Išče se epidemiolog

V prvem letniku katerekoli družboslovne ali humanistične fakultete, če ne že prej, te profesorji naučijo, da kulturnih vzorcev ne moreš neposredno prenašati iz enega okolja v drugega. Družbena, kulturno pogojena pravila ravnanja, ki veljajo v kakšni južnoameriški državi, ne morejo veljati v strogi Nemčiji. Enako kot denimo učinkovitost z nadzorom države, ki jo je vpeljala kitajska komunistična partija, pač ne more enako dobro delovati v državah, kjer je svoboda posameznika (in njegova odgovornost) osnovno vezivo družbe. Ne more, kajti družbe in njene zakonitosti so kompleksne stvari, ki jih ne moremo preprosto prezrcaliti v ta ali ona okolja.

To je verjetno eden glavnih razlogov, zakaj mobilna aplikacija, ki naj bi ustavila širjenje virusa, v svetu zahodnih liberalnih demokracij ni opravila vloge, kakršno je imela v vzhodni Aziji, v deželah strogega nadzora in drugačne tradicije.

Res je, da uporabo te aplikacije spodbuja tudi evropska komisija, da je dostopna v državah Evropske unije, a v resnici nikjer ni upočasnila širjenja virusa. Aplikacija, ki naj bi sledila stikom okuženih, je le dodatek drugim, pomembnejšim javnozdravstvenim ukrepom proti epidemiji. Njen cilj je v najboljšem primeru ustaviti skokovito širjenje, kar priznavajo vsi ugledni epidemiologi.

A pri nas vlada verjame, da ima aplikacija čudežno moč. Kako drugače razumeti odlok, ki pooblašča policiste, da pozovejo občane, naj jim pokažejo, ali imajo v pametnih telefonih, če jih seveda imajo, nameščeno mobilno aplikacijo #OstaniZdrav? Pri čemer, to je popolnoma jasno, aplikacija doslej v Sloveniji ni opravila vloge, za katero je bila narejena. Nameščena je bila na malo več kot 260.000 telefonov, kar pa ne pomeni, da jo toliko ljudi tudi uporablja. Med 23. novembrom in 7. decembrom, ko smo imeli okoli 20.000 na novo okuženih, je bilo v telefone vnesenih zgolj 1367 TAN kod. 1367 okuženih ljudi je torej svojim telefonom povedalo, da so kužni, in ti so potem informacijo posredovali drugim telefonom, s katerimi naj bi bili v stikih. Koliko je bilo na eni strani posameznikov, ki so se na podlagi obvestila telefona odpravili na test za covid-19 in bili prepoznani kot pozitivni, koliko pa je bilo na drugi strani prikazanih napačnih obvestil, ni znano. Ti podatki niso dostopni. V resnici tovrstno sledenje stikov deluje le, če aplikacijo uporablja vsaj polovica vseh prebivalcev, hkrati pa mora biti sistem izdajanja TAN kod hiter in učinkovit. To za Slovenijo ne velja.

Vlade ta dejstva ne motijo. V nedeljo je sprejela odlok, v katerem je uporaba aplikacije pogoj za svobodo gibanja. S tega stališča je »prostovoljna« uporaba seveda prisilna in obvezna. Odlok je bil sprejet, čeprav mu zaradi nesorazmernega posega v komunikacijsko zasebnost nasprotujeta pravna stroka in informacijska pooblaščenka, ustavni pravnik dr. Rajko Pirnat pa je v ponedeljkovi oddaji 24ur zvečer celo dejal, da je »zahteva po aplikaciji očitno neustavna, da ne rečemo še kaj hujšega«.

Slovenska aplikacija je kopija nemške aplikacije Corona Warn App, za katero nemška vlada poudarja, da je njena uporaba »prostovoljna«, da ni potrebe po »zakonski ureditvi uporabe« in da bi bilo kakršno koli pogojevanje v »nasprotju z evropsko uredbo GDPR«. Enaka uredba velja v Sloveniji. Če bi vlada v resnici želela, da več ljudi aplikacijo dejavno uporablja, bi spodbujala njeno uporabo, izboljšala delovanje in izdajanje kod, a raje grozi s policijskim pregledom in kaznimi. Na portalu slo-tech so ji recimo predlagali, naj bi »uporabnikom aplikacije, ki jim ta pokaže povečano izpostavljenost, država podarila test na covid-19«. Kar je bolj smiselno kot pogojevanje s svobodo gibanja.

Vlada, njeni ministri in njen premier preprosto ne vedo, kaj storiti.

Porušen mozaik

Mobilne aplikacije, ki sledijo stikom okuženih, so le kamenček v mozaiku ukrepov, ki bi jih morala v zvezi z epidemijo sprejemati vlada. In tudi ta kamenček, odlok o obvezni uporabi aplikacije, dokazuje, da slovenska vlada, njeni ministri in njen premier preprosto ne vedo, kaj storiti.

Podobno je z nošenjem mask. 12. decembra je začel veljati odlok vlade, po katerem so bile dodatno zaostrene zahteve po nošenju mask na javnih prostorih – določeno je bilo, da rute in šali niso dovolj. Nato je le tri dni pozneje vlada logiko obrnila na glavo in sprejela odlok, da je maska na odprtih javnih krajih obvezna le, če ni mogoče vzdrževati najmanj dvometrske medosebne razdalje. Ni jasno, kaj se je zgodilo vmes.

Zgodba se je ponovila z zaprtjem in odprtjem šol in vse družbe. Vodja vladnega strokovnega štaba za soočenje z epidemijo Bojana Beović je prejšnji teden za Mladino dejala, da bi se moralo »odprtje šol zgoditi najmanj hkrati z odprtjem trgovin. Kot družba si res ne bi smeli privoščiti, da trgovine odpiramo pred šolami.« In kaj se je zgodilo samo dva dni po objavi tega intervjuja? Vlada je sprejela odlok, ki odpira trgovine z obutvijo in športno opremo, dopustila je tudi nekatere storitvene dejavnosti, šole pa je pustila zaprte. In Bojana Beović? Dejala je le, da se bodo šole odprle po novem letu, še prej pa bo Slovenija po nekajdnevnem sproščanju čez praznike verjetno znova uvedla strogo zaporo vsega javnega življenja.

Kako razumeti to zmedo? Vse te nejasne, neustavne odloke, prisile, kazni, zapiranje in odpiranje družbe, snemanje in nadevanje mask? Kako razumeti številke, ki razkrivajo, da je Slovenija med tistimi državami, ki se najslabše odzivajo na epidemiološko krizo? Smo namreč v svetovnem vrhu po številu mrtvih na milijon prebivalcev. Pri nas zaradi koronavirusa umre okoli 50 ljudi na dan, v Nemčiji malo več kot 500, številka pa v zadnjih dneh raste. Nemčija je sicer po številu prebivalcev štiridesetkrat, ne pa desetkrat večja od Slovenije. Janša sicer pravi, da moramo počakati, da je boj z epidemijo tek na dolge proge in da druge države še čaka podobna situacija, kot je danes naša. Gre za neprepričljiv argument, saj se je drugi val epidemije v nekaterih evropskih državah začel umirjati, pri nas pa ne. Nasprotno, pojavljajo se ugibanja o tretjem valu … Epidemiologija ni politika, je znanstvena veda, ki preučuje vzroke in preprečuje širjenje bolezni. Epidemiologi se ne ukvarjajo s tem, kaj virusi počnejo v telesu, pač pa jih zanimajo socialno-medicinski vzroki širjenja bolezni. Ukvarjajo se s pomenom javnega zdravja, zbirajo podatke, ukvarjajo se z matematiko, statistiko, biologijo, sociologijo, antropologijo, tudi s pravnimi in etičnimi vprašanji. V slovenski strokovni skupini, ki naj bi vladi pomagala pri sprejemanju sklepov, ni nobenega epidemiologa. 7. decembra je iz nje izstopil epidemiolog Mario Fafangel. Že prej sta odšli epidemiologinji Maja Sočan in Nina Pirnat, vlada pa je namesto epidemiologa Ivana Eržena na čelo Nacionalnega inštituta za javno zdravje nastavila Milana Kreka, ki je poprej strokovno delal na področju preprečevanja odvisnosti od prepovedanih drog.

Trenutno tako, vsaj formalno, jedro strokovne skupine sestavljajo: Bojana Beović, ki je infektologinja; Simona Repar Bornšek, specialistka družinske medicine; Marko Bitenc, ki je kirurg; Tatjana Lejko Zupanc, infektologinja; Miroslav Petrovec, mikrobiolog; in Irena Grmek Košnik, ki je mikrobiologinja in specialistka za javno zdravje. Gre za ugledne posameznike. Imajo veliko znanja, a nihče izmed njih se strokovno ne ukvarja z vprašanjem, kako zajeziti širjenje virusa. Nihče izmed njih ni epidemiolog.

V torek zvečer je Zdravniška zbornica Slovenije sporočila, da je bila Bojana Beović v drugem krogu izvoljena za predsednico zbornice. Že v sredo, na dan, ko je število okuženih znova preseglo številko 2000, je za medije dejala, »da očitno ni več vodja strokovne svetovalne skupine«. Tako naj bi razumela ministra za zdravje Tomaža Gantarja, ki je javno večkrat dejal, da bi skupino preoblikoval, je dodala. In se zvečer, znova, malo umaknila nazaj. Seveda ne vlada ne Gantar o tem v tistem trenutku še nista sprejela nobene odločitve. Je Beovićeva izkoristila priložnost, da se oddalji od boja zoper epidemijo in seveda od odločitev vlade, ki jih je vsaj na zunaj pokrivala skupina pod njenim vodstvom? Sedanji člani komisije javno in odkrito o svojih napakah in napetostih v povezavi s politiko niso spregovorili.

Nujna sprememba

Sprejeti ukrepi vlade niso epidemiološki, ampak politični. Tako jih razume tudi javnost. In tudi zato se v Sloveniji epidemija ne umirja.

Kako naprej? Takoj, ampak res takoj bi se morala spremeniti strategija obvladovanja bolezni. Izvedli bi lahko hitrejše masovno testiranje v regijah, kjer je virus še posebno razširjen. Vlada bi morala poenostaviti dostop do nadomestila za izolacijo in karanteno, spodbujala bi lahko delo od doma, izboljšala delovanje inšpekcij na delovnem mestu, pomagala DSO-jem, kjer se virus najhitreje in najusodneje širi, ukiniti bi morala policijsko uro in druge nesmiselne ukrepe, ki jih javnost ne razume in ne sprejema, vse te kazni in omejitve pa v ljudeh vzbujajo odpor. In predvsem bi morala ob strogih ukrepih odpreti tudi šole, ker bi s tem prisluhnila potrebam otrok, razbremenila bi starše in ustvarila občutek smiselnosti. Dokler ljudje ne bodo razumeli pomena epidemioloških ukrepov, jih ne bodo upoštevali. Vladni ukrepi in omejitve so shizofreni in nesmiselni, ljudje jih ne sprejemajo, nekateri se jim posmehujejo. Ocena dela vlade, ki jo je za Delo ta teden izmerila Mediana, je zgolj 2.44, najnižja do zdaj.

Za vse te ukrepe, za spremembo taktike bi vlada potrebovala politično modrost. A je nima. Namesto da bi se ukvarjala z epidemijo, se ukvarja s kulturno revolucijo in represijo nad vsemi, ki se z njo ne strinjajo. In ne gre za politikantstvo, za rušenje vlade, za zlobne zapise, za globoko državo in podobne nesmisle. Ne, številke dokazujejo, da je vlada, nihče drug, pač pa vlada, dopustila, da se je epidemija v Sloveniji razširila do točke, ko postaja neobvladljiva. Številke so ljudje, izgubljena življenja, užaloščeni svojci, množica vseh teh presežnih smrti. Za vse to niso krivi mediji, opozicija, kulturniki, protestniki, koline, martinovanja, »štajerski sentiment«, neodgovorni ljudje, ki imajo žurke po garažah. Ne, krivi so tisti, ki imajo največ družbene moči.

Naj zapišemo še enkrat: sprejeti ukrepi niso povezani z epidemijo, ampak so politični. Slovenija je v času epidemije postala odvisna od politične moči in pritiska, ki ga izvajajo posamezni ministri, ne pa od strokovne presoje epidemiologov in drugih strokovnjakov. To se lahko zgodi v družbi, kjer glavni epidemiolog v državi postane diplomirani obramboslovec, nihče izmed ostalih pa se mu ne upa upreti, le ponižno sledijo njegovemu političnemu načrtu.