Kje se nam je zalomilo?

Konec poletja, 30. avgusta, ko je bilo širjenje koronavirusa še pod nekakšnim nadzorom, dnevni prirast okuženih bolnikov pa se je šele približeval številki 50, je na nekem povsem običajnem družinskem kosilu v stik z virusom covid-19 prišla štiričlanska družina. Zgodilo se ni nič posebnega, a obstajala je velika možnost, da je virus preskočil tudi med njih.

»Nekaj dni po kosilu so me poklicali epidemiologi,« se spominja oče, »in nas obvestili, da nam je odrejena karantena. Pozneje sem zbolel tudi sam, na srečo sem bil edini. Jaz sem se izoliral, drugim so podaljšali izvorno karanteno. Skupno smo bili vsi štirje doma 19 dni.« Vse te stvari so urejali na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ), s telefonskimi klici. »Kasneje, ko je bilo že vsega konec, otroci so bili že v šoli, žena pa v službi, smo dobili uradne odločbe z ministrstva za zdravje. Pa še te so bile napačne. Prišle so tri kuverte, v vseh je bila natisnjena identična odločba. Dvakrat jo je podpisala ista uradnica, tretjo, identično, pa neka druga. Res prava zmeda, kot da na ministrstvu ne bi vedeli, kaj počnejo.«

Opisani primer ni edini. Ko se je jeseni dnevno število potrjenih primerov začelo skokovito povečevati, je bilo takšnih napak vedno več. Ljudje preprosto niso vedeli, zakaj ne dobivajo odločb o karanteni, kaj se dogaja. Odločba o karanteni pa ni zgolj neki dokument. Ampak temeljno vpliva na to, kako se bo človek v času epidemije dejansko vedel.

Kot se je izkazalo kasneje, ni šlo za pisarniške spodrsljaje. Takšne procedure zahtevajo spremembe zakonov, zaposlitev novih uslužbencev, prilagoditev državnega aparata na skokovit rast okužb – brez tega je vnaprej jasno, da se bo sistem zlomil. Gre za konkretne stvari. In ko se je to začelo dogajati, so epidemiologi, popolnoma zasuti z delom, najprej začeli opuščati in na koncu potem popolnoma nehali slediti stikom okuženih, ljudje pa niso več dobivali potrdil, da jim je odrejena karantena in da jim zato ni treba hoditi v službo. In zato so hodili okoli, pa četudi so bili pred tem v stiku z okuženimi osebami. A ne samo to: kot so v preteklih tednih jasno povedali tudi epidemiologi in drugi vodilni zdravstveni delavci, so ljudje tudi še naprej hodili tudi v službe.

»Prejšnje karantene so bile prekinjene, posledica tega je bila, da so varčni Gorenjci hodili na delo. Osebno mislim, da je ta dejavnik prispeval največ k temu, da je Gorenjska trenutno v najslabšem položaju.«
– Dr. Irena Grmek Košnik

Zakaj? So preprosto neodgovorni? Ne, odgovor je žal bolj tuzemski: ker ljudem namreč nihče ni znal ali mogel jasno povedati, da bodo za to odsotnost res dobili denarno nadomestilo, še več, niti podatka o tem, koliko bo to nadomestilo znašalo, ni bilo mogoče dobiti. To je za vsakega, sploh pa tiste z nižjimi dohodki, podatek življenjskega pomena. A točno to je po mnenju nekaterih epidemiologov eden od glavnih razlogov, zakaj je Slovenija med državami, kjer je epidemija najbolj razširjena in tudi najbolj smrtonosna.

Kaj se je zgodilo? Vrnimo se na začetek drugega vala. Septembra se je število okuženih počasi, a vztrajno zviševalo. Prvega septembra so odkrili 55 novih primerov, konec septembra pa so jih v povprečju na dan odkrili že trikrat več. Tridesetega septembra so na ministrstvu za zdravje priznali, da na izdajo čaka okoli 4700 predlogov NIJZ za karanteno. Postopek, ki je bil takrat v veljavi, je namreč določal, da po odkritju okuženega epidemiologi z njim opravijo poglobljeni pogovor, si zabeležijo imena in priimke ljudi, s katerimi je bil v stiku. Nato pokličejo te posameznike in na ministrstvo za zdravje, ki je v tem primeru upravni organ, vložijo predlog za izdajo uradnih odločb o karanteni. Te imajo pravno veljavo, na njihovi podlagi lahko tisti delavci, ki ostanejo v zapovedani karanteni, od države zahtevajo nadomestilo izgubljenega dohodka.

Na ministrstvu za zdravje so delali zelo počasi, karantenske odločbe, izdane zaradi tveganega stika z okuženo osebo, so zamujale več dni, včasih celo tednov. »Na ministrstvu nimamo posebej zaposlenega kadra, ki bi izdajal karantenske odločbe, temveč smo to delo morali razdeliti na zaposlene, ki ga opravljajo ob svojem rednem delu,« so 30. septembra povedali na ministrstvu za zdravje. Takrat so v povprečju izdajali malo več kot 5500 odločb na teden. Od začetka marca do septembra je bilo sicer izdanih okoli 68.640 karantenskih odločb, od septembra do začetka novembra pa dodatnih 64.360. Danes na ministrstvu trdijo, da ni več zaostankov in da so obravnavali vse predloge za karanteno.

6–9 %
ljudi, ki jim je bila izdana karantenska odločba, je kasneje zbolelo

80–100 %
nadomestila plače je upravičen delavec, ki mu je bila odrejena karantena ali pa se je okužil na delovnem mestu

400
novih okužb na dan je zgornja meja, pri kateri lahko epidemiologi še sledijo vsem tveganim stikom okuženega

133.000
karantenskih odločb je bilo doslej izdanih v sloveniji

Sledenje stikov je nujen korak pri obvladovanju epidemije, z njim se uspešno zavira rast okuženih. Izdajanje karantenskih odločb zaradi bližnjega stika se je izkazalo za smiselno, statistika, dokler so jo epidemiologi še podrobno spremljali, razkriva, da med tistimi, ki jim epidemiologi odredijo karanteno zaradi tveganega stika s potrjeno okuženo osebo, zboli približno devet odstotkov oseb.

Konec sledenja, konec karanten

Epidemiologi o tem obdobju drugega vala ne govorijo radi. Z razlogom. Takrat so bili dobesedno zasuti s primeri, preprosto niso več zmogli opraviti poglobljenih pogovorov z ljudmi, vsak takšen pogovor traja tudi do pol ure, včasih več, stike je treba popisati, obvestiti druge ljudi, vrteti telefone, prepričevati, pojasnjevati. To terja svoj čas. Zato so na začetku oktobra počasi začeli opuščati obveščanje vseh, ki so bili v tveganem stiku, spremenili so protokole, obveščati so začeli le ožje družinske člane ali posameznike, ki so bili iz ranljivih skupin. »Ker so se stvari ustavljale tudi na ministrstvu za zdravje, je vse to početje postajalo nesmiselno,« je dejal eden izmed tistih, ki je sledil stikom. »Vsega je bilo preveč.«

Z NIJZ so 8. oktobra uradno sporočili, da se bodo osredotočali samo še na ranljive skupine. Mario Fafangel, predstojnik Centra za nalezljive bolezni na NIJZ, je takrat ljudi pozval, da naj oboleli sami obvestijo tiste, s katerimi so bili v stiku, ti pa naj se ob znakih bolezni takoj izolirajo. Očitno se je jeseni »epidemiološka odeja, razprostrta nad Slovenijo«, strgala. Na NIJZ so imeli premalo ljudi, epidemiologi vsem stikom več niso mogli slediti.

Da bo prišlo do drugega vala, je bilo pričakovano, vse to se je napovedovalo. Že ob prvem valu smo poslušali, kako bo drugi val res problematičen. V nekem trenutku je okuženih preveč, a vprašanje je, kdaj nastopi ta trenutek, kdaj sledenje stikom ne more več omejevati rasti epidemije. V Sloveniji je ta trenutek prišel bistveno prehitro. Bi lahko bilo drugače? Drugod je drugače. V Nemčiji epidemiologom pri sledenju stikov pomagajo vojaki, hkrati pa nekatere zvezne dežele zaposlujejo nove javne uslužbence točno za to delo. Priučijo se ga na krajšem izobraževalnem tečaju. Enako počnejo v New Yorku ali v Franciji. Glavni namen slovenske aplikacije #OstaniZdrav je, da sledi stikom okuženega. A slovenska aplikacija svojega dela ni dobro opravila.

V Sloveniji so pred drugim valom v resnici poskušali okrepiti delo epidemiološke službe. Pri sledenju stikom so epidemiologom začeli pomagati študentje višjih letnikov medicine, pa tudi drugi uslužbenci na območnih enotah NIJZ. Vsi ti so pri svojem delu, takšna je zakonodaja, potrebovali nadzor epidemiologov. Teh je trenutno v Sloveniji zgolj 27 (gre za zdravnike, specializacija javno zdravstvo). Skupno je pri sledenju stikov delalo skoraj 100 ljudi. Očitno premalo.

»Morda lahko ob razrahljanem sistemu sledimo 700 ali 800 okuženim na dan, a če želimo obvestiti vse, ki so bili v tveganem stiku novih okuženih ne sme biti več kot 400. Ni pa Slovenija edina, ki ima te težave,« pravi eden izmed zdravnikov. »Epidemiološka služba je pri nas v resnici zelo podhranjena. Ko govorimo o epidemijah in njenih fazah, se moramo vedno pogovarjati o omejitvah. Najprej se pojavijo omejitve pri sledenju stikov, potem v laboratorijih, na koncu pa pri zmogljivosti bolnišnične oskrbe.« Slovenija je zdaj očitno že v tretji fazi epidemije.

Jeseni so se v državi stvari preprosto začele podirati. Delež pozitivnih primerov je bil v porastu, čas med začetkom simptomov in rezultati brisa se je zaradi čakalnih vrst podaljšal na več dni (v Ljubljani tudi na tri ali štiri), sistem sledenja stikov se je zlomil, ljudje, ki so uporabljali aplikacijo #OstaniZdrav, ki naj bi rešila, kar se rešiti da, pa niso dovolj hitro dobivali »TAN kod«, s pomočjo katere bi lahko strežniki opozorili druge uporabnike, da so bili v bližini okuženega.

Pravica do nadomestila

Epidemija se je oktobra najbolj razbohotila na Gorenjskem. Ni najbolj jasno, zakaj, epidemiologi pa so o tem postavili več hipotez. Osredotočimo se na izjavo, ki je izstopala. Irena Grmek Košnik iz kranjske enote NIJZ je pred dvema tednoma dejala, da je bil eden izmed vzrokov za širjenje bolezni dejstvo, da so osebe, ki so bile v visoko tveganem stiku, hodile na delo. »Nekaj časa ni bilo urejenega nadomestila za osebe, ki so imele visoko rizični kontakt. Se pravi, prejšnje karantene so bile prekinjene, posledica tega je bila,« kot se je nerodno izrazila na vladni tiskovni konferenci, »da so varčni Gorenjci hodili na delo. Osebno mislim, da je ta dejavnik prispeval največ k temu, da je Gorenjska trenutno v najslabšem položaju.«

Enako je zatrdil tudi Aleš Rozman, predstojnik Univerzitetne klinike Golnik. »Slovenija se je zasejala konec avgusta, začetek septembra,« je Rozman dejal v televizijskih Odmevih. »Gorenjci so očitno pridni ljudje in približno pred dvema, tremi tedni smo s pomočjo kranjskih epidemiologov opazili, da v službe hodi mlajša populacija, tudi če je prehlajena in ima blage znake bolezni. Takrat tudi delodajalci niso imeli nekih podlag, da bi ljudi brez karantenskih odločb puščali doma, blago bolni pa tudi niso bili testirani.«

A ni šlo za to, da sta krivi domnevni varčnost in pridnost Gorenjcev. Takoj po tiskovni konferenci Irene Grmek Košnik so se oglasili v Levici in zapisali, da gre za stereotipe. »Ljudje, ki delajo kljub nevarnosti okužbe, niso nikakršni varčni Gorenjci, ampak so to delavci, ki morajo plačati položnice in nahraniti otroke.« Ljudje, ki delajo v slabše plačanih službah, ki so morda zaposleni za določen delovni čas, ki so prekarci, si težko privoščijo, da ne hodijo v službo. Še posebej, če za to nimajo nobenega uradnega potrdila. Nadomestilo, za katero se ni vedelo, ali bodo ljudje brez uradne karantenske odločbe do njega upravičeni, znaša 80 odstotkov povprečne plače upravičenca.

A Irena Grmek Košnik ima vsebinsko prav. Ponovimo bistveno: po tem, ko je NIJZ začel opuščati sledenje vsem stikom in ministrstvo za zdravje ni izdajalo odločb o karanteni, delavci niso imeli potrdila, s katerim bi lahko opravičili odsotnost z delovnega mesta. In za to odsotnost dobili, kot je veljalo poprej, denarno nadomestilo. Zmeda je bila sredi oktobra popolna, oglasili so se delodajalci, ki so državo opozorili, da ni dolžnost delodajalca, da odloča o tem, kdo naj pride v službo in kdo ne. Minister za zdravje Tomaž Gantar pa je predlagal, da naj tisti, ki zase sumijo, da so bili v tveganem stiku, pokličejo osebnega zdravnika, ta pa naj mu omogoči bolniški stalež. Po veljavni zakonodaji zdravi ljudje ne morejo iti na bolniško, kar bi minister seveda moral vedeti. Osebni zdravniki niso imeli podlage, da bi na podlagi ministrove izjave ljudi pošiljali na bolniško.

Pravna praznina je trajala dolgo, celo vse do 24. oktobra, ko je začel veljati peti paket intervencijskih ukrepov, ki je za nazaj določil pravni status posameznikom, ki so ostali doma, četudi niso zboleli in četudi še niso prejeli nobenega uradnega obvestila, da morajo oditi v karanteno. Po novem protokolu zaposleni o tveganem stiku obvestijo svojega delodajalca, ta pa, če mu ni mogoče urediti dela od doma, obvesti NIJZ, ki izda obvestilo za uveljavljanje nadomestila. Postopek je še vedno po nepotrebnem zapleten. Pa ne le to: kaj, če se delodajalec z zaposlenim ne strinja, ker ga želi imeti na delovnem mestu? Teh primerov še danes ni malo.

»Vlada je tista, ki je v svoji malomarnosti dovolila, da dva tedna ni bilo pravne podlage, po kateri bi bili zaposleni v primeru stika z visoko rizičnim kontaktom z odločbo in denarnim nadomestilom poslani domov. In delodajalci so tisti, ki so vztrajali pri prihodu zaposlenega na delovno mesto, če ta ni imel odločbe in pokritja nadomestila,« so o vsem tem zapisali v Levici.

Podobnih primerov je še mnogo. Najprej so v šolah zapovedali nošnjo mask, potem so sprostili režim, nato so vse šole kar zaprli, s čimer je Slovenija postala ena izmed redkih držav v Evropi, ki je uvedla tako rigorozen ukrep na vseh ravneh izobraževanja. Zakaj ponekod še vedno delajo zdravniki koncesionarji, če v javnem zdravstvu primanjkuje ljudi? Zakaj vlada objavlja sporočila o tem, da so v ljubljanskem Kliničnem centru zagotovili nove postelje za bolnike s covid-19, a so prostore začeli urejati pred 14 dnevi? Kaj je vlada počela vse poletje? Zakaj poleti niso urejali dodatnih postelj? Koliko ljudi so izobrazili za sledenje tveganim stikom? Koliko dodatnih medicinskih sester in drugega osebja je bilo zaposlenih v tem času? Zakaj že vnaprej niso predvideli zakonodaje, ki bi urejala pravna razmerja v času epidemije in ne bi puščala lukenj, kakor se je zgodilo pri neizdajanju karantenskih odločb?

»Ljudje, ki delajo kljub nevarnosti okužbe, niso nikakršni varčni Gorenjci, ampak so to delavci, ki morajo plačati položnice in nahraniti otroke.«

Očitno je, da vlada deluje navidezno, ukrepi, ki jih sprejema v povezavi z epidemijo, so nepremišljeni, neizvedljivi, ponekod nepotrebni, predvsem pa za njimi ne stoji izvedbeni aparat.

Na razvoj epidemije vpliva veliko dejavnikov in vlade za pojav virusa ne smemo kriviti. Vlada pa je tista, ki bi morala bolje organizirati družbo in njen zdravstveni sistem. Ponovimo, bolje bi morala biti pripravljena na iskanje stikov. Več bi moralo biti testiranj – Belgijci, Čehi, Italijani, Avstrijci, Nemci, Francozi in še kakšna izmed evropskih držav v relativnem pogledu testira več kot Slovenija. Ker so zmogljivosti slovenskih laboratorijev omejene, bi morali prej uvesti hitre antigenske teste. Okrepiti bi morali zdravstveni sistem, zaposliti nove ljudi, izboljšati zdravstvene zmogljivosti, tudi na primarni ravni.

Kdo je dejansko odgovoren za to? To ni le ministrstvo za zdravje, čeprav tako deluje na prvi pogled. Dejansko ima dolžnost urejati nadomestila plač za čas karantene drugo ministrstvo –ministrstvo za delo, ki ga vodi Janez Cigler Kralj iz vrst NSi. To ministrstvo je tisto, ki poleti ni pripravilo sistema nadomestil, čeprav so jih mediji, delodajalci in delojemalci že septembra vsak dan opozarjali na ta problem. Sedanja ureditev je začela veljati šele 24. oktobra.