Rdeče cone, slepe pege

Že v prvem valu epidemije covid-19 so bili domovi za ostarele ključna žarišča bolezni, med njihovimi prebivalci pa največji delež smrtnih žrtev. V pomladnih mesecih so bile okužbe s koronavirusom usodne za 82 oskrbovancev domov za ostarele, kar je bilo okoli 80 odstotkov vseh žrtev, ki jih je epidemija tedaj terjala v Sloveniji. Očitno je bilo, da vlada ne obvladuje položaja v socialnovarstvenih zavodih in da pristojni ne vedo, kako ustaviti pustošenje virusa med starostniki. Domovi so izbruh epidemije pričakali brez ustrezne zaščitne opreme in kadrovsko podhranjeni; za nameček je vlada vztrajala, da morajo okužene stanovalce zadrževati v domu, namesto da bi jih sproti premeščali v bolnišnice. Čeprav bi pričakovali, da bo človeški davek zadostoval za bolj odločen, predvsem pa učinkovit nastop odločevalcev v drugem valu epidemije, se to ni zgodilo. Ceno neodločnosti in nesposobnosti pa s svojimi življenji znova plačujejo starostniki.

Petega novembra je vladni govorec Jelko Kacin prek Twitterja sporočil, da je s koronavirusom okuženih že 1133 stanovalcev in stanovalk v skupaj 84 domovih za ostarele. V tednu dni se je položaj še poslabšal, število okuženih je preseglo 1500. (Za lažje razumevanje: v prvem valu je covid-19 prizadel manj kot 20 domov.) Virus je torej zdaj prisoten v kar 80 odstotkih teh zavodov, zbolelo pa je že več kot osem odstotkov starostnikov; to so resnično nezaslišane številke, ki pomenijo, da v vsej državi skorajda ni več tovrstnega zavoda, ki se ne bi spopadal z novo boleznijo. Temu primerno je tudi število žrtev, ki jih je v jesenskih mesecih covid terjal med starostniki. Po podatkih ministrstva za zdravje, predstavljenih šele pred nekaj dnevi, je v obeh dosedanjih valovih epidemije za covidom umrlo že 277 oskrbovancev domov za starejše. To pomeni, da jih je zgolj v jesenskih mesecih umrlo okoli 200.

Impotentnost Gantarja in Ciglerja

Še 18. oktobra, ko je virus že kosil po domovih za ostarele, se je minister za delo Janez Cigler Kralj, pod čigar okrilje spadajo ti zavodi, v intervjuju za časnik Svet 24 hvalil, da »so domovi za starejše drugi val zagotovo pričakali precej bolj pripravljeni«. Država je nabavila in razdelila zadostne količine mask in druge zaščitne opreme, Ciglerjev resor je povečal dodatke za obremenitve izgorelih zaposlenih in kadrovsko okrepil 77 domov s 114 ljudmi, zaposlenimi prek javnih del, ter še nekaj študenti in upokojenci. A ti napori niso zadostovali, da bi izničili posledice dolgotrajnega zanemarjanja verige socialnovarstvenih zavodov. Nekdanji direktor doma v Ribnici Jaka Bizjak je v pogovoru za Mladino ocenil, da »bi celotna mreža potrebovala vsaj še petino dodatnega kadra«, kar pomeni še dobrih tisoč strežnic, negovalk, fizioterapevtov, kuharjev ... Čeprav hvalevredni in dragoceni, so torej kadrovski prilivi prešibki, da bi odločilno spremenili situacijo.

Lekcija prvega vala je bila brutalno jasna: covid-19 kosi po domovih za ostarele. Enako jasna je bila zato naloga vlade, da to v drugo prepreči po najboljših močeh. A ji je katastrofalno spodletelo.

Poleg tega delavci prek javnih del niso zdravniki in medicinske sestre, ki jih domovi med epidemijo najbolj nujno potrebujejo. Ministrstvo za zdravje, ki ga vodi Tomaž Gantar, je resda izdalo posebno odredbo, s katero naj bi prerazporedili zdravstveni kader iz manj obremenjenih programov v domove za ostarele, ki se soočajo s koronavirusom. A kot je javno opozorila Skupnost socialnih zavodov Slovenije, ministrstvo »pri tem ni poskrbelo, da bi te prerazporeditve tudi dejansko izvedli povsod tam, kjer so potrebne«. Tako se zdaj dogaja, da zaradi ukinjanja nenujnih programov v zdravstvenih domovih in bolnišnicah ponekod zdravnike in medicinske sestre napotujejo na čakanje na delo, »medtem ko so njihovi poklicni kolegi v socialnovarstvenih zavodih izgoreli in na robu zmožnosti«.

S knaufom proti virusu

Predvsem pa država tudi zdaj starostnikom omejuje dostop do bolnišničnega zdravljenja. Čeprav zaradi nezadostnih vlaganj države v mrežo dolgotrajne oskrbe velik del domov deluje v dotrajanih stavbah, ki niso primerne za zdravstveno dejavnost, vlada vztraja, da morajo starostnike nameščati v med seboj ločene prostore. Na začetku drugega vala epidemije so sicer vse stanovalce domov za ostarele, ki so se okužili s koronavirusom, pošiljali na okrevanje v bolnišnice, a v teh prostora ni več. Tako morajo številni starostniki, ki so okuženi in (še) nimajo hujših simptomov, ostajati v svojih domovih, izolirani v tako imenovanih rdečih conah. Četudi je potek bolezni dostikrat nepredvidljiv in se jim stanje lahko nenadoma poslabša in kljub temu da so nekateri domovi v tako slabem stanju, da resnično ne morejo zagotavljati stoodstotne ločenosti okuženih oskrbovancev od zdravih. Takih domov naj bi bila kar tretjina, torej okoli 35. Zanje naj bi rdeče cone organizirali z namestitvijo bolnikov v posebnih zabojnikih ali pa v zunanjih objektih, ki so jih ponudili njihovi lastniki – taki primeri so Dom svete Agate, Dom paraplegikov v Pacugu, Dom dva topola v Izoli, nekatera zdravilišča in trboveljsko župnišče.

Spomladi smo s tesnobo spremljali novice o starostnikih po domovih v Šmarju, Metliki, Ljutomeru ... Danes, ko je covid-19 prisoten v 80 odstotkih domov, se širša javnost zaradi tega več ne vznemirja.

Toda za skoraj 300 starostnikov, ki so zaradi covida umrli po domovih za ostarele, so te rešitve prepozne. Čeprav je bilo že od pomladi vsem jasno, da bo koronavirus v drugem valu spet najhuje udaril po domovih za ostarele, vlada v pol leta ni uspela zagotoviti dodatnih prostorov za ureditev rdečih con; to vprašanje še vedno rešuje na vrhuncu drugega vala. Pri tem pa je ves čas vedela, da starostnikov ne želi spustiti v bolnišnice, saj so odgovorni tam načrtno varčevali s kapacitetami za primer izbruha epidemije med širšo populacijo. To se je tudi zgodilo: zdaj je največ okuženih starih med 45 in 54 let in primarna pozornost zdravstvenega sistema je v tem trenutku namenjena njim.

Tako se ni mogoče znebiti vtisa, da odgovorni izbruhe covid-19 po domovih za ostarele skušajo reševati z zasilnimi rešitvami namesto z odločnimi sistemskimi posegi. Torej z zaposlitvami prek javnih del, bivalnimi kontejnerji in Knaufovimi sistemi sten, ki naj bi domove za ostarele čudežno spremenili v covid-bolnišnice. A virus se je tudi v drugo izkazal za preveč agresivnega in nepredvidljivega za te omejitve.

Socialni darvinizem po slovensko

Bi bilo mogoče zadeve reševati drugače? Odgovor lahko poiščemo v tujini, na primer v Nemčiji. Tam je epidemiološka slika precej boljša, država pa okuženih starostnikov ne zapira v domove; prav tako jim ne prepoveduje stikov s svojci – namesto tega krepi preventivo. Že od septembra s hitrimi testi dvakrat tedensko preverjajo zdravstveno stanje vseh 900.000 stanovalcev in stanovalk domov za ostarele, pa tudi njihovih obiskovalcev. Kot je pojasnila kanclerka Angela Merkel, bodo Nemci s to prakso nadaljevali, država bo na vsakega starostnika mesečno zagotovila po 50 hitrih testov. Za ta namen je zvezna vlada samo za tekoči mesec pri proizvajalcih naročila 9 milijonov hitrih testov, za december pa 11,5 milijona; stroške nabav – po pričakovanjih skupaj nekaj sto milijonov evrov – pa bo v celoti krila javna zdravstvena blagajna.

Enako prakso je že pred časom uveljavila Avstrija, ki izvaja presejalne teste tako za oskrbovance kot za njihove svojce – posledica je neprimerno nižja stopnja okužb po domovih za ostarele, kot jo imamo v Sloveniji. Za podobno potezo se je, soočen s katastrofalno statistiko, odločil celo odhajajoči ameriški predsednik Donald Trump, v vseh drugih pogledih sicer velik vzornik premierja Janeza Janše. Tudi v Italiji je država za november že naročila deset milijonov hitrih testov. Medtem pa Slovenija zamuja kritične trenutke; namesto enotnega nastopa je vlada prepustila bolnišnicam, da na trgu same iščejo teste, medtem ko domovi za ostarele znova ostajajo brez njih. Šele 4. novembra je minister Gantar napovedal, da bo država končno začela sama nabavljati teste, pri čemer jih bo le del namenila za testiranje zaposlenih v domovih za ostarele dvakrat tedensko. Glede na agresivno povpraševanje ostalih držav, ki so šle v akcijo že tedne ali mesece prej, je zelo verjetno, da se bo pri nabavah hitrih testov ponovila zgodba s podcenjenimi in prepoznimi naročili cepiva proti gripi, ki ga je že zmanjkalo – in to v najbolj kritični sezoni v zgodovini slovenskega zdravstvenega sistema.

Največja razlika glede na prvi val pa je v odzivu javnosti na stisko odrinjenih starostnikov. Če smo marca in aprila s tesnobo spremljali usode oskrbovancev v domovih v Šmarju pri Jelšah, Ljutomeru, Metliki in drugih, se zdaj skoraj nihče več ne zdrzne ob podatku, da je virus že v veliki večini domov. Zaradi več kot 80 žrtev, ki jih je spomladi med oskrbovanci terjal covid, smo mediji odločevalce pozivali k odgovornemu ravnanju, kolesarski protestniki so na transparentih opozarjali na starostnike, nevladne organizacije so pripravljale pozive in peticije, varuh načela enakosti je izvedel obsežno anketo o stanju v domovih. Zdaj, pol leta in 277 življenj pozneje, odziva skorajda ni; kakor da smo v teh nekaj mesecih kot družba že ponotranjili misel o žrtvovanju najšibkejših in sprejeli algoritemsko logiko/nesposobnost vladajoče politike. In to je tisto, kar je resnično zaskrbljujoče. 5