever, so v ločeni izjavi ob dnevu samostojnosti naslovili na državne organe podobne zahteve. Med podpisniki poziva je Jože P. Damijan, kandidat opozicijske četverice strank za predsednika vlade. Upati je, da to pomeni, da cilj opozicijskih strank ni samo odstranitev Janše z oblasti, temveč tudi lastna programska preobrazba.

Podpisovanje in pristopanje k pobudi se bosta nadaljevali. Cilj je doseči najširše soglasje državljank in državljanov, da zahtevajo obnovo demokracije in pravne države ter krepitev socialne države, družbene odgovornosti in solidarnosti. Skratka: soglasje o tem, v kakšni državi hočemo živeti. Če bo veliko ljudi izreklo sloviti besedi »dost’ ’mamo«, se bodo končno morali zganiti tudi izvoljeni predstavniki ljudstva v parlamentu.