Božična koalicija

V petek, 1. marca 2013, je na prodajna mesta in v poštne nabiralnike naročnikov prišla deveta številka Mladine, na naslovnici pa je bila poslanka Pozitivne Slovenije Alenka Bratušek, ki sedi sredi velike dvorane državnega zbora in podpisuje prisego ob podelitvi mandata za sestavo nove vlade. Naslov, ki je s sliko sestavljal naslovnico, se je glasil »Popravni izpit«. To je bil teden, ko so takratne parlamentarne stranke, brez SDS in NSi, izglasovale nezaupnico vladi Janeza Janše in mandat za sestavo vlade podelile Bratuškovi. Z naslednjimi besedami se je začel uvod v temo, ki je opisovala padec druge Janševe vlade: »Na eni strani so protesti proti politični eliti, ki upravičeno zahtevajo nove predčasne volitve, saj je politika izgubila zaupanje javnosti. Na drugi strani je trpek rezultat trmoglave neoliberalne ekonomske politike Janeza Janše: letos bo po napovedi Evropske komisije slovenski BDP upadel še za dve odstotni točki. Slabše napovedi za rast imata letos le Grčija in Ciper, državi, ki sta morali zaprositi za zunanjo finančno pomoč.« Če bi gospodarsko krizo v tem besedilu zamenjali z bojem proti epidemiji, Grčijo in Ciper pa s Češko in Belgijo, ki imata v tem trenutku edini slabšo epidemiološko sliko od Slovenije, bi lahko to besedilo mirno objavili tudi danes.

Vendar so stvari še bolj neprijetno podobne letu 2013. Naslednji odstavek v omenjenem sedem let starem članku se je glasil: »Vlada Janeza Janše je v zadnjem letu izvedla popolno erozijo politike. To je bil čas verbalnega nasilja, ustvarjanja medsebojnih napetosti in sovraštva. Zadnje leto ni bilo le leto ihtavih reform, ampak nekakšnega konstantnega ustvarjanja izrednega stanja. To je družbi izrazito škodovalo, pa tudi onemogočilo trezen izhod iz krize. Politika je s tem prikrivala svoje neznanje. Parlamentarne stranke, brez SDS, napovedujejo oblikovanje nove vlade. V tem trenutku ni nobenega jamstva, da ti ljudje, ki so si vzeli pravico do popravnega izpita, zmorejo več.«

Glasovanje o nezaupnici je zaradi tajnosti nepredvidljivo. Damijan pravi, da ima 46 glasov, torej le en glas večine, če so navzoči vsi poslanci državnega zbora in če vsi poslanci prevzamejo glasovnice.

Še konec letošnjega poletja se je zdelo, da je tretja vlada Janeza Janše bolj stabilna, da ima tokrat Janša večji nadzor in bolj zveste koalicijske partnerje – navkljub dejstvu, da se je skoraj vsak teden oglasila kakšna skupina državljanov s protestom in peticijo, ter navkljub doslej najdaljšim in množičnim protestom. Šele s političnim padcem Aleksandre Pivec, političarke, ki jo je Janša uspešno »podtaknil« na mesto predsednice DeSUS, pa je postalo dejansko mogoče, da v slovenskem političnem prostoru ponovno pride do obrata. A to ni edini razlog, da je postala vladajoča koalicija bolj krhka: vsak teden od začetka drugega vala je razkrival, da je Janševa vlada državo slabo pripravila na drugi val epidemije, Janez Janša pa je stopnjeval pritisk s svojim agresivnim slogom, tako na ravni koalicije in vlade kot tudi v javnosti. A to še ni vse. Ko se je končal kandidacijski postopek izbire novega predsednika v stranki DeSUS, je postalo jasno, da bo vodenje te stranke spet zelo verjetno prevzel Karl Erjavec. Kam se bo obrnil DeSUS pod njegovim vodstvom? Karl Erjavec je človek, ki je dejansko omogočil že dve vladi Janeza Janše. No, Janša se je tudi tokrat z njim poskušal dogovoriti za prihodnje sodelovanje, a Karl Erjavec ne skriva, da ima po verjetnem ponovnem prevzemu vodenja DeSUS le en cilj: stranko vrniti na politični zemljevid ter ji vrniti politično moč, ki jo je izgubila v času Pivčeve. Kot je mogoče razumeti skope nastope Erjavca – ki pač še ni izvoljen za predsednika DeSUS –, je to po njegovem mnenju glede na odziv javnosti mogoče le na en način: da stranko odpelje iz Janševe koalicije in jo ideološko umesti tako, da bo bolj skladna s svojo volilno bazo.

A tudi to vse, kar smo našteli, ne bi bilo mogoče, če ne bi konec septembra k predsednikom opozicijskih strank prišel ekonomist Jože P. Damijan s ponudbo, da je pripravljen prevzeti mandatarstvo in tako pomagati tem strankam preseči navzkrižne in konkurenčne interese. In stranke, med katerimi so sicer velike razlike, so njegovo ponudbo sprejele. Kar se je morda v prvih dneh zdelo kot ludistična pobuda, je danes že zelo izdelana struktura, ki jo med drugim sestavljajo tudi strankarsko mešane skupine za pripravo vladnega programa, v kateri sodeluje več kot 40 ljudi iz omenjenih opozicijskih strank, ki pišejo cilje in načrte po posameznih resorjih. Janševa agresija, degradacija neodvisnih sistemov države, vse več avtokratskih nastopov, upadanje javne podpore, 30 tednov protestov, ne nazadnje pa tudi vse bolj nenavadno vedenje Janše na mednarodnem političnem parketu, ki so zdaj iz Slovenije naredili zgodbo o trumpističnem »maršalu Twitu iz Slovenije«, pa je vplivala na to, da je podporo konstruktivni nezaupnici kandidatu za mandatarja Damijanu osebno napovedalo dovolj poslancev, ki so doslej podpirali vlado Janeza Janše. Njihovih imen Damijan ne razkriva, niti ni jasno, ali gre zgolj za poslance stranke SMC. Glasovanje o nezaupnici vladi je namreč tajno. A ko je ta v nekem trenutku izglasovana, se razmerja že spremenijo.

A vrnimo se k temeljnemu vprašanju: če se ima politični obrat zgoditi, kdaj naj bi to bilo, kako sploh potekajo postopki v državnem zboru in kakšni so roki? Osnovni okvir je seveda političen, gre za politično voljo. V tem trenutku morajo opozicijske stranke LMŠ, SD, Levica in SAB počakati še, da se dejansko končajo volitve v stranki DeSUS. Zaradi epidemiološke slike in tudi ovir, ki jih je strankarskim kongresom postavila koalicija v zadnjem protikoronskem zakonskem paketu, bo kongres stranke DeSUS potekal po pošti med 27. novembrom in 5. decembrom, na ta dan naj bi bili glasovi prešteti. Če se bodo potrdila pričakovanja analitikov, bo takrat Karl Erjavec ponovno prevzel vodenje stranke DeSUS. Vendar to še ne spremeni položaja te stranke v vladni koaliciji. O tem, v kateri koaliciji in ali sploh sodeluje v vladi, namreč tudi v DeSUS odloča svet stranke. Sejo sveta tega organa bo novo vodstvo moralo sklicati šele po volitvah in tam sprejeti morebitno odločitev o odhodu iz koalicije in podpori novemu kandidatu za mandatarja za sestavo vlade Jožetu P. Damijanu. Če bi DeSUS zelo pohitela in bi glede premika v novo koalicijo dosegli dovoljšne soglasje tudi člani sveta stranke, se vse to lahko zgodi že v tednu po volitvah predsednika DeSUS.

Formalni postopek glasovanja o zaupnici in novem mandatarju je eden bolj preprostih postopkov slovenskega pravnega reda. V skladu z ustavo in poslovnikom državnega zbora namreč predlog za glasovanje o nezaupnici lahko vloži najmanj deset poslancev državnega zbora, pri čemer pa so obvezani hkrati vložiti tudi predlog za imenovanje novega mandatarja za sestavo vlade. Z izglasovanjem novega mandatarja za sestavo nove vlade je tako avtomatično izglasovana tudi nezaupnica prejšnji vladi, vlada, ki ji je bila izglasovana nezaupnica, pa do imenovanja nove ministrske ekipe opravlja zgolj tekoče posle. Tudi sam postopek je hiter: aktualni predsednik ima pravico odgovoriti na predlog nezaupnice, samo glasovanje pa se mora zgoditi najprej v 48 urah in najkasneje v sedmih dneh po vložitvi predloga. V aktualnem primeru to pomeni, da bi bila lahko nezaupnica Janezu Janši in hkratno imenovanje Jožeta. P. Damijana izglasovana v času do božičnih praznikov.

Damijan ne razkriva, kdo so poslanci koalicijskih strank, ki naj bi ga podprli. A ko je ta izglasovana, se razmerja že spremenijo. Vse karte se premešajo na novo.

A glasovanje o nezaupnici in hkratnem imenovanju novega mandatarja poteka tajno. Poslancem, ki nameravajo podpreti padec vlade, svoje namere ni treba vnaprej razkriti. A seveda je tudi obratno: če bi kakšen poslanec iz sedanje opozicije iz kakršnihkoli razlogov želel glasovati proti novi vladi, bi to lahko prav tako naredil in skrivnost ohranil zase. Glasovanje o nezaupnici je zaradi tajnosti v tem smislu nepredvidljivo. Damijan pravi, da ima 46 glasov, torej le en glas večine, če so navzoči vsi poslanci državnega zbora in če vsi poslanci prevzamejo glasovnice. Ko je 27. februarja 2013 državni zbor glasoval o nezaupnici Janezu Janši in podelitvi mandata za sestavo vlade Alenki Bratušek, je bilo razdeljenih 89 glasovnic, oddanih pa 88 glasovnic. Za je glasovalo 55 poslancev, proti pa 33 poslancev. Ugotovitveni sklep državnega zbora se je glasil: »Z izvolitvijo nove predsednice vlade je bila na podlagi 116. člena Ustave Republike Slovenije vladi izglasovana nezaupnica. S tem je dosedanji predsednik vlade, gospod Ivan Janez Janša, razrešen, skupaj s svojimi ministri pa mora opravljati tekoče posle do prisege nove vlade.«

To je formalni del izvolitve novega mandatarja. Ki ima takoj tudi nekatere politične posledice. V trenutku, ko bi bila vladi izglasovana nezaupnica, bi na primer postala vprašljiva večina, ki je nezaupnico izglasovala. Poslanec SD Gregor Židan je nekdanji poslanec SMC, ki se ni strinjal z odločitvijo, da stranka vstopi v Janševo koalicijo, in je zato prestopil v SD. Vendar pa je na mesto poslanca državnega zbora prišel z odhodom Zdravka Počivalška na mesto ministra. V trenutku, ko bi Počivalšek prenehal biti minister – ne zdi se namreč, da bi si nastajajoča koalicija zelo želela, da bi bil Počivalšek tudi član nove vlade –, bi mu pripadlo spet poslansko mesto, kar pomeni, da bi se število poslancev SD in s tem nove koalicije znižalo na 45 poslancev, preostala SMC pa bi imela enega poslanca več v državnem zboru. Vendar se to ne more zgoditi pred imenovanjem celotne vlade, saj je Počivalšek v skladu z zakonodajo obvezan opravljati tekoče posle do imenovanja nove vlade. A čeprav se zdi, da to zelo otežuje prihodnjo moč nastajajoče koalicije, je hkrati treba vedeti, da se bodo razmerja v državnem zboru temeljito spremenila v trenutku, ko Janša ne bo več imel zaupanja državnega zbora – če bo seveda glasovanje o nezaupnici uspešno. V tem trenutku ni mogoče reči, da se novi koaliciji po uspešnem glasovanju o nezaupnici ne bi na primer pridružil še kakšen poslanec SMC ali pa kar celotna stranka. Takrat bodo namreč razmerja že popolnoma drugačna, Janša pa politični poraženec. Tudi poslanca manjšin na primer redko rušita ali nasprotujeta vladi ali mandatarju, ki je dobil podporo večine, pogosto pa se tem glasovanjem tudi izogneta.

Ko in če bo Jože P. Damijan dejansko dobil mandat za sestavo vlade, ga čaka skupaj z vsaj petimi predsedniki strank in tudi strankami samimi usklajevanje nove ministrske ekipe. Bo Tanja Fajon ministrica za zunanje zadeve? Bo Luka Mesec minister za okolje? Bo Karl Erjavec postal spet minister za obrambo? Bo Alenka Bratušek ponovno prevzela ministrstvo za infrastrukturo? Bo Marjan Šarec predsednik državnega zbora, minister za gospodarstvo ali minister za kulturo? Bo minister za finance Milan Cvikl iz SD? Bo ministrstvo za javno upravo prevzela SMC? Kaj bo z ministri SMC? Bo Tomaž Gantar ostal minister za zdravje ali ima dovolj? Hkrati bo imela nova koalicija, če ji uspe sestaviti tudi vlado, dva zelo žgoča projekta: prvi je seveda boj zoper epidemijo, drugi je priprava porabe evropskih sredstev do leta 2027 – kjer je vlada Janeza Janše denar pretežno poskušala usmeriti v gradnjo cest in avtocest, kar je v nasprotju tako z zeleno usmeritvijo nastajajoče koalicije kot tudi z digitalno in zeleno usmeritvijo evropske komisije, ki bo o projektih dejansko vsaj posredno odločala.

A na koncu se vrnimo k članku, ki je bil na tem mestu objavljen ob podelitvi mandata za sestavo vlade Alenki Bratušek. Članek se je končal z naslednjimi besedami: »Bo tudi ta koalicija opita od oblasti? Bo tudi ta koalicija pozabila, da je v službi javnosti, njena prva zapoved pa da sta skromnost in ponižnost do javnega in javnosti? V tem trenutku nima našega zaupanja, navkljub temu, da bo Slovenijo ’odrešila’ Janeza Janše. Spomnimo se oblastne opitosti, v katero je po zmagi na volitvah zapadel Zoran Janković, poleg Janše največje razočaranje volivcev. Razmere so trde in resne. Tako gospodarsko kot politično. Javnost pa zelo razdražena in jezna. Ne verjame politikom. Zahteva predčasne volitve. Nova koalicija se je odločila poskusiti znova. In ne zdi se, da res razume sporočilo protestnikov, ki jih podpira 80 odstotkov javnosti. Izbrala si je težko nalogo, a možnost, da uspe, ji je treba dati. Njena sporočila morajo biti jasna, ravnanja pa premišljena in skromna.«