Farizeji

Katoliška cerkev strumno podpira vlado Janeza Janše, drugi niso deležni te milosti

V resnici ni nobeno presenečenje, da katoliška cerkev podpira vlado Janeza Janše. Ne samo zato, ker je predsednik vlade v politični govor vpeljal besedo »bog« in ker je javno razkril svojo vernost, podpirala ga je že prej. Janša, njegova vlada in vsaj dve stranki v njej katoliško cerkev vseskozi razumejo kot ideološko zaveznico. In ona se do njih tako tudi obnaša. A seveda pri vsem skupaj ne gre za vero, ponižnost, sprejemanje moralnih zapovedi, odprtost, solidarnost; tudi Marjan Šarec hodi v cerkev, prav tako Miro Cerar, pa takšne podpore od katoliške cerkve v času, ko sta bila predsednika vlade, nista bila deležna. Katoliška cerkev vlado podpira zato, ker je prepričana, da bo z njeno pomočjo lažje uresničila svoje interese, povezane s šolstvom, financiranjem, z novimi vatikanskimi sporazumi.

Presenečenje je to, kako v resnici brezsramno so se vsega tega lotili.

Na dan, ko je ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore nastopil na vladni novinarski konferenci in nagovoril  Slovenijo, je pismo objavila tudi Komisija pravičnost in mir, ki jo vodi nekoč odmaknjeni, zdaj pa rehabilitirani nadškof Anton Stres. Slovenski škofje na začetku trdijo, da ima »življenje prednost pred ideologijo in bojem za oblast«, s čimer se je seveda treba strinjati, a potem v nadaljevanju izjave storijo natančno to, kar očitajo drugim. V imenu politične podpore sedanji vladi njene kritike obtožijo, da jih zanima zgolj oblast, ne pa boljše delovanje demokratične ureditve in s tem seveda tudi ustreznejše ukrepanje proti epidemiji. Ni najbolj jasno, ali to škofje počno zaradi političnega oportunizma ali zaradi nevednosti. Njihovo sprenevedanje je v resnici neverjetno.

Tako so zapisali, da zaskrbljenost povzroča »popustljiv ali celo podpihovalski odnos do tako imenovanih ’petkovih protestov’, na katerih sicer vse manjše število udeležencev nemoteno krši veljavne predpise in nasprotuje pozivom medicinske stroke k nujno potrebnim zaščitnim ukrepom in omejevanju stikov. Protestniki s tem razkrivajo svojo odsotnost sočutja do oseb, ki trenutno zaradi epidemije trpijo pravi križev pot.« Velika večina protestnikov je, dokler so protesti še potekali, nosila masko in ohranjala fizično razdaljo, hkrati pa epidemiologi niso potrdili, da se je virus razbohotil ravno na petkovih protestih. Malo drugače je bilo z birmo in mašo, ki je bila v času epidemije v Železnikih, kraju, kjer je razširjenost virusa med največjimi v državi. Škofje so prav tako napadli RTV, ki namesto javne ustanove postaja »vse bolj ideološka in izključujoča do dela prebivalstva«, omenili pa so tudi akcijo pred ministrstvom za kulturo, torej »ščuvanje k nasilju in celo poboju političnih nasprotnikov«, kar lahko pripelje do političnega terorizma.

Vlada in katoliška cerkev sta torej zagovornici življenja, njuni kritiki pa zagovorniki smrti. Takšno manihejsko logiko, ločitev duhov je Slovenija nekoč že poznala, pred stoletjem in pol jo je vpeljal Anton Mahnič, nadaljevala se je s pojavom katoliškega fundamentalizma in kolaboracijo na eni strani, pa tudi z revolucionarnim nasiljem in zločini na drugi. A cerkev je, četudi je hierarhična organizacija, veliko več kot nekaj jeznih škofov, tudi vernikom ni vseeno za demokracijo in celo nekateri duhovniki ne pritrjujejo grozečim besedam svojih voditeljev. Ne pritrjuje jim niti papež Frančišek, ki je večkrat pozval k večji solidarnosti in povezovanju v času epidemije.

Politična podpora pa ima oprijemljive posledice. Te dni je dolgoletni direktor Urada za verske skupnosti Gregor Lesjak dobil obvestilo, da je premeščen na drugo delovno mesto. Lesjak je po izobrazbi filozof, ukvarjal se je z raziskovanjem religijskih organizacij, bil je izbran po strokovnih merilih, urad je vseskozi vodil neodvisno od pritiskov politike ali kakšne večje verske skupnosti. Razrešen je bil brez pojasnila. V njegovo pisarno je prišel pravnik Simon Umek, a za zdaj še ni najbolj jasno, če bo res direktor ali ne. Umek objavlja v katoliških medijih in na katoliških spletnih portalih, med drugim je zagovornik zasebnega (katoliškega) šolstva. Nekoč je bil tajnik Fakultete za poslovne vede Katoliškega inštituta v Ljubljani.