Pankrti in drugi otroci 

Vladajoča stranka svoje nazadnjaške ideje vpeljuje v uradne odloke. Tako se je v »Odloku o dopolnitvah Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-cov-2« pojavil izraz zakonski oziroma nezakonski otrok, ki je v uličnem govoru morda nekaj vsakdanjega, v pravni terminologiji pa ne obstaja.

»Težko je vedeti, kaj je država z odlokom želela povedati, saj niti ustava niti drugi pravni akti pojma zakonski in nezakonski otrok ne uporabljajo. Ustava in družinski zakonik govorita o otrocih, rojenih zunaj zakonske zveze, in otrocih, rojenih v njej. Oboji imajo enake pravice, razlikujejo se zgolj po načinu določanja očetovstva (pri prvih se za nastanek očetovske vezi zahteva očetovo priznanje, pri drugih pa obstaja domneva, da je oče materin mož),« razlaga Barbara Rajgelj, pravnica, docentka in raziskovalka na Fakulteti za družbene vede. Tudi splošna deklaracija človekovih pravic opozarja, da takšna diskriminacija ni primerna, saj je v njej zapisano, da »vsi otroci, rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje, uživajo enako socialno varstvo«. V univerzalno priznani konvenciji o otrokovih pravicah, ki jo je 25. junija 1991 sprejela tudi Slovenija, prav tako piše, da »države pogodbenice spoštujejo in vsakemu otroku, ki sodi pod njihovo pravno pristojnost, jamčijo s to Konvencijo priznane pravice brez kakršnegakoli razlikovanja, ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, veroizpoved, politično ali drugo prepričanje, narodno, etnično ali družbeno poreklo, premoženje, invalidnost, rojstvo ali kakršenkoli drug položaj otroka, njegovih staršev ali zakonitega skrbnika«.

Barbara Rajgelj meni, da je raba pojma nezakonski otrok neprimerna, »ker aludira na nekaj, kar je ilegalno, v nasprotju z zakonom ali zunaj njega, zlasti pa ne pove tistega, kar je odredbodajalec najbrž želel povedati: da se izjeme od omejitve svobode gibanja nanašajo tudi na ožje družinske člane, med katere štejemo tudi otroke zakonskega ali zunajzakonskega partnerja – zakonodaja jih ponekod imenuje pastorki. Tudi pastorek, podobno kot nezakonski otrok, ni ravno novoveško poimenovanje, a vsaj pove tisto, kar je treba povedati.« Pri definiciji ožjih družinskih članov bi si pisci odredbe lahko pomagali s številnimi veljavnimi zakoni, med drugim z osmim odstavkom 115. člena zakona o dohodnini, ki pravi, da se za otroka šteje lastni otrok, posvojenec, pastorek oziroma otrok zunajzakonskega partnerja. »Oživljanje obsoletnih pravnih pojmov je lahko posledica nevednosti, provokacija ali še eden od preračunanih korakov v novo višegrajsko normalnost. Pri tej oblasti so vse tri možnosti enako verjetne,« še pravi Barbara Rajgelj.

Vsekakor je verjetno tudi to, da vlada, katere minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je nekoč Zavodu Iskreni pomagal pripravljati Festival družin, takšno poimenovanje po konservativnih katoliških standardih razume kot legitimno.