Otroci so kolateralna škoda

Poleg Češke je Slovenija edina država v Evropski uniji, ki je na izobraževalnem področju ravnala tako rigorozno, da je zaprla vse šole in vrtce. Tudi na fakultetah pouk praktično že od začetka študijskega leta poteka na daljavo. V Belgiji so ravnali podobno, le da so se tam odločili za daljše podaljšanje počitnic. Razlog za šolski »lockdown« je bojazen, da bodo šole postale središče epidemioloških okužb. To se sicer ni zgodilo.

Kako stihijsko se država loteva zapiranja in odpiranja šol, dobro kažejo ukrepi, ki jih je, dokler so bile te še odprte, NIJZ namenil šolam. Veliko jih je bilo neizvedljivih. Zahtevali so, da se razredi med seboj ne mešajo, četudi učni programi predvidevajo mešane oddelke, učni programi so ostali nespremenjeni in od učiteljev se je zahtevalo, da jih v celoti izvajajo. Zahtevali so, da učenci sedijo čim bolj narazen, a hkrati šolam niso kupili enosedežnih klopi ali določili drugačnih pravil prihodov v šolo. Niso omogočili testiranja učiteljev, pa čeprav so na predmetni stopnji in v srednjih šolah na dan v stiku z več kot 150 posamezniki. Niso naredili nič v zvezi s prevozom šolarjev in dijakov v šole, kljub opozorilom, ki so se vrstila celo poletje – in seveda se v javnem prometu zato ni bilo mogoče držati sicer zapovedanih pravil o medsebojni razdalji. Nato so ob poglabljanju epidemije odstopili od vseh pravil, ki so jih zagovarjali pred tem, vmes uvedli in ukinili maske ter nato na hitro razpisali pouk na daljavo za vse učence, četudi je pomladna praksa pokazala, da pouk na daljavo ni samo krivičen, ker vsi učenci nimajo enakih možnosti, ampak je raven usvojenega znanja nižja kot v običajni šoli. Niti niso predvideli prilagoditve kurikulumov. V vsem tem času na področju didaktike in pedagogike poučevanja ni bilo narejeno veliko. Še najhuje pa je bilo to, da so bili vsi ti ukrepi sprejeti čez noč, tako da so se šole, učitelji, starši in otroci nanje težko pripravili.

Ravnatelji so, tudi zaradi novih zadolžitev in obolelega kadra, že pred meseci zahtevali dodatna delovna mesta za učitelje, a se je vlada zganila šele pred dnevi. Omogočila je začasno zaposlovanje študentov, ki naj bi nadomeščali odsotne strokovne delavce. Znova so to nesmiselni in navidezni ukrepi. Na zavodu za zaposlovanje je trenutno več kot 700 učiteljic in učiteljev, tako da bi lahko na ministrstvu zaposlili t. i. mobilne učitelje, ki bi jih po potrebi angažirali na tej ali na oni šoli. Nič ni narobe s študenti, prav je, da spoznavajo šolski proces, so pa manj strokovni in njihovo delo je slabše plačano. Zato se na učiteljskem sindikatu sprašujejo, »zakaj je ministrstvo odstopilo od ključne norme zagotavljanja kakovosti vzgojno-izobraževalnega procesa«, na ministrstvu za izobraževanje pa jim odgovarjajo, da je zaposlitev študentov »zgolj dodatna možnost« in da lahko ravnatelji zaposlijo tudi koga drugega, recimo upokojene strokovne delavce ali brezposelne diplomante z opravljenim strokovnim izpitom.

Gre za izmikanje, težko namreč angažiraš brezposelnega učitelja le za nekaj tednov, hkrati pa vseh teh študentov januarja, ko se začnejo izpitni roki, ne bo na voljo. Ministrstvo se problema manjkajočih učiteljev očitno ne želi lotiti sistematično in dolgoročno.

V Italiji so se vprašanja šol in učiteljev lotili drugače, pred začetkom šolskega leta so izvedli množično testiranje učiteljev, opremili so jih z maskami in drugim zaščitnim materialom; kjer je bilo mogoče, so učilnice opremili z enosedežnimi klopmi, hkrati pa so, kot je že večkrat poudaril predsednik ravnateljskega združenja Gregor Pečan, »zaposlili dodatnih 60.000 učiteljev in 50.000 dodatnega spremljajočega kadra na šolah«. Danes je večina osnovnih šol v Italiji še vedno odprta.

In Slovenija? Če smo šole že zaprli, in nič ne kaže, da jih bomo kmalu spet odprli, bi morala država učitelje in učence na to bistveno bolje pripraviti. Klecanje Arnesovih strežnikov ni takšen problem, pomembnejše je vprašanje, kako poteka pouk. Začne se že pri besedah ministrice za izobraževanje Simone Kustec. Rada govori o »izobraževalnem procesu na daljavo«. Kar se dobro sliši, a morala bi govoriti o »izobraževanju na domu«. In ker so domovi različni, se razlike med otroki samo poglabljajo.

POVEZANI ČLANKI:

• Kje se nam je zalomilo?