Pismo Milanu Kreku

Dragi Milan, koliko časa se že poznava? 20, 25 let, več? Pirančana, po zračni liniji tako rekoč soseda. Se še spomniš, kje sva se spoznala? Ti zdravnik v ambulanti zdravstvenega doma, kasneje na NIJZ – takrat se je še drugače imenoval –, jaz novinarka, takrat še začetnica. Skupaj sva obdelovala problematiko, s katero si se ukvarjal: odvisnost, mamila, fantje in dekleta, ki so padli v brezno narkomanije. Kasneje še druge teme, od pomorske medicine, epidemij, cepiv do oporečnih živil ... Bila sem tudi kritična, a nikoli nisi zameril. Delali smo stvari v dobro lokalne skupnosti. Bil si v stiku s cesto, z ljudmi, na njihovi strani, trmasto in uporno si jih prepričeval, da je tako, kot misliš in deluješ, prav in v njihovo dobro. Boril si se zanje kot lev. In koliko birokratskih in nestrokovnih mlinov, ki so obračali kolo proti tebi, si moral zlomiti onstran Črnega Kala, da si sploh kaj dosegel. Imel si vse moje spoštovanje.

Milan, kaj se ti je zgodilo? Kako si postal aparatčik, ki ne vidi več ljudstva? Od kdaj hodiš po cesti in odrivaš ljudi od sebe? Ki te sprašujejo in si jim s svojega položaja dolžan odgovarjati? Če te vprašajo enkrat, si dolžan. Če te vprašajo petkrat, isto vprašanje, si dolžan. In stotič si tudi dolžan. Ti pa si se najprej odločil, da boš kar izginil, nato pa še bežiš. Pred pevcem, ne kriminalcem iz podzemlja. Raperjem, nadležnim in zoprnim kot driska, a totalno nenevarnim.

Kaj pa si/ste pričakovali? Da ne bo nadležnih in kritičnih? Da vam bo vseskozi in za vedno odgovarjala udobna tišina? Zlatko je samo bolj družbeno in protestniško angažiran posameznik iz množice kulturnikov, ki že od marca životarijo. Zaradi ukrepov (za katere menim, da so seveda potrebni) od spomladi nimajo možnosti delati, ogrožena je njihova eksistenca. In za povrh že deset mesecev poslušajo žalitve in poniževanja na svoj račun. Da so nebodigatreba, zajedavci, pijavke, prisesanci na državni denar, lenuhi, nesposobneži, kulturniki di merda, brezvezniki, ker ne svirajo na frajtonarco in slikajo kozolcev in cerkvenih fasad … Res, kaj ste pričakovali? Da si bodo kar vsi zašili usta?

Vse to bi ti moralo šiniti skozi možgane, tam na ulici, takoj ko te je začel »utrujati« priložnostni novinar. Da si bil ogrožen, praviš? Pa prav ti, ki si take težake vselej obvladal z mezincem? Ki si odvisnike na vrhuncu abstinenčnih kriz, ko jih je lomilo s peno na ustih, sredi noči tlačil v svoj avto in jih vozil v Idrijo. Ali jih vlekel z ulic in iz kanalov in jih prenočil pri sebi doma. Ti, ki si imel opravka z dilerji vseh rangov, z uličarji vseh starosti, z mulci, ki so se pred metadonsko ambulanto nervozno prestopali in grozili, da bo kažin, če takoj ne dobijo svojega odmerka. In ti si se ustrašil enega jezikavega raperja? In zbežal. Fizično od Zlatka, simbolično od ljudstva.

Milan, kaj se je zgodilo, da ljudstvu ne stojiš več ob strani? Zakaj ne poskušaš pritegniti ljudi na svojo stran? Si pridobiti njihovega zaupanja? Veš, kaj bi v tej smeri naredila jaz, če bi vame butnil Zlatko? Najprej bi se ustavila. In ga že s tem razorožila. In potem bi ga poskušala potegniti na svojo stran z besedami: Zlatko, ti si raper, daj, stopi z mano v pisarno. Pogruntajva skupaj, kako bi lahko posnel en dober komad/spot, s katerim bi nagovoril mlade, svoje občinstvo, glede ukrepov ... Nekaj pozitivnega, za osveščanje. Skupaj za dobro skupnosti, da se rešimo tega virusa in spet zaživimo. Gratis, ker ti tega ne bomo mogli plačati. Plačam pa ti lahko z obljubo, da ko bo tega sranja konec, pridem na tvoj koncert in pripeljem še vse svoje frende.

To bi bil Milan, ki ga poznam. Zdravnik in prostovoljec iz skupnih obalnih zgodb. Totalni pozitivec.

Ulična prigoda je bila za obsedene oblastnike prikladen zadnji odriv za to, da so Zlatka lahko izbrisali. Najraje bi te javno vprašala: »Si zdaj srečen, ko so človeku načeli, če ne že kar uničili eksistenco? Imaš zadoščenje, ker ga bodo še kazensko preganjali?« Pa te ne bom vprašala. Upam si domnevati, da nisi srečen. Upam si verjeti, da si nekje še vedno tisti zlati zdravnik iz obalne ambulante, samo da si se tam gor malo pokvaril. Poskusi prepričati ljudi, da nimam prav. In da se v drugi polovici stavka motim.