Oklepniki in ljudska volja

Nekdanja Jugoslavija je v osemdesetih letih zdrsnila v hudo gospodarsko krizo, pojavili sta se hiperinflacija in brezposelnost, življenjska raven se je začela zniževati. Gospodarsko krizo je spremljala kriza države in njenih institucij, to pa je nazadnje pripeljalo do razpada.

V tistem času so generali JLA dobili odlično zamisel. Načrtovali so gradnjo supersoničnega (nadzvočnega) letala, ki naj bi ga sestavljali v mostarski tovarni Soko, postalo naj bi del enot vojaškega letalstva, lahko pa bi ga prodajali tudi drugim državam. Novo letalo bi tako rešilo jugoslovansko industrijo, hkrati pa naj bi jugoslovanske narode in narodnosti navdalo z upanjem in ponosom.

Načrt je zvenel smiselno, pripravljene so bile finančne ocene celotnega projekta, vendar so zamisli o tem megalomanskem oborožitvenem načrtu prišle v javnost. Ljudje, pa tudi nekateri politiki so začeli vojski postavljati neprimerna vprašanja, ta pa jih je štela za napade na JLA in na samoupravni socializem, skratka za neprimerne, kontrarevolucionarne, neustavne poteze. Ko je tako 29. marca 1988 slovenski delegat v zvezni skupščini Vilko Jelen admirala Staneta Broveta povprašal, kaj se dogaja s supersonikom, mu je ta odvrnil, naj kar molči, češ da delegat v skupščini pač ni pooblaščen, da bi vojsko spraševal kaj takšnega. »Delo JLA je torej znotraj delegatskega sistema odprto, o njem velja razpravljati predvsem v skupščini SFRJ, če pa delegat postavi vprašanje o vojaškem projektu, ki ni povsem všeč armadi, in se zaradi stroškov, ki jih vleče za sabo, tiče vse države, dobi odgovor, da ni pooblaščen za to, da bi spraševal o tovrstnih zadevah,« je o tem dogodku takrat poročala Mladina. Tri leta kasneje je Jugoslavija utonila v vojnah in krvi, v Slovenijo pa je prišla demokracija.

Ustavna pravica do referenduma

Drugače kot v samoupravnem socializmu, kjer je oblast ljudstva pomenila oblast komunistične partije, naj bi v ustavni demokraciji veljala drugačna pravila. V Sloveniji ima oblast ljudstvo, državljanke in državljani pa jo izvršujejo neposredno z volitvami. Ena od oblik volitev je tudi zakonodajni referendum, ki ga podrobno določa 90. člen slovenske ustave. V tem primeru ljudstvo, volivci, od parlamentarcev prevzamejo zakonodajno vlogo. Ljudstvo odloča o zakonih, ne pa politične stranke in poslanci.

Ravno to želi zdaj ob podpori stranke SD udejanjiti Levica. Parlament je sprejel vladni zakon o vojaških investicijah, ki podrobno določa vojaške nakupe v prihodnjih letih. Država naj bi tako 780 milijonov evrov namenila za nakupe oklepnikov, helikopterjev, raket in drugega orožja. Teh 780 milijonov evrov je dodatni denar za vojsko, namenjen za nakupe oborožitve, večina tega dodatnega denarja pa je namenjena vzpostavitvi dveh srednjih bataljonskih bojnih skupin, ki ju je Slovenija obljubila Natu. O pomenu bataljonskih skupin smo se veliko naposlušali že pred ducatom let, ko je

Slovenija načrtovala nakup 135 patrij in zanje rezervirala 250 milijonov evrov, nazadnje pa je za nakup porabila manj denarja. Zdaj ima Slovenska vojska okoli 30 patrij, ne več. Zgodila se je namreč koruptivna afera, ki jo je tedanji ameriški veleposlanik Thomas Robertson opisal z besedami, da je »ves posel s patriami smrdel od samega začetka«.

Janša se obnaša enako, kot se je nekoč obnašala JLA, ki je vsako vprašanje o smiselnosti nakupov in prodaje orožja razumela kot napad na ustavne vrednote socialistične Jugoslavije.

Danes opozicija torej želi, da bi o smiselnosti orožarskih nakupov povprašali volivce. Večina poslancev se s to željo ni strinjala. Hkrati je spregledala podporo razpisu referenduma, ki jo je s podpisom izrazilo 28.551 državljank in državljanov. Enainpetdeset poslancev se je torej v petek, 27. novembra, odločilo, da je razpis zakonodajnega referenduma o naložbah v Slovensko vojsko neustaven. Zato so zdaj v Levici napovedali, da bodo pravico do referenduma poskušali poiskati na ustavnem sodišču. »Za vsebinsko prepoved referenduma o 780-milijonskem zakonu ni prav nobenega razloga, saj ni prav nobene nuje za sprejem zakona, katerega edina vsebina je nakupovanje orožja, vojaške opreme, zakona, ki ne bo začel učinkovati takoj, ampak bodo posli sklenjeni ali pa sklepani med letoma 2021 in 2026,« je med razpravo v parlamentu povedal poslanec Levice Matej Vatovec.

Pravica do referenduma seveda ni absolutna, slovenska ustava določa omejitve, a treba jih je razlagati ozko, kot izjemo. Boj za referendum, ki bo v prihodnjih mesecih potekal na ustavnem sodišču, bo najbolj povezan z vprašanjem, ali gre pri nakupu oklepnikov v resnici za »nujen ukrep za zagotovitev obrambe države«.

Trgovci z orožjem

Vlada bi lahko ravnala drugače, lahko bi povečala letni proračun ministrstva za obrambo in tako postopoma kupovala orožje. A odločila se je za zakonodajno pot. Zato je tudi odprla možnost referenduma.

Sprejeti zakon o investicijah je treba razumeti na dva načina, najprej je to sporočilo Natu, da bo Slovenija povečala delež BDP, ki ga na leto namenja vojski, nato pa je ta zakon jasno povabilo različnim orožarskim podjetjem, naj obiščejo Slovenijo. Češ, mislimo resno, imamo denar, pričakujemo ponudbe, komaj čakamo, da kupimo orožje. Vse to je precej oportunistična drža. Nekoč, tudi v času Drnovškovih vlad, je država proračun, namenjen za vojaške izdatke, zviševala drugače. Ministrstvo za obrambo je z razvojnim denarjem neposredno financiralo različne raziskave, recimo na Kemijskem inštitutu, kjer so razvijali premaz, ki naj bi omejil oddajanje toplotne energije tankov in jih tako naredil manj ranljive. Denar za vojsko torej ni bil neposredno namenjen za nakup orožja, pač pa za razvoj tehnologij, ki koristijo ne le vojaškemu, ampak tudi civilnemu sektorju.

Podobno razmišlja upokojeni polkovnik Slovenske vojske Ivan Herbert Kukec. »Če smo že zbrali ta denar, bi ga morali vlagati v znanje, v pamet, v obveščevalno službo, v dobro šolanje častnikov, ki bodo obvladali kibernetsko bojevanje, pomagati bi morali tudi tistim vojakom, ki dopolnijo 45 let. Oklepniki so kot taki predvsem lahke tarče dronov in raket, evropski del Nata pa ima že sedaj 46 tisoč oklepnikov, slovenskih sploh ne potrebuje.« Po njegovem mnenju bi lahko Slovenska vojska, če tako želi Nato, na mednarodne misije poslala patrie, valuke, morda bi lahko obnovila tudi stare goseničarje M 80 in jih potem pustila v Afganistanu. »Zdaj bomo pa polovico tega denarja dali za vozila, ki bodo prej ko slej šla na odpad. No, poleg tega se ve, da so v orožarskih poslih velike provizije.«

Ko je bil Janez Janša v opoziciji, ko je v opoziciji sedela tudi NSi, je Janša večkrat poskušal s pobudami za referendume o zakonih, ki so se dotikali reševanja vprašanja izbrisanih. Enkrat, leta 2004, mu je tudi uspelo. Referendum je bil takrat zanj, pa četudi se je dotikal vprašanj, povezanih s človekovimi pravicami, s preživetjem skupine ljudi, neutajljiva ustavna pravica, gral demokracije. Kdor je takrat zanikal dopustnost referenduma o človekovih pravicah, je bil zanj nedržavotvorni sovražnik slovenske države. Danes Janša in njegova stranka razmišljata drugače, kdor z referendumom nasprotuje obsežnim nakupom za Slovensko vojsko, deluje nedržavotvorno, neustavno. Janša se torej obnaša enako, kot se je nekoč obnašala JLA, ki je vsako vprašanje o smiselnosti nakupov in prodaje orožja razumela kot napad na ustavne vrednote socialistične Jugoslavije in njenega reda. A Janez Janša bo že vedel, kaj je prav in kaj ni, je pač specialist za prodajo orožja.

Res veliko hinavščine je v tej njegovi politiki. Slovenska vojska potrebuje več pozornosti, tudi opreme, predvsem vojaki, ne potrebuje pa bojnih oklepnih skupin, ki bodo delovale zunaj Slovenije in zunaj Evrope.

»Zdaj bomo polovico tega denarja dali za vozila, ki bodo prej ko slej šla na odpad. No, poleg tega se ve, da so v orožarskih poslih velike provizije.«

Obramba Slovenije

V Sloveniji je epidemija. Slovenska vojska je do zdaj zgledno sodelovala z zdravstvenim sistemom, postavila je vojaško bolnišnico, pomagala pri logističnih nalogah, selitvah postelj, pred infekcijsko kliniko je postavila rjavi zabojnik z rentgensko opremo, v prvem valu je pomagala tudi pri dezinfekciji domov za ostarele, v naslednjih tednih naj bi, če bo sprejeta takšna odločitev, pomagala pri izvedbi množičnega cepljenja. Za vse to država ne potrebuje oklepnikov. V resnici bi lahko vojska na civilnem področju storila še veliko več. Za zdaj se s civilnim sektorjem in epidemijo, ki mu grozi, slovenski vojaki resneje ne ukvarjajo, pa stalna sestava vojske šteje več kot 6300 ljudi.

V Nemčiji so za boj poti epidemiji pripravili 15 tisoč vojakov. Po poročanju DW (Deutsche Welle) lahko lokalne oblasti in druge institucije zaprosijo vojsko za pomoč z obrazcem, objavljenim na spletni strani obrambnega ministrstva. Na njem je nekaj vprašanj: kaj potrebujete, za koga, kje, kako dolgo in podobno. »Tiskovni predstavnik obrambnega ministrstva je povedal, da je bilo od začetka epidemije koronavirusne bolezni vloženih približno 1300 prošenj, odobrenih jih je bilo 900. Prav zdaj poteka 300 različnih operacij, v katerih sodeluje 3000 pripadnikov nemške vojske,« so zapisali nemški novinarji. Vojaki tam jemljejo vzorce, sledijo stikom okuženih, pomagajo pri administrativnih delih in podobno.

In pri nas? V Sloveniji? Vojaki čepijo v vojašnicah, politiki sanjajo o tem, da se bodo vozili v oklepnikih, parlamentarna večina pa je onemogočila referendum o smiselnosti zakona, ki predvideva obsežne nakupe vojaške opreme. Naj jo le opomnimo, da se je slovenska državnost, osamosvajanje, na katero se rada sklicuje, pred 30 leti začelo ravno s takšnim političnim dejanjem neposredne demokracije. S plebiscitom o samostojni Sloveniji.