Neprijetna resnica

Vse od začetka epidemije koronavirusa vlada, ministrstvo za zdravje in Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) javnosti niso predstavljali natančnih podatkov o številu oskrbovancev domov za starejše, ki so umrli z okužbo s covid-19, analitični podatki o dogajanju v domovih so ostali javnosti ves čas nedostopni, čeprav so novinarji že v času prvega vala poskušali priti do njih. Prav tako predstavniki vlade niso predstavili statistik o obsegu preventivnih testiranj, s katerimi naj bi preprečevali širjenje okužb po domovih, javnost pa tudi ni imela dostopa do podatkov, koliko oskrbovancev socialnovarstvenih zavodov so sprejeli na zdravljenje v bolnišnice. Šele na podlagi teh številk bi javnost lahko ocenila, kako neučinkovita je aktualna vlada v boju zoper virus.

A podatki obstajajo, vse od začetka drugega vala jih NIJZ oziroma njegovi posebni skupini, poimenovani EPIDSO, vsak dan sporočajo prav vsi slovenski domovi za starejše, posebni zavodi in varstveni centri. Inštitut jih sproti obdeluje, ažurira in združuje v preglednice, ki dajejo njegovim strokovnjakom, pa tudi vladi natančen vpogled, kaj se dogaja med starostniki in ljudmi s posebnimi potrebami. Te interne evidence NIJZ, za katere odločevalci ne želijo, da bi jih javnost spoznala, sedaj objavljamo.

Obseg katastrofe

Enajstega novembra je minister za delo, družino in socialne zadeve Janez Cigler Kralj javno izrekel sožalje družinam 277 oskrbovancev domov za ostarele, za katere je dejal, da so po podatkih ministrstva za zdravje umrli s covid-19 v obeh valovih epidemije. Ta številka je bila sama po sebi visoka. A interni podatki NIJZ za 15. november razkrivajo, da je covid-19 po domovih za ostarele terjal 365 žrtev – v kolikor je razlika nastala v vsega štirih dneh, kolikor je takrat minilo od Ciglerjevih izjav, bi to pomenilo, da epidemija po domovih pustoši z bliskovito hitrostjo. Pri čemer je k številu smrti treba prišteti še pet umrlih oskrbovancev drugih socialnovarstvenih zavodov, s čimer pridemo do številke 370.

Ob tem je treba poudariti, da sistem poročanja skupini EPIDSO deluje šele v drugem valu epidemije; prvi domovi so se vanj vključili julija, večina pa šele konec septembra in na začetku oktobra, nekateri šele ta mesec. Zato ni povsem jasno, ali podatek o 370 žrtvah koronavirusa nemara velja zgolj za jesenski val; če je tako, mu je treba prišteti še 82 oskrbovancev domov za starejše, ki so z okužbo s covid-19 umrli v pomladnih mesecih.

Precej višji od uradnih so tudi podatki o razširjenosti virusa med oskrbovanci socialnovarstvenih zavodov. Minister Cigler Kralj je govoril o 1551 aktivno okuženih, a glede na evidence NIJZ se je pravilni podatek le malo kasneje glasil 2191 aktivno okuženih. Spet sta mogoči samo dve razlagi: ali je minister zavestno navajal prenizko število ali pa se je v vsega štirih dneh s covid-19 na novo okužilo kar 640 starostnikov in ljudi s posebnimi potrebami. Kar bi spet pomenilo, da vlada nima več nobenega nadzora nad širjenjem okužb po domovih za starejše in da ji je epidemija v celoti ušla izpod nadzora. Da najverjetneje drži ravno ta možnost, potrjujejo navedbe Jelka Kacina to sredo, da se je v enem samem dnevu na novo okužilo kar 312 stanovalcev domov za starejše.

Izredno zgovorna sta tudi podatka o deležu okuženih in o smrtnosti med stanovalci domov za starejše; po podatkih skupine EPIDSO je v obeh valovih epidemije za covid-19 zbolelo skupaj 3452 starostnikov – to je 19,2 odstotka vseh stanovalcev domov, ki poročajo skupini. S covid-19 se je doslej okužil že praktično vsak peti starostnik v teh zavodih. In če drži navedba o 365 umrlih, znaša stopnja smrtnosti kar 10,6 odstotka. To je približno sedemkrat več od odstotka, ki ga v povprečju za celotno populacijo slovenskih bolnikov navaja analiza ameriške Univerze Johna Hopkinsa.

Je minister navajal odločno prenizko število ali pa se je v vsega štirih dneh s covid-19 na novo okužilo kar 640 starostnikov? Se virus po omenjenih zavodih širi z nepredstavljivo hitrostjo?

Le peščica jih je prišla do ventilatorja

Strokovnjaki so že v pomladnih mesecih opozarjali na neustreznost vladne politike zadrževanja okuženih starostnikov v domovih za ostarele, namesto da bi jih sprejemali na zdravljenje v bolnišnice. Zdravniški konziliji ministrstva za zdravje so takrat pregledovali kartoteke stanovalcev po domovih ter pripravljali ocene njihove primernosti za sprejem v bolnišnico v primeru okužbe s koronavirusom. Toda odgovorni so takrat zavračali navedbe, da je bil katerikoli od okuženih oskrbovancev, ki so potrebovali zdravljenje v bolnišnici, za to prikrajšan. Minister za zdravje Tomaž Gantar je na novinarski konferenci udrihal po »nekaterih tiskanih medijih« in trdil, da so »ugotovitve in sejanje nemira, tudi strahu glede dogajanja in obravnave starejših občanov popolnoma neupravičeni«. Toda evidence NIJZ oziroma njegove strokovne skupine EPIDSO potrjujejo, da so bili pomisleki upravičeni.

Od omenjenih 3452 stanovalcev in stanovalk domov za ostarele, ki so bili ali pa so še okuženi s koronavirusom, jih je bilo v bolnišnice sprejetih le 528 oziroma 15,3 odstotka. Skoraj 85 odstotkov okuženih je bolezen prebolevalo po domovih in za mnoge se je izkazala za usodno. Podatki, ki so jih strokovnjakom EPIDSO posredovala vodstva socialnovarstvenih zavodov, so neizprosni: od 365 s covid-19 okuženih starostnikov, ki so umrli, jih več kot polovica, 186, nikoli ni prišla v bolnišnico.

85 %
s koronavirusom okuženih oskrbovancev domov za starejše ni prišlo v bolnišnice

10,6 %
je znašala smrtnost med starostniki v domovih, sedemkrat več kot običajno

< 2-krat
so v jesenskem valu testirali povprečnega oskrbovanca doma

19,2 %
oziroma skoraj petina starostnikov po domovih je zbolela za covid-19

Podobno je pri drugih zavodih. V bolnišnice je bilo sprejetih vsega 16 odstotkov okuženih oskrbovancev posebnih zavodov, 14 varovancev varstvenih centrov in manj kot deset odstotkov od skupaj 242 bolnikov iz centrov za usposabljanje, delo in varstvo. Le redki med slovenskimi starostniki, invalidi in ljudmi s posebnimi potrebami v primeru okužbe s covid-19 torej pridejo v bolnišnico. Četudi je smrtnost med njimi neprimerno višja kot pri preostali populaciji.

Varčevanje s testi

Podatki zbujajo dvom o trditvah vlade in njenih strokovnjakov o naporih, vloženih v kurativo. Še bolj skrb zbujajoči so, ko gre za stanje na področju preventive. Na tem področju sta aktualna vlada in njej podrejena stroka naredili napake, zaradi katerih danes koronavirus kosi med stanovalci domov za starejše. Že spomladi se je izkazalo, da so ključni viri okužb v teh zavodih svojci, zaposleno osebje, v majhnem delu pa tudi bolniki, ki so se po zdravljenju v bolnišnicah vrnili v dom. In že tedaj so vodstva teh zavodov opozarjala, da je težava v asimptomatskih prenašalcih, ki jih ni mogoče prepoznati drugače kakor s testiranjem.

Vlada vse doslej ni vzpostavila sistema rednih testiranj kadrov po socialnovarstvenih zavodih, temveč se zaposlene strežnice, zdravniki, terapevti, negovalke, kuharji in preostalo osebje testirajo zgolj, če so bili v stikih z okuženimi ali pa sami kažejo simptome bolezni. Če pa morebitne tvegane stike zamolčijo ali če sami kljub okužbi ne kažejo njenih prepoznavnih znakov, se šteje, da ni potrebe za opravljanje testa.

V nasprotju z ostalimi se slovenska vlada iz drago plačanih spomladanskih lekcij očitno ni naučila veliko.

To je drastična razlika v primerjavi z drugimi državami, v katerih jim je uspelo preprečiti vdor koronavirusa v domove za starejše, na primer z Nemčijo, kjer vse zaposlene v vsakem domu testirajo dvakrat na teden, ne glede na počutje in dejavnike tveganja. Od začetka septembra je bil torej povprečni strežnik ali negovalka v nekem nemškem domu s hitrimi testi preverjen že približno dvajsetkrat. Na drugi strani je bilo po podatkih EPIDSO v drugem valu za skupaj 12.287 ljudi, kolikor jih je zaposlenih v vseh slovenskih socialnovarstvenih zavodih, opravljenih 14.329 testov na okužbo s covid-19. To znese 1,16 testiranja na povprečnega zaposlenega v jesenskih mesecih.

Podobno je pri preverjanju zdravstvenega stanja oskrbovancev in oskrbovank. Za skupaj 17.957 starostnikov iz domov, zajetih v analizo EPIDSO, je bilo opravljenih 26.961 testov oziroma približno komaj šest odstotkov vseh do tedaj opravljenih testov na ravni države.

Spet se vsiljuje primerjava z Nemčijo, ki je še pred razmahom drugega vala kupila več milijonov hitrih testov, s katerimi želijo na vsakega izmed 900.000 ljudi, ki bivajo po domovih za ostarele, zagotoviti po 50 testov, s katerimi bodo testirali ne le stanovalce, temveč tudi obiskovalce. Ti so, kot rečeno, med najpogostejšimi prenašalci virusa v te ustanove, kar se je potrdilo tudi v Sloveniji. Ob omenjenih 3452 starostnikih se je tako s covid-19 do 15. novembra okužilo tudi 1350 zaposlenih. Skupaj je torej samo v domovih za starejše virus dosegel 4802 osebi. Toda v nasprotju z ostalimi se slovenska vlada iz drago plačanih spomladanskih lekcij očitno ni naučila veliko.

Gantar kot Pilat

Ministrstvo za delo je marca, da bi preprečilo vnose okužb iz zunanjega okolja, dokaj hitro zaprlo vse domove za obiskovalce in uvedlo preverjanje temperature za zaposlene, po potrebi pa so jih tudi testirali. Ti ukrepi so bili do neke mere učinkoviti, saj je večjemu delu domov uspelo preprečiti vdore virusa; vendarle pa je bilo nedvoumno jasno, da bo ob drugem valu treba še bolj drastično omejiti njegove možnosti za širjenje. A minister Gantar se presenetljivo ni odločil, da bi jeseni zaprl domove. Namesto tega je 12. oktobra vsem socialnovarstvenim zavodom poslal dopis, v katerem jih je obvestil, da o prepovedi obiskov in morebitnih izjemah »presoja odgovorna oseba izvajalca zdravstvene dejavnosti, in sicer glede na epidemiološko situacijo pri izvajalcu oziroma v lokalnem območju«.

S tem je direktorjem in direktoricam naložil težko, včasih tudi že pretežko breme, pravi v. d. sekretarja Skupnosti socialnih zavodov Slovenije Denis Sahernik: »Vodstva pri teh odločitvah sodelujejo s pristojnimi epidemiologi in z domskimi zdravniki. Poudarjamo pa, da nobena direktorica, noben direktor te odločitve ne sprejme zlahka, saj se zavedajo, kako pomembni so osebni stiki z bližnjimi za stanovalce – za njihovo počutje in konec koncev tudi njihovo zdravje.« Mnogi med domovi za ostarele so tako tudi še sedaj, na vrhuncu epidemije, vsaj do neke mere odprti za obiske svojcev. S tem, da je nemogoče zagotoviti, da bo prav vsak obiskovalec spoštoval predpisane zaščitne ukrepe, ko se bo znašel sam v sobi s svojim sorodnikom.

Predvsem pa je s sedaj predpisanimi mehanizmi nemogoče preprečiti vnose virusa, ki ga prinesejo asimptomatski obiskovalci. Izpolnjevanje vprašalnikov in merjenje telesne temperature sami po sebi ne moreta razkriti prisotnosti covid-19 v njihovih telesih – to lahko stori le ustrezno testiranje. A v nasprotju z zaposlenimi in stanovalci po domovih, ki jim vsaj vsake toliko časa odvzamejo bris, svojcev, ki pridejo na obisk, v Sloveniji nikdar ne preverijo s testi.

Usodne zamude

Morebiti bi bilo stanje drugačno, če bi se vlada bolje pripravila na neizbežno jesensko zaostrovanje epidemije in za potrebe socialnovarstvenih zavodov pravočasno naročila že omenjene hitre antigenske teste. Ti so poceni (stanejo od tri do pet evrov), hitri (rezultate dajo najkasneje v pol ure) in precej udobnejši glede na standardne PCR-teste (namesto brisa iz nosu se testira slina ali kri). Resda so manj natančni, večina jih pokaže pravilne rezultate v 85 do 95 odstotkih primerov – a tudi 85-odstotna natančnost je v teh časih neprimerno boljša kakor pa neukrepanje; vsaka odkrita okužba lahko pomembno pripomore k omejevanju širjenja virusa.

»Zmožnost, da lahko testiramo zaposlene in stanovalce ter da dobimo rezultate kar najhitreje, je ključna za učinkovito preprečevanje in zajezitev okužb v domovih,« poudarja Sahernik. »To je še zlasti pomembno zaradi tega, ker do vdorov virusa v domove prihaja zaradi asimptomatskih posameznikov, torej takšnih, ki ne kažejo nobenih znakov okužbe. Ali so hitri testi prava rešitev, pa mora najprej povedati stroka.« A stroka je potrebovala več mesecev, preden se je zganila. Čeprav so hitri testi po vsem svetu v uporabi že od spomladi, je strokovna skupina ministrstva za zdravje šele pred kratkim zaključila analizo vrste tovrstnih produktov, ki jih ponujajo različni proizvajalci, in za uporabo priporočila 31 različnih testov. Gantarjev resor je tako šele 13. novembra z odredbo obvestil domove za ostarele, da naj bi konec meseca začeli redno tedensko testirati vse svoje zdravstvene delavce. Testiranja drugih kadrov po domovih – kuharic, strežnikov, fizioterapevtk, sobaric in tudi prostovoljcev ministrova uredba ne omenja. Brez njihove vključitve nova ureditev nima nobenega smisla.

Tesnoben božič slovenskih starostnikov

Pa tudi pri testiranju zdravstvenega kadra se bodo domovi znova morali znajti sami, saj uredba določa, da mora testiranje zagotoviti vsak zavod posebej. Kje bodo dobili hitre teste, kdo jih bo plačal in koliko jih bo na voljo, pa se še vedno ne ve. »Izvajalci na podrobnejša navodila v zvezi z izvajanjem obveznega testiranja in poročanja še čakajo,« pravi Sahernik. Medtem pa Nemci, Avstrijci, Britanci, Američani in drugi že na veliko preverjajo zdravstveno stanje svojih starostnikov z milijoni hitrih testov, ki so jih naročile in plačale njihove javne zdravstvene blagajne. Najambicioznejša pa je Slovaška, ki je tako pregledala večji del svojega prebivalstva – in tako odkrila 57.700 dodatnih okužb, za katere do tedaj niso vedeli.

»Dostop do hitrih testov je jeziček na tehtnici v boju domov proti koronavirusu,« je britanski javnosti z zanosom sporočil Adam Gordon iz Univerze v Nottinghamu, čigar prve analize so celo pokazale, da je tovrstno testiranje prav tako natančno kot z uveljavljenimi PCR-testi. Britanski minister za zdravje Matt Hancock pa je izrazil upanje, da bodo tako oskrbovancem domov in njihovim svojcem polepšali božične praznike in jim ponovno omogočili srečanja v živo. Slovenski starostniki seveda ne morejo gojiti tovrstnih upov, njihovi prazniki bodo žal neprimerno bolj tesnobni.

Ne, ni vse v redu

Takšna je torej zgodba o zaporedju zgrešenih ali zamujenih odločitev ter njihovih uničujočih posledic za populacijo starostnikov in drugih stanovalcev socialnovarstvenih zavodov, žrtvovanih na oltarju nesposobnosti – ali pa nemara kar neobčutljivosti. Interne evidence NIJZ, v katere javnost vse doslej ni imela vpogleda, so natančne in ažurne, zato se nihče izmed odgovornih ne more več izgovarjati na nepoznavanje dejanskega stanja. Četudi se je sedanje stanje povsem jasno napovedovalo že spomladi, so vlada, ministra za delo in za zdravje, strokovna skupina ter drugi deležniki zagrešili vrsto usodnih napak.

Domove so še na vrhuncu epidemije pustili odprte za obiske in izvedli bistveno premalo testov osebja, oskrbovancev in svojcev, da bi preprečili vnos virusa od zunaj.

Starejše so pozaprli v domove, čeprav ti nimajo kadra, opreme in zmogljivosti za zdravljenje resnejših okužb s covid-19; šele sedaj jih nameščajo v improvizirane telovadnice, mladinske centre in centre za obšolske dejavnosti, počitniške domove in zdravilišča – prepozno. Stiske izčrpanega kadra po socialnovarstvenih zavodih so reševali s provizoričnimi zaposlitvami prek javnih del ter angažiranjem študentov in prostovoljcev, ki so premalo številni in tudi premalo usposobljeni, da bi bistveno spremenili karkoli. Domove so še na vrhuncu epidemije pustili odprte za obiske in izvedli bistveno premalo testov osebja, oskrbovancev in svojcev, da bi preprečili vnose virusa od zunaj in širjenje znotraj posameznih domov. Le malo okuženih starostnikov so napotovali v bolnišnice. In namesto da bi prevzeli odgovornost za svoja dejanja, jo skušajo odločevalci z dekreti prenesti na direktorice in direktorje domov za ostarele.

Podatki, ki smo jih pridobili, so jasni – in odgovorni dobro vedo, zakaj jih niso sami predstavili javnosti. Zato za konec spomnimo na besede generalnega sekretarja Svetovne zdravstvene organizacije Tedrosa Adhanoma Ghebreyesusa: »Ne, ko starejši umirajo v takšnem obsegu, ne moremo reči, da je vse v redu. Vsako življenje, najsi gre za mladega ali starejšega človeka, je dragoceno in storiti moramo vse, da ga rešimo.«