Pismo z Roške

Danes mi je žal za vsak trenutek, ki sem ga preživel na Roški

Bili smo priče, ko so policisti ustavljali avtomobile na zadnjem petkovem protestu pred parlamentom, jim očitali hupanje in dajanje žmigavcev kot prekršek, jih množično maltretirali, jim pridigali in jim nalagali globe. Menda so jih oglobili okrog osemdeset.

Nekoč smo bili na Roški. Tam je bil zaprt Janez Ivan Janša skupaj s tremi kolegi. Bilo nas je nekaj tisoč - število je gotovo znano - večinoma peš, nekaj deset pa se nas je večkrat peljalo mimo z avtomobili in smo tudi hupali. Mogoče smo na koncu ulice tudi dali žmigavce.

Tudi vpili smo in žvižgali.

Niti enemu vojaku JLA ali miličniku ni padlo na pamet, da bi nas ustavili, nam pridigali in nas oglobili. To ni padlo na pamet takratnemu notranjemu ministru, niti poveljniku milice. Pravzaprav se miličnikov ne spominjam, spominjam se pa dveh vojakov, ki sta stražila vrata v kasarno, kjer je bil zapor. Z njima smo se pogovarjali.

Danes mi je žal za vsak trenutek, ki sem ga preživel na Roški, Metelkovi, na Kongresnem trgu in v Društvu pisateljev, kjer smo se družili in nastopali v bran Ivanu Janezu Janši.

Če nas takrat ne bi bilo tam, danes za Ivana Janeza Janšo ne bi nihče vedel. Domnevam, da bi bil učitelj obramboslovja na kakšni srednji gumarski šoli pred upokojitvijo.

Tam bi mu bilo mesto.

Mate Dolenc, Bohinj