Hupanje umre zadnje

Ker je policija 27. novembra kaznovala Nino Hudej, sicer glasbenico, tistega dne pa protestnico, ki je v avtomobilu s hupanjem izražala svoje mnenje, je slednja ta teden vložila zahtevo za sodno varstvo. Trdi, da je policija nepopolno in zmotno ugotovila dejansko stanje in da je bila kazen neupravičene uporabe zvočnih signalov – torej hupanje – izrečena v nasprotju s pravnim redom.

Kaj se je zgodilo? V petek, 27. novembra, je potekal protest proti vladi, le da so bili tokrat udeleženci v avtomobilih. Policisti so bili na protestnike pripravljeni, veliko je bilo policistov, predvsem pred parlamentom. Malo po 19. uri so v središču mesta ustavili avtomobil, ker je v njem Nina Hudej v znak protesta dvakrat (!) pohupala. Policist je voznici razložil, da naj bi kršila 70. člen zakona o pravilih cestnega prometa, ki določa, da lahko »zvočne in svetlobne opozorilne znake voznik uporablja le, kadar je ogrožen on sam ali kdo drug«. Hudejeva mu je odgovorila, da je v resnici ogrožena, signalizira, protestira proti vladi, ki zanjo pomeni nevarnost. Policist ji je hladno odgovoril, da je njeno hupanje »neupravičeno, če ni nevarnosti«. »Govorim, da sem signalizirala zaradi protesta proti vladi. Torej to je prepovedano,« je še enkrat vprašala. »Tako je. Vozniško in prometno!« ji je še znova odgovoril policist. In pojasnil, da je »na ta način prepovedano opozarjati na nekaj, česar ni. Ni bilo nevarnosti!«

Obstajajo upravičeni razlogi, zakaj je hupanje prepovedano. Zvočni signali lahko motijo, prestrašijo druge udeležence v prometu, zato je uporaba zvočnih signalov zakonsko urejena. A tisti petek zvečer ni šlo za običajen dogodek v prometu, vozila, ki so se v povorki vozila po mestu, so bila tam, ker je potekal protest. Bila so tam, ker so na takšen način državljani izražali svoje mnenje. Tako počnejo že od konca aprila. Protestniki so bili v avtomobilih zato, ker epidemiološki ukrepi prepovedujejo zbiranje ljudi, ki ne živijo v istem gospodinjstvu. Hupanje samo je, kot je v zahtevi za sodno varstvo zapisala kaznovana, predstavljalo »izražanje misli«, kar je posebno varovana ustavna vrednota. To je Nina Hudej večkrat pojasnila tudi policistu, ki pa njenih argumentov, četudi bi to lahko storil, ni upošteval.

V resnici je argumentacija, zapisana v zahtevi za sodno varstvo, prepričljiva. Hupanje je imelo sporočilno vrednost protesta, ni bilo v funkciji posega dogajanja v prometu, kar je pravna materija, s katero se ukvarjajo prometni predpisi. Omogočanje, sprejemanje, dopuščanje, spodbujanje ustavne vrednote svobode izražanja so ključnega pomena za delovanje demokracije.

Pametni policisti ne podžigajo konfliktov, so namreč v službi države, državljanov, javnosti, ne pa politike.

Primerjalne sodne prakse na tem področju sicer ni veliko, a tuji primeri, ki jih kaznovana Nina Hudej navaja v svoji pritožbi, dokazujejo, da so se sodišča ukvarjala z vprašanjem, ali akt hupanja vsebuje sporočilno vrednost, idejo, mnenje, stališče ali pa ne. In če to dejanje sporočanja mnenja ni ogrožalo javne varnosti, so ga dopuščali.

V resnici je še pred meseci enako, tudi v povezavi s protesti proti vladi, ravnala slovenska policija. Ko so bili protesti na kolesih, so protestniki uporabljali zvonce in troblje.

Policisti jih takrat, četudi so bili kolesarji udeleženci javnega prometa, zaradi zvonjenja niso kaznovali. Kot tudi ne ukrepajo ob proslavljanju športnih uspehov ali pa ob hupanjih na porokah. Policisti so se ob vseh dogodkih prizanesljivo držali ob strani, niso pisali kazni zaradi teh ali onih prekrškov, razumeli so, kaj se dogaja v družbi in v ljudeh.

Ni težko ugotoviti, zakaj se je spremenila policijska praksa. Oblast, minister za notranje zadeve Aleš Hojs, je policistom večkrat neposredno zaukazala, naj tako ali drugače kaznujejo protestnike. Tako so policistom na terenu naročili tudi nadrejeni. S tem se je v primerljivih dogodkih spremenila policijska praksa, zaradi neupravičenega kaznovanja tistih, ki so trobili v znak protesta, so bila kršena načela enakosti pred zakonom, saj je policija v podobnih primerih ravnala drugače.

Pametni policisti ne podžigajo konfliktov, so v službi države, državljanov, javnosti, ne pa politike. Pravnik Dragan Petrovec je o vsem tem v intervjuju za Mladino dejal, da je policija hierarhična organizacija in da so nekateri »policisti pač pripravljeni, morda celo prisiljeni, čeprav verjamem v možnost njihovega upora takim ukazom, služiti avtoritarni oblasti. To so rogljički, to so prisilni ukrepi zoper povsem nenevarno žensko.« Petrovec ostaja optimist, verjame, da se bodo stvari spremenile. »Tudi večini policistov se utegne sčasoma upreti tako nasilje nad lastnimi miroljubnimi ljudmi.«

Kadar je hupanje uporabljeno kot namerna motnja, kot obnašanje, ki moti druge, ga je smiselno omejiti in pravno regulirati. Če se hupa zaradi protesta, pa je politično zaukazano omejevanje hupanja znak nemoči oblasti. To je nekaj takega, kot če bi se oblast ukvarjala s podiranjem sneženega penisa, ki bi ga nekdo postavil sredi mestnega trga. Pa res! Tudi to se je zgodilo prejšnji teden.