Od kod ta sebičnost in narcisizem?

Pred pol leta je v Šmarju pri Jelšah potekal socialni eksperiment, kakršnega v Sloveniji še ni bilo. Zaspano kozjansko naselje z manj kot dva tisoč dušami je bilo v prvem valu koronske epidemije rekorder po deležu okužb med prebivalstvom, zaradi česar je bilo nekaj tednov povsem odrezano od sveta. Prihodi in odhodi so bili prepovedani, logistične poti pretrgane, ulice prazne, prebivalci zaprti po svojih domovih. Storitve in dobrine, ki so bile vse dotlej samoumevne, so v »slovenskem Wuhanu« postale nedosegljive; zdravstveni dom ni sprejemal nenujnih primerov, špecerija je stala na policah praznih trgovin, do dragocenih mask in razkužil je bilo skoraj nemogoče priti, stiska starih, bolnih in revnih je postajala nevzdržna. V teh okoliščinah so Šmarčani storili edino, kar jim je preostalo: stopili so skupaj. V izjemno kratkem času se je Šmarje pri Jelšah preoblikovalo v samozadostno komuno, organizirano na temelju solidarnosti, v kateri je vsakdo po najboljših močeh prispeval k skupnemu dobremu.

Lokalni kmetje so organizirali dostavo svojih pridelkov na parkirišča, pri čemer so se zavezali, da stiske soljudi ne bodo izkoriščali za dvige cen. Prostovoljci so vozili stare in obnemogle k zdravniku ter jim dostavljali zdravila in hrano. Novinarji lokalnih medijev so ljudi v živo obveščali tudi o najmanjših servisnih podrobnostih novega sistema. Civilna zaščita in župan sta usklajevala vsa prizadevanja, občinska spletna stran je objavljala izpovedi okuženih družin, ki so iz izolacije vlivala upanje ostalim. Lokalna podjetja, zlasti kozmetični in frizerski saloni, so s korono preplavljenemu domu za ostarele odstopila krvavo potrebno zaščitno opremo. Družine in posamezniki so revežem pomagali z donacijami, kdor ni imel denarja, je prispeval zaboj jabolk ali plenice. Gospodinje so noč in dan šivale maske, nekatere tudi po nekaj sto na teden; po nekaj tednih je občina lahko z njimi oskrbela prav vsa gospodinjstva – in ljudje so jih hvaležno nosili.

Junaki lastne zgodovine

Primer kaže, kako malo je potrebno, da v kriznih časih presežemo ustaljene vzorce razmišljanja in dosežemo potrebne spremembe. Šmarje pri Jelšah je drugi val epidemije pričakalo neprimerno bolje pripravljeno, predvsem pa mirno, preostanek države pa se te lekcije šele uči. Komunikacija države in njenih institucij je panična, nekonsistentna in pomanjkljiva, prebivalstvo prestrašeno, starostniki odrinjeni na skrajni rob, družbena omrežja pa pokajo od bitk med zagovorniki ukrepov in njihovimi nasprotniki. Še vedno precej ljudi skuša zaobiti ukrepe, ki naj bi omejili širjenje virusa, sorodniki se obiskujejo, na skrivaj se prirejajo zabave, odhaja se na skupne izlete. Solidarnost v preveliki meri ostaja omejena na požrtvovalne zdravstvene delavce, medicinske sestre, raziskovalce v laboratorijih ter zaposlene po domovih za ostarele, ki izgorevajo v boju proti bolezni, pogosto, ne da bi se menili za svoje telesno in duševno zdravje.

Medtem ko potrebujemo jasne usmeritve in enotnost, v državi vlada zmeda. A to še ni vse: v tej zmedi so na površje butnile sebične težnje posameznikov, ki izkoriščajo odsotnost medsebojnega zaupanja in se borijo za lastne interese. Ali kot pravi znanstvena svetnica na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU dr. Alenka Zupančič: »Sovpadanje covida in vlade Janeza Janše je v zadnjih mesecih ustvarilo izjemno konfuzno, nepregledno in skrajno eksplozivno mešanico, kjer je praktično nemogoče reči, kaj je kaj in proti čemu se pravzaprav borimo. Individualizem in narcisizem se zlahka predstavljata kot boj proti sistemskemu nasilju, in seveda obratno, oblast vsako kritično gesto zlahka razglasi na osebni nacizem. Nenošenje mask ali izhod po deveti zvečer v tem filmu takoj postane bodisi dokaz globoke vezi med virusom in ’rdečo nevarnostjo’, bodisi ekvivalent herojskega boja proti okupatorju; omogoča nam odigrati zgodovinsko uporniško vlogo, v kateri smo si seveda zelo všeč.«

To kvazizgodovinsko vlogo si med drugim lastijo tudi nekateri posamezniki, ki nasprotujejo nošenju mask in socialnemu distanciranju. »Mislim, da se večina prebivalstva kar drži predpisanih omejitev, vseeno pa prihaja do kršitev. Te so po mojem mnenju v veliki meri izraz nezaupanja v institucije – v politiko, državo in ne nazadnje tudi v znanost, ki ga raziskovalci na terenu zaznavamo že nekaj let,« pravi sociolog dr. Rudi Klajnšek s Filozofske fakultete v Mariboru.

A mogoče je biti še natančnejši: mar ni upad omenjenega zaupanja tudi prepoznavni znak neoliberalizma, ki je resnični vzrok za delitve, tudi med Slovenci? Neoliberalna ideologija namreč načrtno spodkopava vezi med državo in državljani in slednje navdaja z lažnim občutkom izjemnosti, ki ga je mogoče vzdrževati le z nenehnim sodelovanjem v sistemu množične potrošnje. V takšnih okoliščinah se solidarnost umika sebičnosti. »Vzpostavila se je tekmovalnost, ki ljudi sili, da so obrnjeni zgolj vase in da vso skrb namenjajo izgradnji lastne biografije, ki jih bo razlikovala od drugih in delala konkurenčne. Vsakdo skuša graditi svojo blagovno znamko in jo povzdigniti nad ostale,« pojasnjuje Klajnšek.

Temna stran obraza

V tej luči postane nasprotovanje maskam, kar zagovarjajo tudi posamezne znane osebnosti iz sveta šovbviznisa, razumljivejše. Maska namreč prekrije večji del obraza, ki je v zahodni kulturi temelj posameznikove identitete in njegov najdragocenejši prepoznavni znak. V ZDA velja za nekaj najhujšega, če se človeku pripeti, da pred družbo »izgubi obraz« (losing face), v Sloveniji se med žaljivkami uporablja izraz »brezobrazen«. Strahovi, ki jih za vase zazrte individualiste označujejo te besede, se sedaj uresničujejo na najbolj dobeseden način. Z zakritimi usti in nosom ni mogoče snemati filmčkov za objavo na Facebooku, delati selfiejev in se smehljati svojim častilcem.

Za temi trditvami stoji nemalo raziskovalnega dela.

Ko bi morala biti vez med državo in državljani še posebno močna, začudeni ugotavljamo, da je družbena pogodba razcefrana. Kako se je to lahko zgodilo?

Skupina raziskovalcev z angleške univerze v Astonu je tako ugotovila, da so države individualistične zahodne kulture pri omejevanju koronavirusa precej manj uspešne od kolektivno usmerjenih azijskih družb. »V kolektivističnih kulturah je lažje doseči splošni konsenz in uveljaviti hitre rešitve za zajezitev širjenja bolezni,« so ugotovili angleški analitiki. Na drugi strani je Nobelov nagrajenec, ameriški ekonomist Paul Krugman, kot razlog za kolosalne neuspehe ZDA v boju s korono opozoril na »kult sebičnosti, ki nas vse skupaj ubija«. Raziskavi poljskih znanstvenikov, opravljeni že aprila in marca, pa sta ugotovili, da je nasprotovanje nošenju mask in ostalim ukrepom socialnega distanciranja pogosto značilno za posameznike, ki v sebi združujejo osebnostne motnje tako imenovane temne psihološke triade: narcisizma, psihopatije in makiavelizma.

Večina ljudi naj bi epidemijo korone doživljala kot grožnjo in se zato nanjo odzivala z upoštevanjem predpisanih omejitev, po izsledkih analize Univerze v Varšavi, ki je na vrhuncu vladnih ukrepov intervjuvala 263 ljudi, pa naj bi nekateri posamezniki sedanje izredne razmere prepoznavali pozitivno, kot »priložnost, ki jo je mogoče izkoristiti za povečano izkoriščanje ljudi okoli sebe«. Vsak ukrep, ki jim v teh okoliščinah omejuje dostop do potencialnih žrtev, je zato sprejet z nasprotovanjem, jezo in sovražnostjo.

Enako bi lahko rekli tudi za vsaj določen del tistih Slovencev in Slovenk, ki po družbenih omrežjih pod pretvezo aktivizma najbolj agresivno pridigajo zoper ravnanje, ki ga svetujejo znanstveniki in zdravniki. »Gre za osebe, ki v javnosti nastopajo na način, ki v ničemer ni tvegan, prav tako ne konstruktiven, ti nastopi pa so namenjeni predvsem krepitvi ega,« ocenjuje antropologinja Svetlana Slapšak. »Te ljudi zanima zgolj lastna pojavnost v družbenih medijih, pri čemer seveda sanjajo, da bi izven svojih mehurčkov prodrli tudi v širšo javnost. Težava je, da se prav to sedaj tudi dogaja – uveljavljeni mediji povzemajo njihove nebuloze, kar potem daje tej totalitaristični vladi priložnost, da krivdo za epidemijo prelaga na ljudi. Češ, vidite, kaj piše in govori ta in ta, to je dokaz, da se narod ne drži ukrepov.«

Mož s prozorno masko

Ob tem Svetlana Slapšak dodaja, da določen, še vedno razmeroma nizek odstotek posameznikov z omenjenimi motnjami, predvsem narcisizmom, najdemo v vsaki družbi: »Vedno se najde nek del ljudi, ki jih zanima zgolj lastna promocija.« Bistvo problema je torej drugje. Velika večina slovenskih antimaskarjev namreč zagotovo ni narcisov, temveč gre za prestrašene in negotove ljudi, ki se ne želijo nujno vpisati v zgodovino, temveč v prvi vrsti zgolj preživeti oziroma čim bolj normalno živeti, vendar pa v osebah, ki jih nagovarjajo k spoštovanju ukrepov, ne zmorejo prepoznati zaupanja vrednih avtoritet. To ni posledica tragikomičnih zapletov s Kacinovim čiščenjem bazena v hiši na Krku ali Krekovim nenošenjem maske na bencinski črpalki. Odpor do vladnih navodil namreč izhaja predvsem iz spomina na delovanje vladnih predstavnikov v nekih drugih časih. Ko o solidarnosti in spoštovanju predpisov in avtoritet pridiga SDS, ki je sinonim za najprimitivnejše ideološke delitve in norčevanje iz zakonov ter korupcijo, je to tudi pri najboljši volji težko vzeti resno.

Sovpadanje covida in vlade Janeza Janše je ustvarilo izjemno konfuzno, nepregledno in skrajno eksplozivno mešanico, kjer je nemogoče reči, kaj je kaj in proti čemu se pravzaprav borimo.

Ko slehernik posluša Janšo in njegove nameščence govoriti o skrbi za druge in omejevanju sebičnosti, ve, da govorijo s figo v žepu. Kajti tudi slehernik pomni, da je Janez Janša oče vseh slovenskih teoretikov zarot; je utelešenje laičnih predstav o posamezniku oziroma oblastniku, ki se v koronakrizi sam požvižga na vse omejitve. Da Janševa vlada praktično vsak dan brez pravega razmisleka sprejme kakšen nov omejevalni ukrep, pri čemer se ga ne trudi razložiti in utemeljiti, samo še okrepi že tako klavrn vtis. »Kako naj sploh verjamemo, da se nekdo zaveda problema covida in ukrepe sprejema v tej perspektivi, če hkrati javno podpre kandidaturo Donalda Trumpa, ki notorično ne verjame v virus oziroma resnost situacije?« retorično sprašuje Alenka Zupančič. »Tako dobimo neko stanje, ki je še hujše kot v ZDA, kjer je razkol družbe v tem pogledu premočrten, jasen. Pri nas pa vse ostrejše ukrepe sprejema vlada na čelu s predsednikom, ki s svojimi dejanji in izjavami na mednarodnem parketu javno daje vedeti, da je vse to pravzaprav šarada in da mu je srce čisto drugje.«

Naj ne bo nobenega dvoma – če bi bil Janša namesto na čelu vlade danes v opoziciji, bi z nepredstavljivim užitkom trgal na kosce vladne ukrepe in državne intervencije kot nedopustne posege v posameznikovo svobodo, označeval bi jih za najpodlejši socializem in slikal kot prefinjene sheme za prekanaliziranje javnega denarja v žepe udbomafije. Kot državnik, ki poziva k solidarnosti in poslušnosti, je aktualni premier res nekredibilen. Kakor bomo pokazali v nadaljevanju, je namreč dejansko med najzaslužnejšimi za stanje, v katerem so se med največjo preizkušnjo v zgodovini samostojne Slovenije znašli ključni državni podsistemi, pa tudi stanje duha med prebivalstvom.

Čredna imunost in osnove ovčereje

Četudi sedanji izbruhi sebičnosti niso njegov neposredni proizvod, so v javni sferi gotovo povezani z neoliberalizmom in s tem s tistimi, ki neoliberalne dogme ves čas propagirajo. Neoliberalizem je s svojo ideologijo vsemogočnega posameznika omenjene motnje spustil na površje, namesto da bi jih skušal obrzdati. Institucije, ki naj bi usklajevale skupno vedenje in sankcionirale odklone, so v neoliberalni, individualistični družbi preveč oslabljene, da bi lahko preprečile vzpon sebičnosti. »To vodi v razgradnjo javne sfere; posameznik, ki je usmerjen izključno vase, pač nima časa za resnično konstruktivno družbeno delovanje,« pravi sociolog Klajnšek. »Država s svojimi pravili dobi oznako velike zarote proti državljanu, ki se zato na vse pretege upira njenim omejitvam. Najbolj skrajen izraz tega je ameriško gibanje QAnon, ki ima privržence že tudi v Sloveniji.«

Na drugi strani se v takih razmerah kot pomembni vrednoti uveljavljata tekmovalnost in sebičnost in na tej podlagi tudi brezobzirnost. Tisti, ki ne morejo dohitevati ostalih in ki so kot potrošniki že iztrošeni, so pogrešljivi. V Sloveniji smo v epidemiji na skrajni rob družbe odrinili okoli 20.000 prebivalcev in prebivalk domov za ostarele. Kakšno mnenje ima neoliberalni sistem o vrednosti človeškega življenja, lepo ponazori izraz »čredna imunost«, ki ne označuje nič drugega kot popolno predajo v boju proti bolezni in žrtvovanje skupin z najnižjim potrošniškim in davkoplačevalskim potencialom s ciljem »očiščenja« družbe. »Ideološko me ideja čredne imunosti kot odgovor na pandemijo spominja na laissez-faire in nekatere temeljne mantre neoliberalizma: bo že trg, pardon virus, uredil stvari po svoje in vzpostavil neko novo ravnovesje, ’bolj sposobni’ bodo napredovali, ’manj’ bodo pač odpadli …« je kritična filozofinja Alenka Zupančič.

Pogodba s hudičem

Sredi novega, dosti močnejšega vala koronavirusne bolezni tako ni največja težava družbeno inherentna sebičnost določenega odstotka ljudi, temveč dejstvo, da so slovenski neoliberalci v preteklih letih načrtno slabili ključne državne podsisteme in nekaterim skupinam omejili dostop do njih. Kot pravi Svetlana Slapšak, je zato »pravi problem, ki ga je razkrila korona, neustrezna struktura družbe. Fiziološkim in ekonomskim posledicam korone so najbolj izpostavljeni ljudje brez urejenega zdravstvenega zavarovanja, z nizkimi prihodki, starostniki, revni espeji ... Epidemija samo brutalno krepi krivice, ki jih povzročajo neenakost, revščina, starizem in izkoriščevalski trg dela.«

Zaradi varčevalne politike, krivic plačnega sistema za javni sektor in postopne privatizacije s podeljevanjem koncesij danes v slovenskem javnem zdravstvu primanjkuje zdravnikov in medicinskih sester. Zaradi vztrajnega zmanjševanja sredstev za dolgotrajno oskrbo in – spet – postopne privatizacije Slovenija že več kot 15 let ni zgradila nobenega novega javnega doma za ostarele, obstoječe zmogljivosti so v veliki meri zastarele in neprimerne za predpisano ločevanje oskrbovancev, domovom drastično primanjkuje kadra. Ironično je, da je to razgradnjo v največji meri izvajala prav stranka, ki med epidemijo neuspešno vodi slovensko vlado – SDS Janeza Janše. Kakor si privrženci teorij zarot in antimaskarji sedaj neupravičeno pripisujejo zgodovinsko vlogo upornikov, tako se Janša neupravičeno prikazuje kot voditelj v zgodovino z zlatimi črkami zapisane vlade, proti kateri se ne smemo boriti. A kakor ljudje, ki ne spoštujejo samoomejevalnih ukrepov, nosijo svoj del odgovornosti za širjenje virusa, tako je Janša gotovo soodgovoren za sedanje stanje.

Prav v času njegovega prvega mandatarstva so se namreč začele na veliko deliti koncesije zdravniškim zasebnikom in oblikoval se je neustrezni plačni sistem, ki je podplačal medicinske sestre in družinske zdravnike ter mlade odvrnil od specializacije za to področje. V istem obdobju je država začela v zakonodajo spuščati espeje in druge oblike famozne »fleksivarnosti«, v katere je danes ujetih okoli 80.000 ljudi, pretežno mladih, ki jih bo koronska recesija najhuje prizadela. In v času druge Janševe oblasti je država sprejela katastrofalni Zujf, Zakon o uravnoteženju javnih financ, ki je oslabil tudi zdravstvo in dolgotrajno oskrbo. Sedaj, v tretjem spodletelem poskusu, da bi se v učbenike zapisal kot oče naroda, je Janez Janša zadolžil državo in brezglavo delil »helikopterske« subvencije po gospodarstvu, z boni reševal interese svojega gospodarskega ministra v turizmu, ne pa zaposlenih v turizmu in turizma kot panoge v celoti, namesto rešilnega UTD pa je namenjal zgolj drobiž za najranljivejše skupine prebivalstva. Vmes pa kar na pamet, brez podrobnejših analiz, rafalno strelja nove in nove prepovedi.

Se je zakrknjeni neoliberalec v krizi vseh kriz prelevil v spodletelega socialista? Z vidno grenkobo je Janša izjavil, da »je nevidno roko trga zamenjala vidna roka države«. Prepričal ni skoraj nikogar. V oktobrski javnomnenjski raziskavi agencije Mediana sta zaupanje v vlado izrazila zgolj dva odstotka anketirancev; to je odstotek manj, kot jih zaupa v »primarija spletnih zdravorazumskih teorij« Marka Potrča. Janezu Janši osebno še zaupa devet odstotkov vprašanih. Pregovorna lisica, ki je prevzela kurnik, je torej naredila to družbo; ta zdaj ni poslušna in mu ne sledi – po letih njegovega vztrajnega udrihanja po oblasti in norčevanja iz zakonov, podpihovanja delitev in rušenja solidarnosti med ljudmi, ta njegov neoliberalizem v Sloveniji zmaguje in ljudje v tej državi ne verjamejo več nikomur. In vse to se je pokazalo v najslabšem možnem trenutku. Ko bi morala biti vez med državo in državljani še posebno močna, začudeni ugotavljamo, da je družbena pogodba razcefrana.