Nad virus s svežim zrakom

Neprezračeni zaprti prostori so glavno prizorišče epidemije, zračenje pa eno glavnih orožij za njeno obvladovanje

Nošenje maske, higiena rok in kašlja ter vzdrževanje medosebne razdalje. To so ukrepi, ki jih zaradi nenehnega ponavljanja že vse od marca praktično vsak od nas zna odrecitirati sredi noči. A vse bolj je jasno, da ne odražajo najbolje dejanskega načina prenašanja virusa. Novi koronavirus se namreč ne obnaša povsem enako kot drugi virusi, ki povzročajo okužbe dihal. Higiena rok, ki je sicer temelj odgovornega obnašanja in jo je smiselno prakticirati tudi v obdobjih brez epidemije, se je v primeru prenosa okužb z virusom SARS-CoV2 izkazala za manj pomembno. Doslej znanstveniki namreč praktično niso našli jasnega dokaza o prenosu okužbe prek kontaminiranih površin. Mrzlično razkuževanje površin tako zelo verjetno nima velikega učinka na širjenje okužb.

Vse bolj jasno postaja, da se virus širi po zraku, bodisi v obliki večjih kapljic, ki hitro padejo na tla, bodisi mikroskopskih delcev, ki lahko v prostoru s statičnim zrakom ostanejo tudi po več ur. Vzdrževanje medosebne razdalje za preprečevanje takšnega načina prenosa ni dovolj učinkovit ukrep. Maska sicer pomaga pri zmanjšanju količine aerosolnih delcev v prostoru, ki jih ustvarjamo z dihanjem in govorjenjem. A nekaj teh delcev vedno uide v okolico. Po določenem času se tako lahko v prostoru tudi ob striktni uporabi mask nabere koncentracija virusnih delcev, zadostna za okužbo. Edina ukrepa, ki v takem primeru resnično pomagata, sta skrajšanje časa, preživetega v prostoru, predvsem pa pogosta menjava zraka v prostoru. Ob pogostem in učinkovitem zračenju, s pomočjo katerega se nekajkrat na uro zamenja celoten zrak v prostoru, koncentracija virusnih delcev v zraku le stežka naraste nad kritično mejo.

Temeljitega zračenja se pozimi, ko se temperature približajo ledišču, praviloma izogibamo, ker se prostor zelo ohladi, prav tako pa povečujemo energetske izgube in s tem stroške ogrevanja. Letos si je pač treba obleči dodatno plast oblačil, zatreti odpor do prepiha in se sprijazniti z nekoliko višjimi stroški za ogrevanje.

Spreminjanje prepričanj

Trajalo je precej časa, da so tudi vodilne strokovne organizacije priznale in sprejele veliko vlogo, ki ga ima aerosolni prenos v epidemiji virusa SARS-CoV2. »Sprva je vladalo prepričanje, da je prenos virusa po zraku malo verjeten, a vse več dokazov kaže na to, da so kužne mikrokapljice dovolj majhne, da ostanejo v zraku in dosežejo ljudi, ki so od okuženega oddaljeni tudi več kot dva metra,« so konec oktobra zapisali v strokovni reviji Lancet Respiratory Medicine.

Posamezni znanstveniki so na možnost širjenja prek mikroskopskih delcev, ki ob dihanju in govorjenju kužnega posameznika »obvisijo« v zraku, opozarjali že marca. Na tak sklep je do neke mere napeljevalo že širjenje okužb na zloglasni križarki Diamond Princess. Vrstila so se poročila o okužbah na razdalji več metrov, ki jih je bilo mogoče najlaže pojasniti s tokom zraka v prostoru, kot denimo v restavraciji ali na avtobusu. Celo slovenski epidemiologi so že marca ob sledenju okužbam zaznali primere, ki so nakazovali na možnost, da virus ostane v zraku, tudi ko okuženi zapusti prostor. Na tak način naj bi se okužila dva igralca skvoša v Mariboru.

A Svetovna zdravstvena organizacija je bila do teh dokazov, ki so jih zagotavljali predvsem fiziki, dolgo skeptična. Možnost takšnega načina prenosa virusa se je omenjala predvsem v zvezi z medicinskimi posegi, ki sprožajo nastajanje aerosolov. Kot realno možnost okužbe v vsakdanjem življenju je aerosolni prenos priznala šele poleti, pa še to z dobršno mero skepse.

Vse bolj jasno postaja, da se virus širi po zraku, bodisi v obliki večjih kapljic, ki hitro padejo na tla, bodisi mikroskopskih delcev, ki lahko v prostoru s statičnim zrakom ostanejo tudi po več ur.

Ameriški Center za nadzor bolezni (CDC) je na začetku oktobra objavil kratek zapis, v katerem sicer priznava možnost prenosa virusa po zraku, a hkrati še vedno izraža dvom o predpostavki, da je to pravzaprav glavni način prenosa. »Če bi se virus SARS-CoV2 prvenstveno širil po zraku, kot se to dogaja pri ošpicah, bi pričakovali bistveno hitrejše širjenje okužb po svetu v prvih mesecih letošnjega leta in bistveno bolj razširjeno prisotnost protiteles med prebivalstvom, kot so jih pokazale raziskave.« Po mnenju njihovih strokovnjakov dostopni podatki nakazujejo, da se virus prvenstveno vendarle širi s pomočjo kapljičnega prenosa, tako kot večina drugih virusov, ki okužujejo dihala.

A že konec oktobra so v reviji Science ameriški strokovnjaki z več uglednih univerz izrazili prepričanje, da zadržanost pri vprašanju prenosa virusa po zraku ni več umestna. »Obstajajo prepričljivi dokazi, da vdihovanje virusa SARS-CoV2 pomeni enega najpomembnejših načinov prenosa okužbe.« Virusi v aerosolnih delcih lahko v zraku ostanejo več ur, podobno kot dim. Največja koncentracija delcev je v neposredni bližini kužnega človeka, zato je možnost okužbe ob opustitvi vzdrževanja medosebne razdalje največja. A ti delci lahko po zraku potujejo precej dlje kot dva metra, v neprezračenem prostoru pa se lahko akumulirajo, zaradi česar vzdrževanje razdalje sčasoma ne zaleže več. »Okuženi, med katerimi jih veliko nima simptomov, med dihanjem in govorjenjem izločijo na tisoče delcev, ki vsebujejo virus, in precej manj večjih kapljic,« opozarjajo strokovnjaki. »To pomeni, da je za posameznika veliko verjetneje, da bo vdihnil aerosolni delec, kot pa da ga bo poškropila kapljica sline. Zato je nujno, da se ravnovesje pozornosti prenese na preprečevanje prenosa po zraku.« Priporočilu za nošenje mask, vzdrževanje razdalje in skrbi za osebno higieno se mora, pozivajo, nujno pridružiti jasen poziv odgovornih k izvajanju čim več aktivnosti na prostem ter skrbi za kakovost zraka v zaprtih prostorih z zračenjem in filtracijo.

Usodna omahljivost

V nekaterih državah so ključno vlogo prezračevanja prepoznali dokaj zgodaj. V Nemčiji vsaj od poletja zračenje velja za enega ključnih ukrepov, celo kanclerka Angela Merkel praktično vsak javni nastop zaključi s tem opozorilom. Pogosto zračenje je eden temeljnih ukrepov za preprečevanje okužb v šolah. V nekaterih nemških šolah se šolski zvonec med poukom oglasi vsakih 20 minut in učitelje opomni, da je prišel čas za odprtje oken. Tudi v Franciji, še eni državi, ki jeseni ni zapirala šol, zdravstveni protokoli za šole predvidevajo strog režim zračenja.

V Sloveniji smo na potrebo o zračenju začeli opozarjati dokaj sramežljivo, NIJZ je priporočila v zvezi s tem objavil na začetku novembra, a kljub trudu glavnega epidemiologa Maria Fafangla še vedno niso zadostno prodrla v zavest javnosti. Vladni ministri so zračenje kot enega od ukrepov bolj dosledno začeli omenjati šele nedavno.

Med vsemi priporočenimi ukrepi za preprečevanje okužb na delovnem mestu je prav zračenje najmanj upoštevano priporočilo.

In to se pozna pri njegovem upoštevanju. Nedavno objavljena raziskava družbe Valicon, Sledilnika covid-19 in Mladih zdravnikov je pokazala, da je med vsemi priporočenimi ukrepi na delovnem mestu prav zračenje najmanj upoštevano priporočilo, saj je zanj ves čas ali skoraj ves čas skrbelo le 43 odstotkov vprašanih. »Polovica zaposlenih, ki delo opravlja na delovnem mestu, je redno v tveganih stikih s sodelavci, bolje bi lahko poskrbeli za zračenje prostorov in tudi uporaba mask bi lahko bila bolj dosledna,« so zapisali v povzetku raziskave.

V domačem okolju, kjer smo v stiku z ljudmi, s katerimi si delimo »mehurček«, je zračenje, če ne sprejemamo obiskov, manj pomembno. Ključno pa je povsod drugje, kjer se srečujemo z ljudmi zunaj našega mehurčka. In za večino največji problem s tega vidika dejansko pomenijo delovna mesta. Predvsem so problematični manjši prostori, v katerih se lahko izmenja več ljudi, kot so sejne sobe, čajne kuhinje, skupne pisarne in sanitarije. Temu pritrjujejo tudi podatki o okuženosti po poklicnih skupinah, ki denimo kažejo na veliko pojavnost okužb med direktorji, IT-osebjem in čistilci.

V veliko poslovnih stavbah sicer za zračenje ljudje ne morejo skrbeti sami, saj za pretok zraka skrbijo centralni sistemi, zadostno odpiranje oken pa je oteženo ali celo onemogočeno. Tam je izpostavljenost zaposlenih odvisna od upravljalca in vzdrževalca sistema, pa tudi zmogljivosti sistema samega.

Zdravstveni inšpektorat smo vprašali, ali v okviru nadzorov preverjajo tudi ustreznost prezračevanja prostorov in ali so v zvezi s tem že izrekli kakšne kazni. Odgovorili so nam, da preverjajo spoštovanje vseh priporočil NIJZ, vendar »pa ne vodimo evidenc na način, da bi lahko poročali o ukrepih zaradi neskladnosti, vezanih samo na prezračevanje«. Iz delovne inšpekcije odgovorov do zaključka redakcije nismo dobili. Dokler v nekaterih podjetjih, pod pretvezo izobraževanj, celo organizirajo novoletne zabave, kot je nedavno na vladni novinarski konferenci razkrila zdravstvena inšpektorica Deana Potza, je verjetno iluzorno pričakovati, da bi vsi delodajalci dosledno skrbeli za prezračevanje prostorov.