Opravičilo Sloveniji

Javno pismo Alžirca, ki je ukradel avto in v prtljažnik zaprl slovenskega državljana

Ime mi je Omar Abidi, star sem 27 let in prihajam iz Alžirije. Sem oseba, o kateri ste v novicah brali pred letom in pol. Ukradel sem namreč avto in ugrabil starejšega moškega. Najprej bi se vam rad opravičil, ker pišem v angleškem jeziku (besedilo je bilo prevedeno, op.u.), vendar ne znam pisati v slovenščini. Zdaj, ko sem odslužil svojo zaporniško kazen, želim slovenskim državljanom in državljankam povedati, zakaj sem zabredel v težave.

Velikokrat sem skušal priti do Slovenije, enkrat mi je celo uspelo, a so me poslali nazaj. Hrvaška policija pa me je devetkrat poslala nazaj v Bosno. Vedno znova so me obravnavali kot žival. Slekli so me do golega in me pretepali tako močno, da so mi uničili telefon. Devetkrat. 

Tokrat smo bili trije, skupaj smo prišli iz Bosne in po gorah in gozdovih smo hodili pet dni. Po teh petih dneh smo bili v zelo slabi koži. Tri dni je deževalo, hrane nam je zmanjkalo in eden od nas je zbolel tako hudo, da je komaj hodil. 

Bili smo pod hudim pritiskom in nismo vedeli, kaj naj storimo. Ko smo končno prišli do Slovenije, smo zagledali avto, poleg njega pa starejšega človeka. Bili smo obupani in razmišljali smo zgolj o tem, kako se oddaljiti od meje na najhitrejši mogoč način, da nas ne bi poslali nazaj v roke hrvaškim policistom. Človeka ob avtu smo vprašali, ali bi nas lahko peljal do azilnega doma v Ljubljani, kjer bi lahko zaprosili za azil. Ponudili smo mu 60 evrov. Odklonil je ter dodal, da ne želi imeti težav s policijo. Zato smo se odločili, da vseeno vzamemo njegov avto, saj nas je zgrabila panika. Potem pa smo razmišljali, da ni dobro, da moškega pustimo tam samega, saj bi se mu morda lahko kaj zgodilo in brez avta morda ne bo mogel domov. Če bi se mu kaj zgodilo, bi imeli zaradi tega tudi mi težave. Zato smo se odločili, da ga vzamemo s seboj, da bo lahko kasneje, ko bomo prišli do Ljubljane, avto odpeljal domov. Dejali smo mu, naj gre v prtljažnik. Mislim, da je bil prestrašen, saj ni ugovarjal. Prisežem, da se ga nismo dotaknili.

Človeka ob avtu smo vprašali, ali bi nas lahko peljal do azilnega doma v Ljubljani, kjer bi lahko zaprosili za azil. Ponudili smo mu 60 evrov. Odklonil je ter dodal, da ne želi imeti težav s policijo. Zato smo se odločili, da vseeno vzamemo njegov avto, saj nas je zgrabila panika.

Približno 20 kilometrov pred Ljubljano smo se ustavili, saj smo se zavedali, da smo se spustili v veliko godljo. Resnično o tem zaradi pritiska prej nismo jasno razmišljali. Menili smo, da morda ni najbolje, da se ustavimo v Ljubljani. Zato smo vozili naprej proti Italiji, tik pred mejo pa smo se ustavili, avto in ključe vrnili slovenskemu državljanu in se mu opravičili. Kasneje nas je ujela policija in nas spravila v zapor. Z dotičnim človekom sem želel večkrat vzpostaviti stik, da bi se mu ponovno opravičil, vendar nisem mogel. 

Zato bi rad to storil zdaj, obenem pa bi se rad opravičil celotni Sloveniji, da nam je žal za to kaznivo dejanje. Bili smo v resnično slabi situaciji in zaradi stresa smo ravnali neumno. Rad bi zgolj pojasnil, zakaj smo to storili. In rad bi govoril z novinarji, da pojasnim celotno zgodbo. 

Po končani zaporni kazni, ki sem jo odsedel in je trajala eno leto in pet mesecev, sem bil poslan v center za tujce v Postojni. Bivanju tu začenja vplivati na moje psihično stanje. Preveč me skrbi. Doma imam mamo in tri mlajše brate. Sem najstarejši sin, zato je moja odgovornost, da skrbim za družino. Vendar odkar sem odšel od doma so se težave kar vrstile. Najprej sem moral več mesecev bivati na ulicah v Bosni, nato sem bil devet mesecev prepuščen nemilosti brutalne hrvaške policije, odkar pa sem v Sloveniji, nisem videl niti dneva sonca zunaj zapora. Nisem kriminalec. Zgolj pobegnil sem od problemov, ki pestijo mojo državo. In rad bi le živel kot običajna oseba in zaslužil nekaj denarja za mamo in brate. Zaenkrat nisem imel možnosti, da bi izpolnil dolžnost, ki jo imam do njih. 

**Pismo je bilo najprej objavljeno na Facebook strani Tukaj smo. Besedilo smo iz angleškega jezika prevedli v uredništvu Mladine.**