»Zahtevamo referendum«

Sedemindvajsetega septembra je bil v Švici že drugi referendum letos. Res je, veliko referendumov imajo v Švici, gre za državo, ki neposredno demokracijo jemlje krvavo resno. Tokrat so imeli volivci pred seboj več vprašanj. Švicarska ljudska stranka je želela omejiti priseljevanje iz EU, kar so volivci zavrnili, odločali so o uvedbi dvotedenskega plačanega očetovskega dopusta, kar so volivci podprli, o odstrelu volkov, kar so zavrnili, in odločali so o nakupu bojnih letal.

Švicarska vojska se je namreč že pred časom odločila, da v imenu varnosti zamenja »ostarele« lovce F/A-18 in prenovi svojo letalsko floto. Kupila bi lahko 22 letal Grippen, švedskega proizvajalca Saab, ali kaj podobnega, recimo ameriška letala F-35, za katera orožarsko podjetje Lockheed Martin obljublja, da jih bodo lahko sestavljali tudi v švicarskih tovarnah. Švicarska vlada je za nova letala rezervirala 5,6 milijarde evrov, volivci pa so ji na septembrskem referendumu pritrdili. Zmaga zagovornikov vojske je bila tesna, glasovalo je 3,2 milijona volilnih upravičencev, razlika pa je bila na koncu okoli 9500 glasov. Vlada in vojska sta bili zadovoljni, zmagala je volja ljudstva, pred šestimi leti so namreč švicarski volivci isto vojaško investicijo na referendumu zavrnili.

Kar nas pripelje do Slovenije. Tudi pri nas vlada načrtuje obsežno prenovo Slovenske vojske, nakupe oklepnikov, helikopterjev, raketnih sistemov, minometov, orožja, streliva. Janševa vlada je v parlament poslala zakon o vojaških investicijah, v šestih letih naj bi zanje porabili 780 milijonov evrov, ki je bil z 48 glasovi sprejet na seji 20. novembra. Isti dan sta Levica in SD začeli zbirati podpise za razpis zakonodajnega referenduma o tem zakonu in v tednu dni naj bi zbrali dovolj visoko podporo, da bo začela teči običajna referendumska procedura.

Tukaj se stvari zapletejo. Slovenija ni Švica, v Sloveniji so namreč, kot določa 90. člen ustave, referendumi o »nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države« prepovedani. To velja od maja 2013, ko je ustavne spremembe sprejel parlament. Vlado je takrat vodila Alenka Bratušek. Pri pripravi teh omejitev je ustavna komisija sicer posebej poudarila, da novi členi ustave ne izključujejo razpisa referendumov kar o vseh obrambnih zakonih, »temveč le o zakonih, ki se sprejemajo zaradi nujnih ukrepov na teh področjih. Pri nujnem ukrepanju mora biti delovanje učinkovito in hitro, kar pa bi razpis in izvedba referenduma preprečevala.«

Slovenija ni vojaško ogrožena država, izvedba referenduma o vojaških investicijah pa bi uveljavitev zakona prestavila zgolj za nekaj mesecev.

Vlada je seveda prepričana, da Levica in opozicija ravnata neodgovorno, neustavno, nedržavotvorno, politikantsko, da škodita interesom Slovenije in njene vojske. Ministrstvo za obrambo je tako naročilo posebno pravno mnenje, nastalo je na Inštitutu za ustavno pravo, spisala pa sta ga Matej Avbelj in Igor Kaučič, ki dokazuje, da naj bi bil referendum ustavnopravno nedopusten. Ali natančneje, ker je obramba države ustavna vrednota in ker vojska vse od leta 2013 ne dosega potrebne ravni pripravljenosti, bi takšen referendum prispeval k še dodatnim zamudam pri nabavi nujne vojaške opreme. »Stanje nacionalne varnosti zaradi stanja Slovenske vojske, ki ji preprečuje opravljanje njenih temeljnih obrambnih nalog, je ogroženo že sedaj in bi kakršnokoli odlašanje sprejemanja zakonskih ukrepov, ki so ustavna dolžnost države, pomenilo še dodatno zaostrovanje že tako ali tako ogrožene nacionalne varnosti. Časovna komponenta nujnosti predlaganega zakona je v tem primeru zato nedvomno podana,« sta zapisala pravnika in dodala, da izhodiščna pravica državljanov do referenduma o tem vprašanju »sploh ne obstaja«. Na to mnenje se zdaj ponosno sklicuje obrambni minister Matej Tonin.

Ustavna presoja je vedno tehtanje različnih ustavnih pravic, kolizija splošnih načel. Seveda drži, da Slovenska vojska v zadnjih letih dobiva negativne ocene, a vendar je vprašanje, ali so za njeno prenovo pomembne natančno te investicije in natančno v tem obsegu. Je Toninov zakon v resnici hiter, učinkovit, nujen in neodložljiv ukrep? Je Slovenija neposredno vojaško ogrožena? Bi referendum in nekajmesečni rok za njegovo izvedbo povzročila nepopravljive, škodljive posledice?

O nujnosti ukrepov odloča državni zbor, ustavno sodišče pa je tisto, ki presoja, ali je njegova argumentacija dovolj prepričljiva. V resnici je točno o vprašanju dopustnosti referenduma v povezavi z obrambo in varnostjo ustavno sodišče enkrat že presojalo. Bil je to čas vlade Mira Cerarja, ki je sprejela zakon o izrednih vojaških pooblastilih na slovenski meji. Ustavni sodniki so leta 2015 soglasno pritrdili argumentaciji vlade in niso dvomili o »razumnosti ocene državnega zbora«, da so policijska pooblastila vojski nujna. Kasnejša praksa je pokazala, da so se oboji, politiki in ustavni pravniki, precej zmotili. Doslej je bil v Sloveniji enkrat že aktiviran zloglasni člen, ki vojski za tri mesece omogoča večja pooblastila. In vojaki so v teh mesecih (med februarjem in majem 2016) le trikrat uporabili večja pooblastila, policistom so pomagali pri omejevanju gibanja beguncev. Samo v treh primerih torej, četudi so opravili v povprečju po 72 patrulj na dan.

Tedanje trditve o »razumnosti ocene o ogroženosti«, na podlagi katerih so se ustavni sodniki strinjali s prepovedjo tistega referenduma, so se izkazale za napačne in pretirane.

Kako bo tokrat? Vlada in minister Matej Tonin imata v resnici težave pri argumentaciji o nujnosti sprejetega zakona. Za takšno trditev je več razlogov. Prvič: če bi bile investicije v vojsko v resnici tako nujne, bi državni zbor, podobno, kot se sprejemajo drugi ukrepi o epidemiji, zakon o vojaških investicijah sprejel po nujnem postopku. V parlamentu je razprava potekala po rednem postopku, od sprejetja v vladi do potrditve v parlamentu je minilo pet mesecev.

Drugič: glavnina 780 milijonov evrov je namenjena nakupu oklepnikov. Oblikovanje srednje bataljonske bojne skupine, ki bo namenjana za vojaške misije, torej za branjenje Slovenije zunaj njenih meja, bo stalo 408 milijonov evrov. Bela knjiga o obrambi, sprejeta leta 2020, osnovni strateški dokument razvoja Slovenske vojske, govori o vzpostavitvi prve bataljonske skupine šele do leta 2027, druge pa do leta 2030. Časa za izvedbo referenduma je torej dovolj.

In tretjič: če bi šlo res za tako »nujne ukrepe za zagotovitev obrambe države«, bi vlada oklepnike nabavila takoj, ne pa, kot dokazuje zakonska dinamika porabe predvidenih finančnih sredstev, v šestih letih.

Slovenija ni vojaško ogrožena država, izvedba referenduma o vojaških investicijah pa bi uveljavitev zakona prestavila zgolj za nekaj mesecev.

Prodajalci orožja si kljuke kar podajajo.

V resnici pri vprašanju izvedbe referenduma ne gre za ustavno vprašanje, pač pa za politično odločitev. Vlada Janeza Janše se je sredi epidemije, sredi največje krize, odkar je Slovenija postala samostojna država, odločila, da je prišel čas za nabavo orožja. Država ne postavlja novih bolnišnic, ljudem ne kupuje mask, ne vzpostavlja brezplačnih sistemov množičnega hitrega testiranja, ne investira v zdravstvo, ne gradi domov za ostarele, pač pa kupuje oklepnike za borbo v nekih tujih, oddaljenih deželah. Orožarski lobisti si že manejo roke. Norveška družba Kongsberg defence je v kabinet predsednika vlade in ministra za obrambo poslala pismo s povabilom na predstavitev oborožitvene postaje. Matej Tonin se je 3. novembra v Budimpešti pogovarjal o morebitnem nakupu oklepnikov, ki se sestavljajo na Madžarskem, junija so na vrata slovenskih odločevalcev trkali predstavniki orožarskega podjetja General Dynamics. Prodajalci orožja si kljuke kar podajajo. Delo je recimo v sredo poročalo, da naj bi se Janez Janša 8. decembra v Izraelu med drugim pogovarjal o nakupu protiraketnega izraelskega sistema Spike.

Dvajsetega novembra, na dan, ko je parlament sprejel zakon o investicijah v Slovensko vojsko, o porabi 780 milijonov evrov dodatnih sredstev za vojaške naložbe v naslednjih šestih letih, je bilo potrjenih 1690 okužb s koronavirusom, umrlo pa je 31 bolnikov s covid-19. V državi je bilo aktivno okuženih 20.000 ljudi.