Najedanje pravne države

V osnovi rešujemo spore na dva načina: zgrda in zlepa. Vzgib po prvem začutimo prej, vsajen je globoko v nas, udejanja se v fizičnem svetu in tvori del naravnega reda, ki pravi, da zmaga močnejši. Upremo se mu lahko le s priučenim naporom, vendar so koristi odrekanja uporabi sile brezmejne na področju človekovega duha. Obvarujejo skupnostne vezi, ki so temelj našega preživetja in največja primerjalna prednost naše vrste. Žrtev – odpoved materialnim dobrinam in fizični prevladi – je bila vedno cena za pridobitev naklonjenosti boga.

Tisočletja oblastniške krutosti bi nam morala vzbuditi nezaupanje v obljube, da bo moč rešila naše probleme. Razsvetljenski misleci so ponudili rešitev, naj položimo vero v besedo – ne od Boga poslano, ampak dogovorjeno med nami; osamosvojeno besedo, ki se ne bo upogibala volji tega ali onega. Do nje ne pristopamo z mečem ali zvijačo, pred njo slečemo oklep in jo nagovorimo z razumom in srcem. V tem je bistvo ustavne demokracije.

Pri vzgoji otrok naj bi ločili med njihovo željo in potrebo. Čeprav je pogosto neprijetno in sprejeto z odporom, morajo starši dati prednost otrokovim potrebam. Nič drugače ni s pravno državo. Z bolečino se soočamo z rezultati, ki jih beseda – pravo daje v nasprotju s tem, kar je volja večine: uničenje prisluhov v kazenskih postopkih zaradi prekoračenja roka, nedotakljivost arhivov ECB, razlaga zakona, ki omejuje dostopnost informacij o sodnih postopkih ... Pa vendar, si sploh lahko zamislimo, kakšne možnosti se odpirajo, če pristanemo na to, da bo volja oblasti določala, kar je »vsem jasno, da je prav«. Se opravičujem – ni treba naprezati domišljije, zadošča spremljati novice. Formalistično označena odločitev US, da sklepi vlade o protikriznih ukrepih niso veljali, ker niso bili pravilno objavljeni, je v resnici zelo pogumna.

Če besede ne upoštevamo v celoti in tako kot piše – navkljub razmeram in temu, da so bili sklepi javni – kako naj se zanesemo, da bo veljala, ko jo bomo sami rabili?