Kako daleč smo od samodrštva oblasti?

Slovenski FBI, Nacionalni preiskovalni urad, vodi Petra Grah Lazar. Na ta položaj je bila imenovana brez resnih izkušenj. Usmerja delo preiskovalcev, kriminalistov, ki se ukvarjajo z najzahtevnejšimi kaznivimi dejanji s področja gospodarske in finančne kriminalitete. Med drugim preiskujejo financiranje medijev, ki so neposredno povezani s stranko SDS.

Petra Grah Lazar ne bi smela biti na tem položaju. Sodišče je 16. oktobra odločilo, da se mora v pisarno vrniti njen predhodnik Darko Muženič, ki so ga spomladi razrešili nezakonito. Po odločitvi sodišča bi se moral takoj vrniti na položaj, a se ni, ministrstvo za notranje zadeve uporablja različne pravne zvijače in pritožbe, Muženič pa je prestavljen na drugo delovno mesto. Vstop v direktorjevo pisarno mu ni dovoljen. Notranje ministrstvo in vodstvo policije, ki bi morala biti zgled spoštovanja pravne države, se za odločitev sodišča ne menita. Zato so poteze, navodila, usmeritve, ki jih vsak dan sprejema Petra Grah Lazar, protežiranka največje vladne stranke, vsaj sporni, če ne celo nezakoniti. V resnici ne gre za navaden kadrovski zaplet, pač pa za namerno kršenje načel pravne države. V Sloveniji se dogaja erozija prava in pravne ureditve.

Zakaj ne gre le za težke besede, ampak za nevaren precedens, ki lahko to družbo popelje v nevarne vode, razkrivajo osamosvojitvena leta. Kaj se je torej dogajalo pred 30 leti? Kako je tisto dogajanje povezano s pravno državo, ki jo sedanja vlada kroji po svoji podobi?

Po odločitvi ustavnega sodišča ministrica za izobraževanje Simona Kustec ni dala izjave, s katero bi otrokom, učiteljem in staršem pojasnila, kaj se je zgodilo. Je pa zato objavila tvit, v katerem je ljudem zaželela »prijazno Miklavževo nedeljo«.

France Bučar je bil prvi predsednik demokratičnega parlamenta, eden izmed očetov slovenske ustave, tudi profesor na Pravni fakulteti. Bil je precej samorastniško samosvoj politik. Večkrat je dejal, da je Slovenija nastala natančno zato, ker so tedanji opozicijski politični akterji vseskozi vztrajali pri spoštovanju prava. »Brez prava ne bi bilo ničesar,« je govoril, nihče nas ne bi priznal, mlada država brez legalnosti ne bi imela legitimnosti. »V času osamosvojitve smo se veliko pogovarjali, razmišljali, analizirali, tehtali, se prepirali. Bili smo recimo tisti, ki smo opozarjali, da je zelo pomembno pravo, in bili so oni, ki so zagovarjali tezo, doslej so vladali komunisti, sedaj bomo mi,« je za Mladino dejal leta 2015.

Pravo, pravna država, sprejeta pravila obnašanja in dopustnosti omogočajo življenje v skupnosti. Nobeno pravo ni popolno, pravna država se lahko zlorabi, lahko se izigrajo zakoni, včasih je njihova vsebina v nasprotju z družbenimi vrednotami, a pravo družbo varuje pred kaosom.

Bučar ni bil edini, ki je v tistih časih opozarjal na pomen prava. Že pred njim se je kasnejši ustavni sodnik in neutrudni borec za človekove pravice Matevž Krivic s pravnimi pravili tedanje oblasti aktivistično lotil partije in jo načel z legalizmom. Znotraj pravne ureditve je Krivic poiskal možnosti za proteste, prijave, peticije, ugovore. Prav jezil je oblast, njene funkcionarje. Ko sta bili leta 1987 zaplenjeni Mladina in Katedra, je Krivic poiskal pravno napako: zaplenjena Mladina ni obstajala, saj naslovnica ni bila speta z notranjimi stranmi. Ko socialistično Delo ni želelo objaviti pisma, v katerem je Krivic kritiziral vodjo novinarskega društva Jaka Koprivca, ki je bil hkrati predsednik skupščine Dela in komisije pri CK ZKS za problematiko sredstev javnega obveščanja, kritiziral je torej njega in ne le kopičenja funkcij, Delo pa pisma ni želelo objaviti, je Krivic objavo dosegel na vrhovnem sodišču. Bil je tudi tisti, ki je Odbor za človekove pravice vseskozi opozarjal na pomen pravne poti. Ali kot je pred časom v enem izmed uvodnikov zapisal Grega Repovž: »Krivic je bil le prvi in najbolj izrazit, a vsega tega so se zavedali tudi drugi, ki so sodelovali v velikem procesu spreminjanja družbe. Zato je Slovenija spremembe izpeljala brez resnih senc in zato se je navsezadnje osamosvojila – na način, na kakršnega se je. Zaradi državljanskega aktivizma na eni strani in popolnega legalizma teh aktivistov na drugi strani.« Legalizem, spoštovanje zapisanih, sprejetih pravil o delovanju družbe je tisto, kar družbo loči od anomije, odsotnosti reda in zakonov.

Vladna pravna šlamastika

Zgodba o Darku Muženiču, o tem, da oblast evidentno in sistemsko zlorablja pravo in pravne postopke za to, da direktor ne postane oseba, ki ji ni všeč, ni osamljena.

Prejšnji četrtek je ustavno sodišče objavilo pomembno odločbo. Ustavni sodniki so s sedmimi glasovi proti enemu, proti je bil vladi vedno naklonjeni ddr. Klemen Jaklič, odločili, da sklepi vlade in ministrice, pristojne za izobraževanje, ki so določali zaprtje vzgojno-izobraževalnih ustanov, vsak teden pa so jih podaljševali, niso začeli veljati. Ali konkretneje, ker dva sklepa vlade in ministrice o podaljšanju začasne prepovedi zbiranja v vzgojno-izobraževalnih zavodih nista bila objavljena v uradnem listu, nista dobila pravne veljave, zato je bilo zapiranje šol in drugih ustanov po 5. novembru neustavno. 154. člen ustave določa, da morajo biti pred veljavo vsi predpisi objavljeni v uradnem listu. Pravilno objavljanje pravnih predpisov je pogoj za začetek veljavnosti pravnih norm, je tudi varstvo državljanov – ti se lahko v uradnem listu vnaprej seznanijo s sprejetimi pravnimi pravili in jih na podlagi tega lahko spodbijajo. Predpis začne veljati le, če je objavljen pravilno. Pomen javne, zakonite objave zakonskih določb ima pri nas tudi zgodovinsko predigro. V Sloveniji nekoč ni bilo demokracije, socialistična oblast je poznala tajni uradni list. Obstajal je torej vzporedni, izključujoči pravni sistem, ki je urejal delovanje tajnih služb, vsak tajni predpis pa je v neposrednem nasprotju s konceptom demokratične družbe.

Ustavno sodišče je vladi konec prejšnjega tedna naložilo, naj v treh dneh sporne odloke, ki so predpisi, objavi v uradnem listu. Konec tedna so vladajoči to tudi storili, zraven pa je služba vlade za zakonodajo, ki jo vodi Miha Pogačnik, napisala pojasnilo, da je odločitev ustavnih sodnikov »nepričakovana in nenavadna«.

Inženirska logika

Lahko bi trdili, da gre za črkobralstvo, vlada je odločitve o podaljševanju zaprtja šol redno objavljala na spletnih straneh, premier Janša pa je o njih javnost obvestil na osebnem profilu na Twitterju. Lahko bi tudi trdili, da so ustavni sodniki v času epidemije iskali dlako v jajcu. Lahko bi se celo strinjali z Alešem Hojsom, notranjim ministrom po funkciji in gradbenikom po izobrazbi, ki je odločbo ustavnih sodnikov komentiral takole: »Poveš nekaj, kar naj ne bi veljalo, ob tem, da o tem, kar naj ne bi veljajo, odločaš. Potem poveš, da to, kar ne bi veljalo, mora vlada v treh dneh narediti tako, da velja. Tega sam ne razumem, iz te inženirske logike. Nisem pa pravnik.«

A pravne norme so sprejete z nekimi razlogi. Samo Bardutzky je docent na Pravni fakulteti v Ljubljani in opozarja, da pri vprašanju načina objave ne gre zgolj za zunanji vtis. »Če nič drugega, terja predlog odloka, ki je podzakonski predpis, obsežnejšo obrazložitev, odločitev ustavnega sodišča je tako razumeti tudi kot zahtevo po okrepitvi pojasnilne dolžnosti vlade.« Za odločitvami vlade se mora skrivati premislek, za njim stoji vladno gradivo in podobno. Vlada pač ne sme vladati z diktati in ukazi.

Gre za sistemsko, načrtno ignoriranje pravne države in pravil pravnega reda. Takšen način vladanja ni skladen z načeli demokracije in pluralizma.

Vlada ustavnega sodišča ni razumela tako. Janez Janša odločbe ni zmogel vsebinsko komentirati, objavil je le mnenje Mihe Pogačnika, da se ukvarjajo z izdelkom ustavnih sodnikov, ki je po mnenju marsikoga »dosegel najnižjo raven kakovosti pravne argumentacije in logike po 1991«. Prav tako je molčala gostobesedna ministrica za izobraževanje Simona Kustec. Osebno se ni oglasila, ni dala niti izjave, s katero bi otrokom, učiteljem in staršem pojasnila, kaj se je zgodilo. Je pa zato objavila prijazen tvit, s katerim je ljudem zaželela »prijazno Miklavževo nedeljo«.

»Ne, to ni le formalna pomanjkljivost,« bi o vsem tem dejal ustavni pravnik Rajko Pirnat, »to je huda neustavnost.« V resnici so vsa ta oblastniška aroganca, nespoštovanje, zanikanje pomena ustavnega sodišča in načela delitve oblasti pričakovani. Pričakovan je posmehljiv odnos. Janša je namreč aprila, ko so ustavni sodniki vladi zapovedali, naj vsakih sedem dni preverja upravičenost epidemioloških ukrepov, tvitnil, da imamo »v Sloveniji najbolj spolitizirano ustavno sodišče doslej«.

Lahko smo dobrohotni in zapišemo, da se je vladi mudilo in da je v času izrednih razmer, v katerih so nujne hitre rešitve, zgolj pozabila svoje odločitve poslati na Dunajsko 167, kjer domuje uradni list. A ta diagnoza ni natančna. Nasprotno, neupoštevanje ustave, njenih temeljnih načel, pravnega reda je eden od dokazov, kako SDS razume pomen pravne države. Pravna država, omejitve, pomen ravnovesja oblasti so zanjo birokratska navlaka, nepotrebne ovire pri doseganju političnih ciljev.

Sistemske, namerne zlorabe oblasti

Pretiravamo? Nikakor. Omenili smo že Darka Muženiča in zlorabe pravnih postopkov, katerih namen je pridobivanje časa. Minister za notranje zadeve Aleš Hojs ima z NPU velike načrte, na položaju glavnega preiskovalca si ne more privoščiti neodvisne osebe. Očitno ima za to tudi dovolj razlogov. Po poročanju portala 24ur.com so njegovi policijski nadzorniki večkrat poskušali dobiti informacije o predkazenskem postopku, ki ga zaradi nakupov medicinske opreme vodijo na tožilstvu in NPU, a naj bi jim bilo vpogled v spis preprečilo tožilstvo. Po načelih demokratične države je policija samostojen organ, minister ne more in ne sme neposredno vplivati na potek preiskovalnih postopkov, lahko le daje splošna navodila in usmeritve.

Podobnih primerov samovolje oblasti se je v desetih mesecih Janševe vlade nabralo veliko. Naj naštejemo le nekatere.

Pravna država, omejitve, pomen ravnovesja oblasti so za vlado birokratska navlaka, nepotrebne ovire pri doseganju političnih ciljev.

Raperju Zlatku so status samozaposlenega v kulturi odvzeli, ker je kritičen do oblasti. Zlatko ni bil edini, ministrstvo za kulturo je več deset samozaposlenim osebam odvzelo pravico do tega, da jim prispevke za socialno varnost krije država, čeprav so pridobili pozitivno mnenje pristojne strokovne komisije. Politika se je neposredno vmešala v strokovne odločitve, kršen pa je bil tudi 11. člen uredbe o samozaposlenih v kulturi, ki določa, da minister sklep o priznanju pravice do plačila prispevkov sprejme »na podlagi mnenja strokovne komisije«.

Vlada na čelo Pedagoškega inštituta ni imenovala Igorja Ž. Žagarja, pa četudi ga je izbrala ustrezna komisija. Ker za svoj sklep ni podala nobene obrazložitve, je Pedagoški inštitut vložil tožbo na upravno sodišče, Žagarja pa je upravni odbor kljub nasprotovanju vlade imenoval za v. d. direktorja.

Ker poseben vladni odbor za investicije, vodi ga notranji minister Hojs, še vedno ni podprl že dogovorjenega financiranja slovenskega filma, je celotna slovenska filmska industrija ostala brez sredstev. In ko so poslanci ministra Vaska Simonitija vprašali, kaj se dogaja, če bo kaj storil, je nonšalantno prhnil, da ima zvezane roke. »Naj filmarji uberejo še kakšno drugo pot,« je dejal na parlamentarni seji, »sodno pot, da se bo ta zadrega premostila.« Minister za kulturo, katerega vlada ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti, filmarje napotuje na sodišča, pri čemer ve, koliko časa trajajo sodni procesi.

Spomladi so na javno napotilo predsednika vlade policisti, pa četudi so jih pravni strokovnjaki opominjali, da ne gre za kaznivo dejanje, množično vlagali ovadbe zoper protestnike, ki so v rokah držali transparente z napisi »Smrt janšizmu«. Namen ovadb je bil zastraševanje, saj je bilo jasno, da ne gre za kazniva dejanja. Tako je septembra presodilo tudi okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, ki je zavrglo od politike zaukazane policijske ovadbe in presodilo, da je »janšizem« politična usmeritev in pozivanje k smrti te usmeritve ne pomeni kaznivega dejanja grožnje.

Julija je ustavno sodišče zadržalo izvajanje zakonodaje, ki je okoljevarstvenim organizacijam omejila možnost sodelovanja pri odločanju o naložbah. Vlada je želela gradbeno zakonodajo prirediti na način, ki je v neskladju s pri nas že leta 2004 ratificirano »aarhuško konvencijo«, simbolom okoljske demokracije, ki ureja udeležbo javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah. Vlada je sporni zakon sprejela kljub opozorilom opozicije, nevladnih organizacij, pravnikov. Še več, pred presojo ustavnega sodišča je trdila, da nevladne organizacije predvsem zlorabljajo pravne postopke za uresničevanje »parcialnih interesov«.

Kaj torej moti vlado? Neodvisni policijski preiskovalci in policisti pa samozaposleni kulturniki, raziskovalci, protestniki, filmarji, okoljevarstveniki. Seznam lahko še nadaljujemo s kritičnimi akademiki, neodvisnimi raziskovalnimi institucijami, nepravimi direktorji javnih kulturnih zavodov, avtonomnimi novinarji, uredniki, direktorji, aktivisti – vsi ti in še številni drugi so žrtve teh ali onih vladnih pritiskov, neupoštevanja pravnih pravil ali prirejanja teh, kot je recimo popravljanje ustanovnih aktov javnih zavodov z namenom, da direktor javnega zavoda postane točno določena oseba.

»Ta vlada ima težave s pravom, ker nima občutka samoomejevanja, ne zaveda se ustavnih okvirjev, v katerih mora delovati, v osnovi ima težave z demokracijo,« je o tem v oddaji Studio City razmišljal profesor na Pravni fakulteti Sašo Zagorc. »Vladavina prava je temeljni element omejevanja samovolje. Razmerje med vlado in STA je tipičen primer ravnanja, ki kaže na popolno neupoštevanje zakonskih določb, na neupoštevanje pravil korporativnega upravljanja, celo laganje o tem, kaj naj bi se zgodilo.«

Evropski zgledi

Vsi ti primeri dokazujejo, da vlada pravo razume po svoje, da tako razume tudi pravne norme in ustavo. Če so v skladu z njenim političnim načrtom, se nanje sklicuje, če niso, jih spregleda. Demokracija je krhka družbena ureditev, temeljni namen vzpostavljenega ravnovesja različnih vej oblasti, ki ga želi slovenska vlada ali spremeniti ali zaobiti, pa je omejevanje politične moči. Natančno tukaj, pri tem vprašanju, pri vprašanju pomena pravnega reda, se trenutno lomi ureditev v Evropski uniji.

V to razpravo o prihodnosti je, kakšno naključje, po novem vključena tudi Slovenija. Janez Janša goji veliko razumevanja do Poljske in Madžarske, ki sta zaradi kršitev načel pravne države v postopkih različnih organov Evropske unije. Evropska komisija Poljski recimo očita kršitev načela neodvisnosti sodstva pri imenovanju sodnikov, torej poseganje v sodno vejo oblasti, ki je v Sloveniji še vedno, četudi to vsem ni všeč, samostojna. Ko je Janša evropskim politikom poskušal razložiti svoj pogled na pomen pravne države, je v pismu, poslanem 18. novembra, med drugim zapisal, da o pravu ne morejo odločati politiki, pač pa »neodvisna sodišča«. Ima prav, a uredba evropskega parlamenta, ki črpanje evropskih sredstev pogojuje s spoštovanjem pravne države, omogoča sodno pot. Tega Janša v pismu evropski in slovenski javnosti ni povedal.

»Drugače, kot smo se naposlušali doslej, postopek po predlagani uredbi ne bo samo političen, ampak bo zoper pravni akt, ki ga sprejme Svet, zagotovljeno tudi sodno varstvo,« je o Janševem sprenevedanju v kolumni za internetni portal Iusinfo konec novembra napisal profesor za evropsko pravo Matej Avbelj, ki do Janše navadno ni kritičen. »Predlog uredbe je tako, po moji oceni, povsem skladen s pravnim redom EU in Lizbonsko pogodbo. Njegovo bistvo je v tem, da odpravi pomanjkljivosti obstoječega neučinkovitega sodnega in dejansko nedelujočega političnega mehanizma za zaščito vladavine prava EU.« Ker prepričljivih pravnih razlogov za nasprotovanje evropskemu mehanizmu krepitve pravne države ni, so ti lahko samo politični.

In ta politika, razumevanje njene vloge, nas znova pripelje do Slovenije. Odnos Janeza Janše do pravne države in podpora neliberalnima poljski in madžarski vladi, razkrivata, kako si sam predstavlja demokracijo. Zanj vladanje ne pomeni sodelovanja med institucijami, ki delujejo avtonomno. Oblast razume totalno, kot obvladovanje celotne družbe, če ga kdo ovira, postane njegov nasprotnik. Lahko je to opozicija, lahko so to sodniki, lahko so to navadni državljani. »Gre za poskus uniformiranja celotne družbe po meri ene stranke,« je o vsem tem dejal Sašo Zagorc. »To je grozljivo, to je ideja revolucionizacije nekega okolja, ki ne temelji na temeljnem konceptu družbe. To pa je politični pluralizem. Namesto da bi bili veseli, da imamo avtonomne centre razmišljanja, avtonomnega odločanja v civilni sferi, je treba vse skupaj vpreči v logiko poslušnosti, podrejenosti.«

Kdor misli, da je šlo pri napačnem objavljanju vladnih sklepov o zaprtju šol za napako, se moti. Ne, gre za sistemsko, načrtno ignoriranje pravne države in pravil pravnega reda. Takšen način vladanja ni skladen z načeli demokracije in pluralizma. Zato se mu je treba upreti. In to se v Sloveniji tudi dogaja. 

POVEZANI ČLANKI:

• Osumljeni vodja vladne službe za zakonodajo