Deset tisoč podpisov

Zadnjo oktobrsko sredo je na vrata državnega zbora potrkal Jaša Jenull, najprepoznavnejši obraz protestov, ki je vedno na čelu kolesarskega sprevoda. V vložišče državnega zbora je prinesel peticijo, poziv poslancem, naj ustavijo zlorabljanje epidemije za ideološke in strankarsko motivirane projekte. Že do takrat je ta poziv podpisalo več kot 800 ljudi, med njimi nekdanji politiki, akademiki, javni intelektualci, profesorji, kulturniki, protestniki, mladi, v resnici zelo heterogena množica posameznic in posameznikov, pa tudi organizacij in zavodov, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja s to družbo.

V javnem pozivu je med drugim zapisano, da je »neodgovorno in za družbo škodljivo, da vlada sedanje stanje izrablja za uveljavljanje svoje ozke politične agende, strankarsko kadrovanje, privatizacijo družbenih dejavnosti in državnega premoženja, razgrajevanje socialne države, koruptivne posle z zdravstveno opremo, zlorabo javnega denarja, podrejanje policije, uničevanje javne RTV ter napade na medije, civilno družbo in vse drugače misleče.« Dodane so tudi zahteve po umiku škodljive medijske zakonodaje, po prenehanju strankarskega kadriranja, po razrešitvi notranjega ministra Aleša Hojsa, po ustavitvi »orbanizacije« slovenske zunanje politike. Nato je v besedilu naštetih devet ukrepov, ki naj bi se jih lotila vlada, povezani so predvsem z epidemijo in njenimi posledicami.

Podpornikov peticije je veliko, ti želijo prispevati k vzpostavljanju družbene normalnosti.

Peticija je naslovljena na državni zbor, na poslance, nosilce suverenosti, ki naj bi v demokraciji nadzirali in usmerjali delovanje vlade. Tega poslanci pri nas praviloma ne počno, a vseeno so podpisniki zapisali, in imajo seveda prav, da »poslanci vseh strank nosijo breme odgovornosti pred ljudstvom za ravnanje vlade, saj imajo ustavno pristojnost in odgovornost, da v času med volitvami izrečejo nezaupnico vladi, ki ne spoštuje ustave in zakonov in ne uresničuje zahtev državljanov in prebivalcev Slovenije.« Zamisel o nezaupnici vladi je seveda politična. Povezana je z nastajanjem politične alternative, koalicije ustavnega loka, njen pobudnik, ekonomist dr. Jože P. Damijan, je eden izmed prvih podpisnikov, a trditev, da so aktivisti in protestniki postali del strankarskih preigravanj, je napačna. Govorijo podoben jezik, vendar niso politiki, njihova političnost se kaže na ulicah, ne v sivih stavbah oblasti.

Teden kasneje je peticijo podpisalo že več kot deset tisoč ljudi, v resnici zelo raznolika in pisana množica. Podpisi se še vedno zbirajo na Mladinini spletni strani (www. mladina.si) in še naprej prihajajo. Vsak dan več jih je.

Pravica do peticije

Peticije, pobude, javni pozivi so ustavna kategorija. O njih piše 45. člen slovenske ustave, pravica do peticije je človekova pravica in oblika neposredne demokracije. Posredno slovenska ustava določa, da morajo državni organi tudi odgovoriti nanjo, niso pa ji dolžni ugoditi. O tej pravici je nekoč odločalo ustavno sodišče in zapisalo, da se lahko pobudniki, če naletijo na molk organa, odpravijo na sodno pot. Organi oblasti morajo torej peticijo obravnavati in se do nje vsebinsko opredeliti. Zaradi teh ustavnih določil imamo v parlamentu odbor za peticije, ki ga že dolgo vodi Eva Irgl. »Peticijo so dobili vsi poslanci državnega zbora,« pojasnjuje Dušan Keber, eden izmed avtorjev besedila. »Zdaj pričakujemo odgovor poslancev, pričakujemo tudi, da bo državni zbor naše besedilo na takšen ali drugačen način obravnaval. Veliko število podpisnikov ga k temu pravzaprav zavezuje.«

Ko je peticija prišla v državni zbor, se je nanjo prvi odzval predsednik državnega zbora Igor Zorčič. Z njo je opravil zelo lahkotno, po njegovem mnenju so trditve podpisnikov pretirane. »Nič takšnega se ni zgodilo, kar bi terjalo kakšno posebno ukrepanje.« Še ostrejši je bil minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek, ki je v intervjuju za Sobotno prilogo dejal, da je kakršnakoli »razprava o zamenjavi vlade v tem trenutku neokusna in neprimerna«.

V Sloveniji je namreč razglašena epidemija. »Zdaj ni čas za takšne igrice! Zdaj je potrebno pokazati voljo za državotvornost.« Minister Počivalšek očitno res živi v drugem svetu kot podpisniki peticije. »Tem tezam, ki jih slišim v medijih, floskulam o orbanizaciji, fašizmu in tako naprej, ne morem nasedati, so neprimerne. Mi delamo cele dneve za to, da bi ustvarili razmere za to, da družba lahko kolikor toliko normalno deluje v teh res zahtevnih razmerah.«

Zdravko Počivalšek je dejal, da je kakršnakoli »razprava o zamenjavi vlade v tem trenutku neokusna in neprimerna«.

Gre res zgolj za neodgovorne politične igrice? Bi bilo bolje, da v času preizkušenj politika nastopa enotno, da podpiše gentlemanski dogovor o nenapadanju in se ukvarja zgolj z omejevanjem epidemije? Verjetno res. A največ politične moči ima oblast. Slovenska vlada in njen premier pa sta tista, za katera je epidemija španska stena, dimna zavesa, ki prekriva njune politične ukrepe. Dokazov za to trditev je veliko.

Navidezna enotnost

Metka Mencin Čeplak je socialna psihologinja, docentka na Fakulteti za družbene vede, v času osamosvojitve je bila delegatka v družbenopolitičnem zboru. Njena politična pot je bila sicer kratka, je pa davno, leta 1988, kandidirala na Janševi listi, ki ji ni uspelo prevzeti tedanje ZSMS. Metka Mencin Čeplak je bila med prvimi, ki so podpisali peticijo.

»Ko nekateri apelirajo na enotnost, apelirajo na enotnost pod Janševimi pogoji, pogoji, ki jih postavlja vlada. Enotnost enačijo s poslušnostjo,« odgovarja na očitke, da podpisniki peticije ravnajo neprimerno. »Kdor podpisnikom očita politične igrice, ne razume pojma političnosti. Politični konflikt se v imenu boja proti krizi vnaprej diskreditira kot nekaj, kar je usmerjeno ne samo proti državi, pač pa proti ljudstvu. Velja nasprotno. Politika ne more obstajati brez konflikta in ravno v času krize je največja nevarnost, da se pozivi k enotnosti zlorabijo za sprejemanje avtokratskih odločitev. Vsi danes govorijo o tem, da smo bili v času osamosvojitve enotni. Ne, nismo bili. Če bi bili tako enotni, kot se rado prikazuje, ne bi bila sprejeta t. i. Izjava o dobrih namenih, pa tudi slovenska ustava ne bi vsebovala določila o svobodnem odločanju o rojstvu otrok. Tudi takrat so nam govorili, da se mudi, da oviramo sprejemanje ustave, da moramo biti enotni, a smo vztrajali. In nazadnje nam je uspelo.«

Metka Mencin Čeplak prav tako odločno zavrača besede predsednika državnega zbora Igorja Zorčiča, da se v Sloveniji ne dogaja nič posebnega, da podpisniki pretiravajo. »Res ne vem, kako ne morejo videti spogledovanja z višegrajsko skupino, kako ne morejo opaziti, da predsednik vlade politično deluje na enak način kot Viktor Orbán. Ena od najvidnejših predstavnic poslanske skupine SDS Alenka Jeraj je na shodu proti pravici do abortusa stala v prvi vrsti. Hkrati nobena stranka vladne koalicije, noben minister ali ministrica ni protestiral proti Janševi podpori Trumpu, čeprav je ni izrekel v lastnem imenu, saj je uporabljal zaimek mi. Vse to je veliko več kot samo spogledovanje.«

Podobno razmišlja Rudi Rizman, ugleden sociolog, ki je že dolgo oster in vsebinski kritik katerekoli avtokracije. »Ravno pandemija je tista, ki je še bolj razgrnila avtokratično naravo največje skrajno desne vladne stranke, ki ne skriva, da hodi po poti madžarskega avtokrata,« trdi Rizman. »Avtokracija ni kompatibilna z zamišljeno enotnostjo, ki predpostavlja elementarno spoštovanje demokratičnih pravil, zaupanje v družbo in spoštljivo obravnavanje političnih partnerjev, česar od največje koalicijske stranke niso deležni niti tisti, ki z njo (ne) zavedno sodelujejo v vlogi ’uporabnih idiotov’, kaj šele drugi, tisti v opoziciji. Za avtokracijo je nasprotno značilno, da je v resnici sprta z življenjem demokracije.« V pandemiji je gotovo potrebna neka enotnost, upoštevanje tistih razumnih ukrepov in ravnanja države, ki bi zagotavljali, da jo družba in politika obvladujeta. A v resnici, tako Rizman, je drugače. V opisu stanja je zelo oster. »Težava je v tem, da ni v vladajoči politični agendi niti najmanjše sledi o tem, da bi jo v resnici zanimala enotnost, saj pandemijo izkorišča za vsem državljanom vidno odpravljanje in marginalizacijo vseh avtonomnih družbenih sistemov od kulture do institucij, ki zagotavljajo življenje pravne države, ali celo za surovo obračunavanje z njimi, navsezadnje pa tudi za svoje osebno okoriščanje. Pred njenim pogromom ni danes v Sloveniji varen nihče več, to se navsezadnje dobro kaže, če se omejimo samo na dva primera, njeno bolj prostaško kot samo nezadovoljno obravnavanje medijev in pravosodnih ustanov.«

Politika je v resnici nadziran konflikt in mnenje, da je ravno danes, tukaj in zdaj najprimernejši čas za soočenje različnosti, je točno. Toda za to je potreben drugačen način vladanja, potrebne so drugačne metode, spoštovanje, vključevanje, nekaj, kar poskušajo storiti tudi avtorji peticije, »Zavezništvo civilne družbe«, kot so se posrečeno poimenovali.

Politika je veliko več kot preštevanje poslancev in zagotavljanje 46 glasov, politika je urejanje javnih zadev.

Peticijo je med drugimi podpisal Rudi Klanjšek, izredni profesor na mariborski Filozofski fakulteti. Zelo prepričljivo zavrača teze o tem, da danes ni čas za politiko, za nadzor nad vlado. Nasprotno. Trdi, da se v Sloveniji izgubljajo temelji vsake demokratične ureditve, torej nadzor in soodvisnost med različnimi vejami oblasti. To pa je lahko nevarno. »Uveljavljajo se poskusi nadzorovanja medijev, sodstva, policije, izobraževalnega sistema in še česa. Že od časa razsvetljenstva je jasno, da kadar oblast ne uresničuje javnega interesa, ima ljudstvo pravico, da jo zamenja. Nekateri podpisnikom peticije ali pa tistim, ki protestirajo, očitajo, da rušijo oblast, da se gredo politične igrice. V resnici so to le udarne besede brez pomena, peticije so del demokratičnih procesov, tudi protesti so. Demonizacija vseh teh civilnih pritiskov kaže na nezrelost tistih, ki ne razumejo demokracije in njenih procesov.«

Slavko Gaber v politiki ni več dejaven, dolga leta je bil minister za šolstvo, eden izmed »ideologov« LDS, danes je profesor na Pedagoški fakulteti. Ker mu ni vseeno, je tudi sam podpisal peticijo. »Vprašanje, zakaj biti politično aktiven v času epidemije, je preprosto. Za enotnost si morajo s svojimi ravnanji prizadevati predvsem vladajoči. Ni pa stvar državljank in državljanov, da so sami po sebi enotni, vsaj politično ne. V Sloveniji smo sicer pri soočenju z epidemijo zadosti enotni, večina nas nosi maske, večina nas vzdržuje fizično distanco, večina spoštuje epidemiološke ukrepe.« To pa ne pomeni, da morajo biti državljani tiho, da morajo skloniti glavo, da morajo molčati, če se v družbi dogajajo napačne stvari. »Ljudje v Sloveniji ne protestirajo, kar se dogaja v nekaterih evropskih državah, proti epidemiološkimukrepom, ljudje v Sloveniji protestirajo proti potezam vlade, proti spremembam v političnem sistemu, proti uničevanju neodvisnih institucij, proti temu, da družbo upravljajo nekompetentni ljudje, proti koruptivnim ravnanjem vladajoče ekipe …« Naj se torej v epidemiji ustavijo tudi razmisleki o tem, kam naj gre družba, kaj se z njo dogaja, kako se bo pobrala iz brezna, v katero pada? »Seveda ne, takšne stvari se nikoli ne bi smele ustaviti. Ravno čas, kot je trenuten, zahteva dodatne napore. Ko se problematike ostrijo, je najbolj logično, da misleči ljudje razmišljajo, kaj je demokracija, kaj je liberalnost, kaj je prav in kaj je narobe. Dejstvo, da nekateri razmišljamo, lahko moti le totalitarce.«

Trditev, da so aktivisti in protestniki postali del strankarskih preigravanj, je napačna. Govorijo podoben jezik, vendar niso politiki, njihova političnost se kaže na ulicah, ne v sivih stavbah oblasti.

S tipom politike, kakršno vodi slovenska vlada, ima velike težave tudi ena od najuglednejših slovenskih filozofinj Renata Salecl, raziskovalka na Inštitutu za kriminologijo Pravne fakultete, tudi gostujoča predavateljica na uglednih tujih univerzah. Že spomladi, v času prvega vala, je opozarjala, da se odpirajo vrata v vse avtoritarnejšo družbo in da naša družba drvi v militaristični diskurz. Imela je prav, jeseni so stvari še bolj izostrene kot spomladi in ravno zato je potreba po kritiki vedno večja. Tudi ona je podpisala peticijo.

»Pandemija je v resnici izreden trenutek v družbi, družba se sooča z nenavadno situacijo. V Sloveniji imamo vlado, ki s svojo politiko deluje razdiralno, vleče poteze, ki ne zadevajo le pandemije, a tudi tiste, povezane s pandemijo, so takšne, da bi o njih morali razpravljati. Ne živimo še v avtoritarni družbi, kjer naj bi obstajala vsevedna oblast.« Saleclova poudarja, da o krizi, s katero se spoprijemamo, in o virusu ne vemo veliko, to priznavajo znanstveniki in svoje nevednosti bi se morali zavedati tudi politiki. »Spodbujati bi se moral demokratični družbeni dialog o tem, kako se spoprijeti z izzivi. Pri nas je žal drugače. Vlada se ukvarja s kadrovanjem, s posegi v človekove pravice, morala pa bi se osredotočiti na zdravstveni sektor. Po takšnih preizkušnjah naj bi prihajalo do družbenih sprememb, tudi do sprememb na bolje. Ravno zato so dragoceni politične razprave, politično delovanje, premislek o tem, kakšno družbo si želimo v prihodnosti. Ta peticija se zavzema za bolj demokratično družbo, za ohranitev, povečanje moči javnega zdravstva.«

Politične inovacije

Politika je veliko več kot preštevanje poslancev in zagotavljanje 46 glasov, politika je urejanje javnih zadev. Tega se zaveda tudi Izidor Ostan Ožbolt, študent in član Mladih za podnebno pravičnost. Oba, on in njegova organizacija, sta se pridružila peticiji. Zanj je vprašanje epidemije in nedemokratičnosti oblasti odraz celotne politične ureditve. »Ne le da je ta vlada pri omejevanju epidemije neuspešna, še več, v času, ko bi se morala ukvarjati z zdravstvenimi vprašanji, dela druge stvari.« A vse skupaj ni povezano le z vprašanjem Janeza Janše in njegove vlade. »Vedeti moramo, da je epidemija le ena od kriz današnjega časa, druga je ekološka kriza, kjer je vlada v resnici še slabša kot pri vprašanju epidemije. V bistvu jo ignorira. V resnici nikoli nismo imeli utvar, da nas bo ta ali pa prejšnja vlada poslušala, zato gradimo dolgoročno gibanje, ki bo na področju argumentov, organiziranja, politične moči počasi postalo dovolj vplivno, da mu bo politika morala prisluhniti. Civilna sfera se mora tako ojačati, da nas bo politika nehala le trepljati po ramenih. Sedanja vlada res prednjači v različnih eskapadah, recimo pri vprašanju delavske zakonodaje ali človekovih pravic, vendar gre za nadaljevanje iste sistemske politike. Janševa vlada je samo bolj groba, poglablja, pospešuje trende, ki so bili prisotni že prej. Delovati bomo morali zelo široko. Prav je, da ljudje postajajo politično aktivni, da se politizirajo, da so bojeviti.«

Demokracije v resnici umirajo počasi, umirajo tudi zaradi oportunosti politikov in politične nedejavnosti volivcev.

Mojca Kumerdej je slovenska pisateljica, ki je leta 2017 za roman Kronosova žetev dobila nagrado Prešernovega sklada. Kot pravi, v politiki ni aktivna in političnih peticij ne podpisuje. Tokrat se je odločila drugače. Najprej zaradi vlade, »ki z avtoritarnim poseganjem v avtonomne institucije, s poskusi nadzorovanja medijev in rušenja nevladnih organizacij ter s ponižujočo komunikacijo z državljani in prhkim načrtom spopadanja z epidemijo ustvarja tesnobno družbeno ozračje.« Kumerdejeva poudarja, da je ta politični mrk posledica dejstva, da slovenska politika v zadnjih 30 letih ni bila bolj trajnostno, socialno pravično ter znanstveno in kulturno razvojno naravnana. »To peticijo sem podpisala tudi zaradi povezave med nastajajočo politično opcijo in civilno družbo, ki je prva izrazila nestrinjanje s sedanjo oblastjo. Ker zdajšnja oblast ogroža demokratična načela in vrednote, se mi zdi nujnoDemokracije v resnici umirajo počasi, umirajo tudi zaradi oportunosti politikov in politične nedejavnosti volivcev. čim prej izpeljati politične in družbene spremembe, kajti v izčrpavajočih epidemičnih razmerah, ki povzročajo ekonomske, socialne in duševne stiske, nezadovoljstvo lahko razvodeni v kolektivno nemoč, obup in apatijo.«

O tem, da je zamenjava Janeza Janše in njegove vlade nujen, čeprav le prvi korak, razmišlja tudi filozofinja Alenka Zupančič. Tudi ona peticij ne podpisuje rada, toda tokrat je prispevala podpis, morda s cmokom v grlu, a vseeno. Upravičeno namreč opozarja, da peticije niso dovolj, da bi morale biti prvi korak. »V resnici imam rahel problem s peticijami, s tem, kako dandanes delujejo oziroma ne delujejo. Namreč v skladu z znanim reklom: Psi lajajo, karavana gre dalje.« Javnost danes nima več takšne simbolne teže, kot jo je imela nekoč. »Ne deluje več kot skupna platforma družbe, ampak samo še kot zbirka različnih partikularnih mnenj. Zato ta razkroj še spodbujajo. To je že samo po sebi družbena katastrofa, ta razkroj skupne platforme, zaradi katerega peticije in druge oblike protesta le stežka prebijejo okvir ’prepričevanja prepričanih’. Problem je tudi število različnih peticij, ki v očeh tihe večine, na katero oblastniki ciljajo, prej zmanjšuje kot povečuje njihov pomen. Izrazi ogorčenja in razne peticije postanejo nekaj vsakdanjega, ’nova normalnost’, ki nikogar več ne zmoti.«

Vendar vse te stvari vseeno prispevajo k nastanku kritične mase ljudi, ki je potrebna za začetek sprememb. V nasprotnem nam ostane le fatalizem. »Čas je za kaj več, predvsem za konkretne politične inovacije in premike,« še opozarja Alenka Zupančič. »Na koga se pravzaprav obračamo s peticijami, kdo je tisti, ki mu s peticijami hočemo zbuditi pozornost: Poglejte vendar, dogaja se nedopustno, storite kaj! Je to opozicija, nekatere koalicijske stranke, civilna družba sama, kdo? Morda vse te akcije civilne družbe v resnici zbujajo javnost in ljudje postajajo bolj politično ozaveščeni, a nisem prepričana, da enak proces prebujanja k aktivnemu ustvarjanju boljše politike poteka tudi pri politikih.« Če kot odgovor jemljemo Zorčičevo in Počivalškovo sprenevedanje ter Janšev cinizem, ima Alenka Zupančič seveda prav, toda to niso edini politiki v državi. »Res se s prerazporejanjem in povezovanjem strank oblikuje neka politična alternativa, a hkrati dobro vemo, da je bila tudi opozicija dolga leta del problema. Ne mislim, da zato ne bo nikoli več nič mogoče ali da je vseeno, če ta oblast pade ali ne. Ne, nikakor ni vseeno. Pritisk sedanje kritične javnosti bi se moral še močneje nadaljevati v času, ko bi nova koalicija prevzela oblast. Tedaj bo šele zares potreben in mogoč aktivni pritisk na izvajanje in ustvarjanje nove politike. Če resno mislimo s ’spremembami’, moramo vedeti, da se z eventualnim Janševim padcem pravi politični boj šele zares začne, ne pa konča.«

Pritiski na politiko

Deset tisoč in več podpisnikov, petkovi protesti, akcije umetnikov, pismo urednikov zaradi poskusov političnega podrejanja medijev, vse to vrenje, ki preveva slovensko družbo, moramo razumeti kot obliko pritiska na vlado, na poslanke in poslance, na politične stranke, na ministre in ministrice, na vse, ki vodijo državo. Ni nujno, da bo nazadnje ves ta upor civilne družbe uspešen, morda bo Janša kljub vsemu, kljub namigovanju Jožeta P. Damijana, da bo kmalu zbral dovoljšno podporo poslancev za nastanek nove vlade, kar naj bi se zgodilo po kongresu stranke DeSUS, torej sredi decembra, mirno vladal še nekaj časa. Resne spremembe se v politiki nikoli ne zgodijo čez noč. Toda pomemben je tudi sam upor, proces političnega oblikovanja, mišljenja, ni vseeno, kdo in kako vlada. »Seveda se lahko sprašujemo, ali nam bo uspelo, ali bo nova vlada res boljša od stare, kakšna bo zares ta napovedana koalicija ustavnega loka,« razmišlja Metka Mencin Čeplak. »Vsa ta vprašanja so pomembna, a ne samo zaradi vsebine, pač pa tudi zato, ker ohranjajo odprt politični prostor. Če bi se ta zaprl, bi obstajala le vladna politika. Vse te aktivnosti vzdržujejo politično razpravo in razpravo potrebujemo tudi nasprotniki te vlade. Peticije, protesti, politični poskusi, vse to vzdržuje neki širok politični prostor, in četudi njegovi učinki kratkoročno morda ne bodo vidni, bodo dolgoročno. Današnji čas je v resnici dober za razmišljanje, če sem iskrena, vse to doživljam tudi kot preživetveno strategijo.«

Podpornikov peticije je veliko, za njo stoji na tisoče državljanov, ki želijo, kot na koncu poudarja tudi Rudi Rizman, prispevati k vzpostavljanju tiste družbene normalnosti, ki bi Sloveniji ne le povrnila demokracijo, temveč tudi utrdila njeno socialno kohezijo in jo vrnila med članice Evropske unije, ki uživajo demokratične vrednote. »Morda je to zadnja priložnost, da Slovenija vsaj za nekaj časa ne podleže ireverzibilni orbanizaciji oziroma avtokratizaciji. Ni treba biti politolog, kot je bil to avtor številnih študij o demokraciji in njenem umiranju Samuel Huntington s Harvarda, da se ne bi strinjal z njim glede zgodovinskega spoznanja, da je pri vsakem zatonu demokracije pozneje trajalo najmanj deset let, da se je vrnila. Zato se mi zdi potrebno, da se za ohranitev demokracije v Sloveniji zavzamejo današnje generacije in da tega dela ne prepustimo svojim otrokom in vnukom, ki jih čakajo novi in civilizacijsko naprednejši cilji, v prvi vrsti ekološko vzdržni svet.«

Demokracije v resnici umirajo počasi, umirajo tudi zaradi oportunosti politikov in politične nedejavnosti volivcev. A drsenje v avtoritarizem je v Sloveniji mogoče ustaviti. Če ne drugače, se lahko ozremo na Poljsko. Odločitev tamkajšnjih ustavnih sodnikov, ki jih je postavila strankarska politika, je zaradi skoraj popolne prepovedi splava na ulice prignala več kot sto tisoč ljudi. Ti zdaj ne zahtevajo le omejitve rigorozne zakonodaje, pač pa odstop celotne vlade. Tako velike demonstracije je na Poljskem uspelo pripraviti le Solidarnosti. To je bilo v osemdesetih letih. Protesti, ki jih je takrat organiziral Lech Wałęsa, pa so pripeljali do svobodnih volitev.