Janša – novi evropski avtokrat

Kot petarda je v slovenskem prostoru odjeknilo novo pismo slovenskega premiera evropskim voditeljem. Samo vsebino pisma je skoraj nesmiselno komentirati, tudi zato, ker se bodo z njo izdatno ukvarjali prav vsi k temu poklicani. Vrstijo se notranjepolitični odzivi, domača in tuja novinarska mnenja, kolumnistične sodbe, spletni izlivi državljanov. Prav nihče pa si zares ne postavlja nekega drugega vprašanja: zakaj, vragu, ravno pismo??

Določen tuj medij ugotavlja, da naš predsednik vlade rad piše pisma. Domača scena je že sprijaznjena, novo premierjevo pismo (pač). Kot da je to danes nekaj še kar razumljivega, ali vsaj povsem običajna karakterna posebnost pri določenih evropskih državnikih. Kot da tudi drugi voditelji držav v samotnem večeru včasih oslinijo svinčnik oziroma zaženejo Word in svoji notranji Besedi pustijo, da dobi krila in se prelije na papir. Naslednje jutro izdelek lično vložijo v trideset kuvert, jih oslinijo, zapečatijo in razpošljejo v trideset nabiralnikov svojih državniških kolegov.

Žal se sam ne morem spomniti prav nobenega drugega aktualnega primera opisanega početja. Kadar hoče sodobni voditelj nekaj sporočiti javnosti, izda uradno tiskovno izjavo. Pripravi se mu termin za televizijski nagovor. Skliče  novinarsko konferenco. Morda se dogovori za objavo v pomembnem časopisu in tako naprej. Kadar, po drugi strani, želi kaj pomembnega posebej sporočiti svojemu državniškemu kolegu, naroči tajnici, naj zavrti telefon. Ali pa sekretarju, da se dogovori za obisk ali srečanje.

Človek piše pisma, odkar se je domislil primernih znakov (abecede) in odkril dovolj obstojno sredstvo prenosa (sprva med drugim vosek, živalske kože; kasneje papir, danes elektroni). Človek piše pisma z raznimi nameni. Pisma (ne glede na medij) so lahko izredno učinkovita: vaša pisna odpoved bo verjetno povzročila skoraj takojšnjo izgubo službe. Drugič so pisma zelo intimen pogovor prijateljev ali ljubimcev. Javna pisma so včasih iskanje sogovornikov, drugič poziv k širšemu delovanju (É. Zola). Posebnost (vsaj) slovenskega družbenega prostora pa je pismo kot izraz nemoči. Pismo kot tožba. Včasih že tudi obtožba ali celo »tožarjenje«, saj za nastalo nemoč seveda ne moremo biti krivi sami. Po navadi so krivi drugi, kriv je svet. Goethe napiše celo roman iz takšnih pisem, roman s predvidljivo žalostnim koncem.

Janez Janša tako v svojem pisemskem početju nikakor ni osamljen, samo najbolj izpostavljen Slovenec. Vladne tiskovne konference (kot Orbán) ne more kar tako sklicati, ker se koalicijski partnerji ne pridružujejo njegovim notranjim tegobam. Vprašanje je tudi, koliko evropskih voditeljev bo še dvignilo telefon, klicati prav vsakega in čakati na liniji pa zna biti dolgotrajno početje. Papir pa po drugi strani prenese vse. Za razliko od našega predsednika vlade bo na drugi strani verjetno nekdo vsaj odprl kuverto.

Pisma pišejo tudi drugi. SAZU piše državnemu zboru in predsedniku republike. Kulturniki redno pišejo resornemu ministru. Boris Vezjak napiše po več pisem na dan. Marko Potrč nam sedaj piše kar s Švedske. Sicer pa to pri nas ni nič kaj novega! Neca Falk piše iz internata domov na deželo. Tulio Furlanič je napisal narobe in mu je bilo nato žal. Včasih smo pisali na Dunaj, cesarju. Kasneje smo pisali Hrvatom, glede meje.

Tudi sam pišem pismo. In tukaj se moje pisanje tudi končuje.