Iskanje manjšega zla

V sredo, 14. oktobra, mesec in pol je od tega, je vlada na seji sprejela sklep, da se uvede šolanje na daljavo za vse študente, dijake in učence od 6. razreda. Po jesenskih počitnicah so šole nehali obiskovati tudi preostali učenci, za večino otrok pa so se zaprli vrtci.

Vlada je odločitev sprejela na dan, ko je bilo po podatkih sledilnika covid-19 v Sloveniji 4800 aktivnih primerov okužbe, vsakodnevni prirastek pa je bil v tistem času okoli 700 primerov. Epidemija je takrat šele jemala zalet, v naslednjih dneh, tednih sta obe števili začeli naglo rasti, število aktivnih primerov okužbe se je zvišalo na 23 tisoč, zadnje tedne pa se je ustalilo pri približno 20 tisoč primerih. Z ukrepi, ki jih sprejema vlada, se je krivulja naraščajočih okužb, ki je kazala eksponentno rast, sploščila, ni pa se obrnila navzdol. In nič ne kaže, da se bo kmalu. Šole v Sloveniji do preklica ostajajo zaprte, čeprav zaprtje ni vplivalo na ustavljanje rasti epidemije. Omenjeni podatki dokazujejo le, da šole očitno niso bile glavni vir okužb.

Šole bodo v Sloveniji zaprte gotovo še nekaj tednov. Statistične podrobnosti so namreč neizprosne. Če jih je vlada zaprla v trenutku, ko je bilo v povprečju okoli 230 aktivnih okužb na 100 tisoč prebivalcev na dan, jih pač ne more odpreti, ko je teh okužb 900. Vlada, ki ji je pomemben predvsem vtis, bi s tem priznala, da je bil ukrep množičnega zaprtja šol nesmiseln, napačen.

Druge evropske države so ravnale drugače, modreje. Iz izkušenj prvega, spomladanskega vala so se naučile, da množična in popolna zapora izobraževalnih institucij prinese več škode kot koristi, hkrati pa na potek epidemije ne vpliva bistveno. Tako jeseni šol niso zaprli v Nemčiji, v Franciji in Italiji so zaprli samo srednje šole in fakultete, osnovnih šol pa ne, v Veliki Britaniji in na Irskem je ostalo odprto vse, v Belgiji so podaljšali počitnice, vendar so se osnovnošolci že vrnili v učilnice, pa tudi Madžarska ima še vedno odprte osnovne šole. So pa države, a jih je le za vzorec, ki so šole popolnoma zaprle. Recimo Češka, vendar jih je že začela odpirati, ali Poljska, ki ima vseskozi odprte vrtce, ter sosednja Avstrija. Tam so šole zaprli mesec za slovenskimi, avstrijski kancler Sebastian Kurz pa je napovedal, da jih bodo začeli postopoma odpirati 7. decembra. Tako zavezujočih napovedi v Sloveniji še nismo slišali.

Slovenija je tista evropska država, ki je najdosledneje in za najdlje zaprla izobraževalne institucije. Kar seveda lepo kaže, kakšen odnos imata ta vlada in njeno ministrstvo za izobraževanje do znanja. Do otrok, učiteljev, staršev, družin.

Tako kot je epidemija razkrila leta napačne politike v slovenskem zdravstvu, kot je razkrila zanemarjanje problematike starejših, je razkrila tudi to, da država ne vodi nikakršne premišljene šolske politike.

Izobraževanje na daljavo je evfemizem, primerneje bi bilo uporabljati termin delo od doma. Domovi pa so različni, vsi otroci nimajo enakih možnosti, vsak otrok nima svoje sobe, vsi otroci nimajo dobre internetne povezave, vsi otroci doma nimajo za šolanje spodbudnega okolja. Izhodiščne razlike med otroki, ki naj bi jih javna šola zmanjševala, se samo povečujejo.

Ždenje pred zaslonom

Dijaku ene od velenjskih srednjih šol se zdi vse, kar se dogaja s šolami, napačno. »Izobraževalni proces je močno razdrobljen; pristopi, poteki in načini podajanja znanja niso poenoteni. Dobivamo velike količine široko razpršenega gradiva,« pravi. »Ena izmed glavnih težav, kot jo razumem sam, je vprašanje pravičnosti – delo na daljavo, ki ga izvaja moja šola, ni enako delu mojega prijatelja na neki drugi šoli. Kot da bi se uveljavljal nekakšen zakon izobraževalne razdrobljenosti, ne le hipotetično, ampak tudi v praksi. Vsaka šola po svoje izvaja, odvisno od razpoložljivosti programske opreme in odločitve vodstva, in razume ekvivalentno veljaven učni proces. Večkrat je sporno ocenjevanje. Iz lastnih izkušenj lahko opišem test iz matematike, pri katerem so projicirana navodila zaradi nastavitev znotraj programa izginjala z zaslona. Enako se je dogajalo sošolcem. To je moteče, neprijetno.« A mladi ne bi bili mladi, če ne bi iskali bližnjic do boljših ocen, vsaka generacija jih je in jih tudi bo. Delo na daljavo ponuja kopico možnosti. »Če sem iskren, priznam, da iz dneva v dan izigravamo sistem ocenjevanja. Profesorji si ne morejo predstavljati, kako mogočna, dobro delujoča struktura sistematične goljufije se skriva na drugi strani njihovih monitorjev. Vsak izmed nas vsaj enkrat na teden uporablja komunikacijska sredstva, ko je treba prebrati domačo nalogo ali opraviti preizkus znanja. Vzpostavitev nadzora, ki bi to opazil in sistematično preprečil, je tako rekoč nemogoča. Mladostnik se v opisanem stanju znajde pred mnogimi dilemami, pa tudi pred strašansko odgovornostjo.« Dijak dodaja, da so ocene izgubile pomen, niso več, če so kdaj sploh bile, dejanski kazalec znanja, zdaj so še najbolj odvisne od spretnosti obvladovanja tehnologije in iznajdljivosti znotraj poprej bolj nepopustljivega sistema. »Popoldne je čas, ko sedem za jedilno mizo, vsako popoldne imam oči steklene in utrujene,« pripoved sklene dijak iz Velenja. »Z bolečinami v hrbtu se spuščam po stopnicah v spodnje nadstropje in v mislih ponavljam vprašanja, kot so: zakaj imam sedem zaporednih videokonferenc, kako je mogoče, da moram toliko časa preživeti pred zaslonom – sedaj celo zaradi šole?«

Tudi učencu, ki hodi v osmi razred, delo na daljavo ne diši. »Takšno delo je manj pregledno, učitelji uporabljajo različne postopke dodeljevanja nalog in dela, snov je težje razumeti, veliko je tehničnih težav, ki motijo potek ure. Pogrešam stik z učitelji in sošolci, razlago v živo. Snov načeloma razumem, če je ne, mi pomagajo starši.« In ocene? »Ocenjen še nisem bil, so pa bili na ustnem spraševanju ocenjeni drugi sošolci, težje je, kot če bi bil v šoli, govoriš ekranu, ne učiteljici. Goljufanje je mogoče, plonkce si sošolci nalepijo pod kamero na monitor ali pa berejo iz zvezka.« Ali pa, kot je dejala njegova sestra petošolka, ki zelo pogreša druženje s sošolci in sošolkami: »Jaz ne goljufam, zdi pa se mi, da eni izmed sošolk prišepetavajo starši.« Neki drug dijak prvega letnika ljubljanske gimnazije pa dodaja, da je »večina učiteljev sicer super, a nekateri so nestrpni in ne razumejo, da včasih povezave ne delajo, in nas krivijo za tehnične težave. Nekateri učitelji naredijo teste celo daljše, da ne bi imeli priložnosti za plonkanje.«

Učenci se ne učijo zaradi ocen, toda koncept šolskega sistema jih je v zadnjih desetletjih, njih, učitelje, celotno družbo, potisnil v položaj, v katerem so ocene edina domnevno realna oblika ovrednotenja preverjenega usvojenega znanja in odpiranja možnosti za nadaljnjo izobraževalno pot. Samo visoke ocene naj bi učencem omogočile boljšo prihodnost, zato iščejo bližnjice.

»Čeprav se je zaradi koronavirusa šola prestavila na dom, učitelji vseeno vztrajajo pri nadaljevanju ocenjevanja. Zdi se mi nesmiselno, saj pri ocenjevanju na daleč skoraj vsi učenci goljufajo. Nekateri učitelji želijo, da imamo dve kameri, da bi videli okolico. Nekateri želijo, da za pisanje testov uporabljamo posebne programe. Nekateri mislijo, da če učenci podpišejo dogovor, ne bodo izdali njihovega zaupanja,« pravi dijak, ki obiskuje eno izmed ljubljanskih gimnazij. »Vsi poskusi preprečevanja goljufanja se mi zdijo neumni. Ne glede na trud učiteljev, da bi preprečili goljufijo, učenci vedno najdemo rešitev. Če učitelj zahteva dve kameri, bomo plonke enostavno nalepili za kamero. Če učitelj želi preprečiti uporabljanje interneta tako, da da test na exam.net, bomo učenci za iskanje odgovorov uporabili telefon ali pa papirnate plonkce. Najlažje pa je goljufati pri ustnem spraševanju, saj s sošolci samo deliš zvok in oni ti prek denimo Messengerja v uho prišepetavajo odgovore. Pri ocenjevanju na daljavo se mi zdi, da učitelji brez zveze zapravljajo čas s tem, da poskušajo ustaviti goljufanje, saj ga ne bodo nikoli ustavili.«

Učitelji niso neumni, teh stvari se zavedajo in nekateri, tudi zato, ker so brez jasnih navodil, ravnajo nesprejemljivo. Na šolskem inšpektoratu tako recimo preverjajo prijave o tem, da morajo imeti učenci pri ustnem ocenjevanju čez oči masko ali da morajo imeti v sobi več kamer, da morajo ugasniti telefone in pokazati, da so ugasnjeni, da morajo med odgovarjanjem gledati izključno v zaslon in podobno.

Seveda, tudi učitelji delajo v izrednih razmerah. »Učitelji se nismo šolali za razmere, v katerih moramo zdaj poučevati. Fakulteta nam ni dala potrebnega znanja, pouka na daljavo nismo obravnavali, nismo pripravljeni na te razmere,« pravi srednješolski učitelj na eni izmed slovenskih gimnazij. Njegovo ime ni pomembno, saj enako razmišlja večina slovenskih učiteljev. »Po pomladni karanteni smo nekako mislili, da smo osvojili metode pouka na daljavo, ki naj bi bile učinkovite. A niso, fizična razdalja naredi svoje, bližina je temelj za dobro učenje, razdalja pa učenje slabi. Večina učiteljev se trudi, obravnavano snov poskušamo predajati čim zanimiveje, prilagajamo obseg snovi, dolžino videokonferenc, vse to počnemo zaradi dijakove večje pozornosti. A nekaj manjka, to čutijo dijaki, to čutimo profesorji, ni stika z očmi, v katerih se takoj vidi, ali se učna snov vsrka ali zaobide dijaka. Na računalniškem zaslonu vidimo mrežo imen in priimkov, z izključenimi kamerami in mikrofoni, ne vemo, kaj se dogaja za njimi.« Na to dodaja, da bodo dijaki, če bo pouk na daljavo trajal predolgo, čutili posledice, to se bo poznalo v nadaljnjem izobraževanju. In življenju.

Diktat ocen

Poznojesenski čas, november, je čas, ko se v šoli navadno začne ocenjevanje. Na to temo je 19. novembra razpravljal Strokovni svet RS za splošno izobraževanje in ministrstvu predlagal, naj imajo v šolah v letošnjem šolskem letu namesto dveh ocenjevalnih obdobij le eno, hkrati pa naj šole v času izvajanja pouka na daljavo praviloma ne ocenjujejo. Z njihovimi predlogi se je strinjala ministrica za izobraževanje Simona Kustec in šolam zaukazala, da učenci potrebujejo manj ocen. Ocenjevanja torej ni odpravila, šolam je dala le napotilo, da se to praviloma v trenutnih razmerah ne izvaja (pri čemer so pri izbiri glede ocenjevanja nekaj več avtonomije dobile srednje šole).

»Pri ocenjevanju na daljavo se mi zdi, da učitelji brez zveze zapravljajo čas s tem, da poskušajo ustaviti goljufanje, saj ga ne bodo nikoli ustavili.«

Na prvi pogled je to smiselno; ker je pravično ocenjevanje na daljavo objektivno nemogoče izpeljati, naj se znanje preveri takrat, ko se bodo šolarji vrnili v šole. A vendar, kaj to pomeni? Bodo dijaki in srednješolci spomladi preverjani tako, kot so zdaj študenti? Bodo šestošolci imeli izpitno ocenjevanje, kakršno poznajo na fakultetah? Pedagog Damijan Štefanec, izredni profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti, opozarja, da odločitev o enem ocenjevalnem obdobju za zdaj ne pomeni ničesar. Je le sklep, ministričin poskus, da bi javnost prepričala, da nekaj počne. »Težnja po manjšem številu ocen ni nujno nekaj dobrega. Manj ocen pri enakih zahtevah po količini in kakovosti usvojenega znanja pomeni samo večji ocenjevalni pritisk na učence. Ali drugače: manj ocen lahko pomeni manj ocenjevalne represije samo ob predpostavki, da učencem ne bo treba izkazati enake količine in ravni doseganja standardov znanja kot njihovim predhodnikom, ki so šolo obiskovali pred korono. Bojim se, da se bo natanko to tudi zgodilo: učitelji in šole, ki so brez jasnih strateških usmeritev o tem, kako ustrezno kompenzirati izpad doseganja ciljev v času šolanja na daljavo, od učencev zagotovo ne bodo pričakovali enake kakovosti znanja, kot so jo od učencev, ki so jim lahko ponudili ustrezno kakovosten pouk. In tega jim seveda ne gre zameriti.«

Klara Skubic Ermenc, predstojnica Oddelka za pedagogiko in andragogiko na ljubljanski Filozofski fakulteti, se strinja, da je v koronskem času zelo težko dobiti ustrezno veljavne in zanesljive ocene, zato je smiselno, da se šola razbremeni in se tudi tako omogoči vsaj nekaj pravičnosti. »Po svoje je seveda dobro, da je manj ocen, da učitelji in učenci niso pod prevelikim pritiskom, a hkrati v Sloveniji nimamo prakse in tradicije pristopa, po katerem bodo učitelji vse šolsko leto individualizirano in sistematično spremljali napredek učencev, jim pomagali pri doseganju standardov znanja in potem na koncu naredili splošno zaključno preverjanje. Te tradicije nimamo, pri nas je uveljavljena logika sprotnega ocenjevanja, zato tega niso vajeni ne učitelji ne učenci. Morala bi se zgoditi sprememba temeljne logike poučevanja, vendar to v teh razmerah ni mogoče. V tem trenutku je pomembno, da so v ospredju temeljna znanja, ki imajo trajnejšo vrednost, temu bi bilo primerno prilagoditi tudi ocenjevanje in število ocen. Učitelji so zelo obremenjeni, zdaj pa se od njih tako ad hoc pričakujejo nove spremembe. Šole so, žal, zaprte in zdi se mi, da se vseskozi išče manjše zlo.«

Kaj pomenijo priporočila strokovnega sveta za šolstvo? Eden izmed posameznikov, ki so zagovarjali spremembo pogostosti ocenjevanja, je Janez Vogrinc, dekan Pedagoške fakultete. »Prepričanje, da učenci goljufajo in da je zato ocenjevanje treba prekiniti, je že v izhodišču napačno, to je povsem neprimerna interpretacija. Bistveno je, da učenci nimajo enakovrednih možnosti za učenje. Zato tudi ta ukrep. Morda sem naiven, a prepričan sem, da ocenjevanje ni povezano le z ocenami. Učitelji lahko preverjajo znanje, vendar na koncu ne napišejo ocen v redovalnice. Takšen način preverjanja hkrati učencem vseeno da informacije, kaj znajo in česa ne. Negativna stran tega predloga je seveda v tem, da ni več kontinuiranega načina ocenjevanja. A nismo v normalni situaciji.« Kaj pa očitki in strahovi o preveliki količini snovi in izpitnem ocenjevanju? »Konkretno o tem, ali bodo potem učenci preverjani še za nazaj, nismo razpravljali, vendar trdim, da ne bi smeli biti. Ko se bodo učenci vrnili v šolske klopi, bodo vsi učitelji potrebovali veliko časa, ne za ocenjevanje, pač pa za to, da bodo v šoli nadomestili vse tisto, česar se učenci doma niso naučili. Temu bi morali dati poudarek, znanju torej, ne pa ocenam. Dejstvo je, da se standardi znanja znižujejo, o tem si ne smemo delati utvar, zato moramo spremeniti tudi sistemske rešitve.«

»Super je«

Država družbe ni zapirala glede na vir okužb, ampak je zaprla tisto, kar je bilo najlaže zapreti. Šole je zaprla brez alternativnih rešitev, delnih zapor, hibridnih modelov, tako čez palec, po ukazu. Zdaj so šole zaprte in težko jih bo spet odpreti, ministrstvo pa išče neke nedomišljene rešitve, kot da ni imelo poleti dovolj časa za pripravljanje strokovnih podlag za svoje poteze. »Zato si je treba naliti čistega vina: dokler ne bomo imeli na mizi natančno razdelanih in premišljenih scenarijev, kako bomo sanirali in kompenzirali izpad doseganja ciljev zaradi več tednov (mesecev?) zaprtih šol, so ukrepi, ki težijo k manj ocenjevanja znanja v šolah, zgolj in samo kupovanje političnega in socialnega miru,« o vsem tem pravi Štefanec. »Višjo ceno za ta mir pa bodo plačali tisti, ki so že sicer med najranljivejšimi, v učnem in socialnem smislu.«

»Manj ocen lahko pomeni manj ocenjevalne represije samo ob predpostavki, da učencem ne bo treba izkazati enake količine in ravni doseganja standardov znanja kot njihovim predhodnikom.«

Tako kot je epidemija razkrila leta napačne politike v slovenskem zdravstvu, kot je razkrila zanemarjanje problematike starejših, je razkrila tudi to, da država že desetletje in več ne vodi nikakršne premišljene šolske politike. To se je v času epidemije izrazito pokazalo. V prvi vrsti je za to odgovorna ministrica za izobraževanje Simona Kustec, v drugi vrsti vlada.

Mladi za zdaj ostajajo doma. Zaprli niso le njih, domov so strpali njihovo mladost, čepijo pred zasloni z migetajočimi podobami in se skupaj z učitelji in ministrstvom za izobraževanje delajo, da je vse super.

»Kako kaj šola?« sem te dni vprašal srednješolko. »Veš, kako,« je trpko odgovorila. »Super. Najprej devet ur gledam profesorje na zaslonu, potem še dve uri s tega zaslona prepisujem naloge, nato se še dve uri s tega zaslona učim. Potem vstanem, grem na kavč in še tri ure gledam Netflix. Ja, super nam gre.«