Demokracija in rasizem

Tednik vladajoče stranke je objavil zapis, v katerem avtor zagovarja klasični in verski rasizem

Tednik vladajoče stranke je pred dnevi objavil zapis, ki ga podpisuje Aleksander Škorc, njihov stalni kolumnist. Brez pretiravanja lahko rečemo, da gre za izdelek, v katerem avtor zagovarja klasični rasizem, tudi pri nas vedno bolj popularen beli supremacizem, ki tipologizira rase skozi biološki determinizem in pri tem sledi hierarhiji skozi sklicevanje na fenomen čistosti in etničnosti; tokrat avtor temu dodaja še nianse verskega rasizma.

Demokracija (3. december 2020), odgovorni urednik je Jože Biščak, zelo jasno in nazorno zapiše: Bog je na strani bele rase. Še več, Jezus je nujno belopolt. Ker je neskončno pravičen, bo Bog, očitno pravcati ksenofob, dobro poskrbel, da bodo migranti iz nepojasnjenih razlogov zboleli in umrli, kajti on pozna tak mikroorganizem, ki bo poskrbel za iztrebljenje – le kdo, če ne on. Božji virus je selektiven, zato bo pobralo le določene ljudi določene rase, eliminacija bo uspešna, podobna izruvanju plevela, izkoreninjenju plesni in obravnavi naravnih škodljivcev. Kajti Bog že ve, kateri ljudje so škodljivi.

Ključ je v beli rasi, ki jo ima Bog pač raje, zato bo virus to »najnaprednejšo raso« obvaroval pred uničenjem – ker je pač dobrotljiv. Je torej Bog rasist, se sprašuje avtor, ki je s tem breme odgovornosti prevalil nanj. Nikakor, kajti tudi človek pač iztreblja. In če Bog že ne more biti rasist, zakaj bi bil človek? To je v njegovi naravi, rad iztreblja živalske in rastlinske vrste – in res kar uspešno. Kajti ne gre za rasizem, se brani avtor, gre le za očiščenje v obliki milijonov smrti, prav takšna pa je nedolžna odstranitev plevela.

Srhljiva metafora iztrebljanja, ki nas neposredno spomni na Endlösung in holokavst, pa tudi rabo metafor v Mein Kampfu, potem avtorja ne ustavi, daje mu dodatno motivacijo. Zanj je bela rasa kot dober pridelek, ki mora zrasti, zato ga moramo zaščititi – je naprednejša in iztrebljanje drugih je posledično nujno. No, tu se avtor poskuša zavarovati, Škorc namreč zdaj govori o iztrebljanju ne zgolj drugih ras, temveč nevarnosti, da bo iztrebljena sama: belopolti iztrebljajo zato, da sami ne bi bili iztrebljeni. K temu potem doda še duhovnostni moment, vse se dogaja po nekem postopku, kjer bo 350 milijonov ljudi izbranih, da končno napredujejo in se kot napredne duše prebijejo v Zlato dobo. Večina teh bo kajpak sestavljena iz bele rase, kajti krščanstvo je zavezano njej, končno je bil tudi Jezus bele polti, ne pa črn ali rumen. Ko se bo Bog razodel, in apokalipse se moramo veseliti in biti hvaležni zanjo, bo jasnega več.

Rasizem kot stanje duha

Po kar nekaj dneh od objave lahko že kar suvereno povemo, da slovenske družbe tovrstnih rasizmov in supremacizmov ne sankcionira. Na podoben način, kot smo postali neobčutljivi na sovražni govor in sejanje sovraštva, ob izdatni podpori našega tožilstva, ki ga ne želi preganjati, se tudi rasističnih domislic več ne dotaknemo. Velja za vse: anemično novinarstvo, kajti na podlagi izkušenj že vemo, da bomo zaman čakali na odziv novinarskih društev. Za kritično in intelektualno javnost, kajti tudi ta je povsem uspavana, neodzivna in lepodušniška, razen tega se težko prebije v množične medije: tukaj ne mislim le na sebi podobne in dejstvo, da imam sam zaradi medijske kritike zaprt dostop do veliko medijev, temveč splošno antiintelektualnistično klimo v njih in njihovo trendovsko tabloidizacijo, ki izrinja problemske pristope in vsebine. Velja pa tudi za politike.

Končno pa rasizem postaja stanje duha, ki ga vpričo politične in ideološke alt right propagande tako rekoč živimo, uspešno uvažamo v Slovenijo in se na ksenofobne, nestrpne in rasistične ideje večina niti ne ozira več, ker jih je po tihem dopustila v sobivanje in v tem smislu ponotranjila. Vsak med nami s svojo pasivnostjo k stanju prispeva svoj delež.

**Zapis je bil prvotno objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**