Če si majhen, si vedno kriv

Milan Padežnik iz Stranic na Pohorju je marljiv človek, ki si že desetletja služi kruh z lastnimi rokami. Je lastnik družinskega podjetja za občasne prevoze, ima tri avtobuse in poleg sebe zaposlena še dva šoferja. Vse do marca je imel zadosti dela, da je njegovo življenje teklo po do sedaj že dodobra ustaljenih tokovih; nato pa je svet nenadoma zaustavila epidemija koronavirusa. Ljudje so se zaprli za štiri stene, potovanja so bila odpovedana, Padežnikovi avtobusi so obstali v garaži, denarni tokovi so praktično presahnili. Preživetje podjetja je zdaj odvisno skoraj izključno od pomoči, ki mu jo bo namenila država. Ta pomoč pa je v veliki meri prepozna in nezadostna. »Vse do petega svežnja ukrepov za preprečevanje posledic epidemije naša branža ni dobila nobene posebne pomoči, četudi smo med tistimi, ki jih je kriza najhuje prizadela. Prosili smo, dajali pobude, opozarjali, pa nič.« Edina pomoč, ki so jo turistični prevozniki prejeli po prvih štirih protikoronskih svežnjih, so bile subvencije plač zaposlenih, ki čakajo na delo, in skrajšanega delovnega časa, ki jih je prejelo celotno gospodarstvo. V prvem valu je država podjetjem v celoti povrnila stroške plač in prispevkov za zaposlene, ki so čakali na delo, kasneje so določili mejo pri 80 odstotkih povprečne plače. To pomeni, da proračun delodajalcu na posameznega zaposlenega mesečno povrne do 894 evrov neto, morebitno razliko do delavčeve plače mora pokriti sam. A Padežnik pravi, da je »nekaj vendarle bolje kot nič. Glede nadomestil plač moram pošteno reči, da je bila vlada hitra in učinkovita, denar vedno dobimo nakazan že naslednji mesec.« Toda ta denar v težkih časih niti približno ne zadostuje za preživetje njegovega podjetja.

Trikrat premalo in mnogo prepozno

V vsakem podjetju so plače in prispevki le del stroškov. Milan Padežnik zgolj za kasko zavarovanje vsakega svojega avtobusa na leto plača med pet in šest tisoč evrov. Potem je tu še padec amortizacijske vrednosti vozil; z vsakim letom življenjske dobe se cena posameznega avtobusa zniža za okoli 15 odstotkov, kar pomeni dodaten izpad v kapitalu podjetja. Toda vlada vse do petega protikoronskega svežnja ni pomagala gospodarstvu z nadomestili za te fiksne stroške; šele 25. oktobra je določila, da lahko posamezna družba poleg subvencij plač iz proračuna dobi še do 1000 evrov na zaposlenega za plačilo svojih fiksnih stroškov. »Moji stroški pa znašajo med 2500 in 3000 evrov na zaposlenega. Pri čemer se vladna pomoč nanaša zgolj na jesenski val, meni pa se stroški kopičijo že od marca,« opozori Padežnik.

Če se vam vse to zdi zapleteno, vas vtis ne vara – med vsemi ukrepi, cenzusi, pogoji in roki se težko znajdejo tudi tisti, ki se s temi rečmi ukvarjajo že leta. »Zelo težko je iz tedna v teden slediti vsem novostim, študirati gradivo, spremljati pojasnila,« potarna računovodkinja Sonja Gregorec, ki opravlja storitve za vrsto podjetij, pa tudi samostojnih podjetnikov. »Dela je ogromno, nič ni avtomatiziranega, za vsako malenkost je treba vlagati poseben obrazec na Furs ali Zavod za zaposlovanje ... Ob tem so roki, znotraj katerih moramo opraviti prijave, neživljenjski. Tako je bil peti protikoronski paket sprejet 25. oktobra, upravičenci oziroma njihovi računovodje pa smo imeli vsega teden dni časa, da pripravimo prijave za posamezne vrste pomoči. Na drugi strani pristojne institucije še sedaj, več kot mesec dni kasneje, niso izdale odločb o teh prijavah.«

Kaznovana marljivost

Gregorčeva v teh mesecih iz prve roke opazuje krivice, ki jih povzročajo nedodelani vladni ukrepi. »Težava je, ker so vladni strokovnjaki kot ključni kriterij za pridobitev pomoči pavšalno določili odstotek upada prometa glede na lansko leto. To pa ni isto kot izguba, ki nastaja v teh mesecih. Neka moja stranka posluje v zelo specifični panogi, kjer so donosi nizki; čeprav ima te mesece zadosti prometa, da še ni upravičena do državnih pomoči, pa nima skoraj nič dobička.« Krivice se dogajajo tudi samostojnim podjetnicam in podjetnikom, ki so pred izbruhom epidemije postali starši in uveljavili pravico do dodatka za starševsko varstvo; čeprav so mnogi izgubili delo, sedaj vseeno ne morejo dobiti temeljnega dohodka ali zaprositi za oprostitev plačila prispevkov. Posebna zgodba pa so tisti gostinci in frizerji, ki so po prvem valu temeljito zavihali rokave in garali, da so si povrnili vsaj del izgub, opozori računovodkinja: »Mnogi so s tem prekoračili predpisani cenzus in morajo zato sedaj vračati, karkoli so pač doslej prejeli od države, obenem pa ne morejo zaprositi za nove pomoči – četudi so morda na robu propada.«

Mnoga podjetja so v paniki najemala kredite, da so pokrila dolg do države in zadostila merilom za pomoč.

Natanko to se je zgodilo mariborskemu gostincu Domnu Kozoletu, lastniku lokala Gramofonoteka. Ko je postalo jasno, da bo gostinstvo plačalo visoko ceno vladnih ukrepov, se je hitro odzval in v prostoru, ki ga je imel v najemu že od prej, odprl trgovinico in z njo v novembru ustvaril za dva tisočaka prometa. To je bilo seveda odločno premalo, da bi si povrnil izgubo iz prvega lockdowna, zadostovalo je kvečjemu za delno pokritje obratovalnih stroškov (najemnin, elektrike, Sazasa, interneta, računovodstva, blagajne ...) za en sam mesec. Toda obenem je s skromnim zaslužkom presegel predpisani odstotek izpada prometa, ki je pogoj za dodelitev državnih pomoči. »Zato bom moral najkasneje do marca vrniti okoli 3000 evrov denarja, ki sem ga prejel, ker sem se prijavil v ukrep čakanja na delo. Ker sem se skušal znajti in preživeti, sem kaznovan – čeprav sem delal vse po zakonu,« pove z grenkobo v glasu.

Dobri zgledi

Kot zgled hitrega in predvsem učinkovitega ukrepanja bi tudi tu lahko navedli Nemčijo in Avstrijo. »Avstrijska država gostincem, pa tudi vsem ostalim delodajalcem, za čas zaprtja povrne 80 odstotkov prometa, ustvarjenega v letu 2019. Za nas je to nepojmljivo,« pravi Domen Kozole. Z nostalgijo pogleduje proti severu tudi prevoznik Padežnik, ki poudarja, da Nemčija vsakemu podjetju, ki se znajde v težavah, z državnim denarjem za čas epidemije pokrije do 75 odstotkov zneska prometa, ki ga je ustvaril v primerljivem obdobju lani.

»Če bi jaz dobil le drobtinice glede na te številke, če bi mi naša država izplačala le deset odstotkov lanskega prometa, bi bil sedaj brez skrbi,« pravi Padežnik. »Tako pa je vlada šele nedavno pristala, da nam bo za pokrivanje izgube na vsak avtobus izplačala po 33 evrov za vsak dan, ko ni vozil.« In če še za hip ostanemo pri panogi turističnih prevozov – vlada Angele Merkel je že julija objavila, da za to branžo namenja 170 milijonov evrov dodatnih pomoči, posamezen prevoznik pa je nato iz proračuna prejel do 26.300 evrov za poplačilo fiksnih stroškov. Torej več kot 26-krat več, kot dobijo tovrstna podjetja v Sloveniji.

Pohorski prevoznik bo iz vseh oblik pomoči od države skupaj prejel okoli 20.000 evrov – mnogo premalo; da bi njegovo podjetje zagotovo preživelo, bi potreboval okoli 50.000 evrov. Zato si je bil manjkajoči denar prisiljen sposoditi; imel je srečo, da je dobil dva brezobrestna kredita pri Slovenskem podjetniškem skladu. Podobno je ravnala vrsta drugih delodajalcev, ki jim protikoronski vladni ukrepi ne zagotavljajo preživetja. Mnogi so skušali rešilni denar dobiti pri bankah, vključenih v domnevno ambiciozno napovedano državno jamstveno shemo, ki pa se je izkazala za katastrofo. Zato ga iščejo pri podjetniškem skladu ali pa na črnem trgu.

Prevoznik Padežnik poudarja, da Nemčija vsakemu podjetju, ki se znajde v težavah, z državnim denarjem za čas epidemije pokrije do 75 odstotkov zneska prometa.

»Z nami ravnajo, kakor da smo vsi goljufi in lenuhi«

Velik del malih podjetij pa si je moral sredstva sposojati že prej, ob samem izbruhu epidemije – in spet jih je v to prisilila država. Poleg zadostnega upada prometa je namreč za uveljavitev protikoronskih pomoči predpisan še en ključni pogoj – podjetje mora imeti do centa poravnane vse obveznosti do države, vse davke in prispevke. Za okoli 4000 pravnih oseb, kolikor jih je po podatkih Fursa med davčnimi dolžniki, je bil to znak za preplah. Mnoga podjetja so v paniki najemala kredite, da so pokrila dolg do države in zadostila merilom za pomoč. »Prisilili so nas, da se zadolžujemo, potem pa ravnajo z nami, kakor da smo vsi po vrsti goljufi in lenuhi,« je razočaran Kozole. »Banke nas stiskajo za vrat, sam sem zadolžen kot fizična oseba in prek firme. Obenem pa mi za vratom ves čas visijo inšpektorji in grozijo s kaznimi. Človek se vpraša, koliko še lahko zdrži.«

To so konkretni učinki vladnega reševanja gospodarstva v času epidemije.

Medtem ko so se velikim turističnim ponudnikom, zdraviliščem in hotelom prek vavčerjev razdelili milijoni, ker ima pač v tej panogi svoje interese gospodarski minister Zdravko Počivalšek, se je na mnoge druge branže preprosto pozabilo. Upokojencem so razdelili dodatek k pokojninam, četudi njihovi prejemki nikoli niso bili ogroženi, na drugi strani se utapljajoče gostince in frizerje sedaj lovi za vsak cent. Neživljenjski in nedomišljeni ukrepi so marsikje dosegli ravno nasprotni učinek – da bi izpolnili pogoje za pomoč, so se mali delodajalci zadolževali, nakar so lahko zgolj razočarani ugotovili, da jim prejeta sredstva še zdaleč ne zagotavljajo eksistence. Mnogi so že pred tem izpadli iz shem pomoči, tistim, ki so se skušali znajti sproti, se to dogaja sedaj. Vsi pa ugotavljajo, da kosilo, ki naj bi jim ga častila vlada, še zdaleč ne bo zastonj.

»Vladni ukrepi so ves čas vsebovali pasti, ki pa jih nismo mogli videti,« ugotavlja Domen Kozole. »Namenoma so pavšalno postavili pogoje, ki jih je zelo težko izpolniti. Poglejte samo razpis javne agencije za spodbujanje podjetništva, ki so ga oblikovali tako, da so sredstva lahko dobili samo veliki ponudniki z natančno določenimi registriranimi dejavnostmi. Tako imenovani strokovnjaki, ki pripravljajo famozne protikoronske svežnje, bodisi nimajo nobenih praktičnih in življenjskih izkušenj in znanja bodisi to počnejo nalašč. In je igra nameščena tako, da moramo izgubiti.«