Vasko Simoniti ni le aroganten politik ...

Vasko Simoniti je bil nekoč dober univerzitetni profesor, razgledan, zanimiv, poglobljen. V svojem doktoratu se je ukvarjal z obrambno strategijo, ki so jo v teh deželah uvajali v času turških vpadov, na Filozofski fakulteti pa je predaval zgodovino srednjega veka. V času prebujanja slovenske demokracije ni bil preveč dejaven, se pa je leta 1984 podpisal pod peticijo, ki je obsojala t. i. beograjski proces. V javnosti se je začel pojavljati kasneje; leta 1998 je s pisateljem Dragom Jančarjem pripravil zbornik in razstavo, naslovljeno Temna stran meseca, ki je obravnavala zgodovino totalitarizmov v Sloveniji. Štiri leta za tem je bil vodja volilnega štaba Barbare Brezigar, ki v boju za mesto predsednice Slovenije ni uspela premagati Janeza Drnovška.

Zakaj ta izlet v preteklost? Simoniti je bil takrat zelo razočaran, jezen, zagrenjen. V nedeljo zvečer, ko je bilo jasno, kakšen bo končni rezultat volitev, je za televizijske kamere dejal, da v Sloveniji ni zmagala demokracija, temveč politika, ki podpira korupcijo, klientelizem, nepotizem, politično in policijsko nasilje. Zaradi poraza njegove protežiranke je slovensko demokracijo opisal kot cepljenko med Rusijo in Mehiko. Dve leti pozneje je Simoniti prvič postal kulturni minister, zdaj je na tem položaju že drugič. Njegove žaljive, nedostojne izjave so postale del slovenske politične realnosti.

Tako je bilo tudi ta teden. Parlamentarni odbor za kulturo je razpravljal o tem, ali si želi slovenska vlada podrediti medije. Na seji je bil tudi Simoniti, ki je cinično pripomnil, da se njegova poslanska kolegica Mojca Škrinjar, ki je primerjala avtomobilizem in novinarstvo, moti. »Za avtomobile je treba ogromno, ogromno znanja,« jo je popravil Simoniti.

Izjavo bi lahko razumeli kot izpad arogantnega politika. A v resnici je huje. Ministrova izjava in poteze vlade, od poskusa prevzema RTV Slovenija do vlaganja ovadb zoper direktorja Slovenske tiskovne agencije Bojana Veselinoviča in odtegnitve finančnih sredstev, katere namen je zamenjava urednikov na STA, razkrivajo, kako ta vlada razume novinarstvo. Novinarji so po njihovem družbenopolitični delavci, ki pišejo po nareku oblasti, kot je recimo v Madžarski. Na tak način je novinarstvo razumela tudi Komunistična partija ali katerakoli totalitarna oblast.

»Novinarstvo je zahtevna dejavnost, odgovorna do javnosti, pogosto nevarna, v demokratičnih državah zaradi svojega pomena najpogosteje posebej zaščitena, čislana v Evropski uniji ali v ZDA, pri tem pa mora za resnično neodvisnost biti tudi čim bolj uspešna na trgu, priljubljena pri javnosti, gledana, poslušana, brana, klikana,« je o Simonitijevem izpadu zapisal Marko Milosavljević s katedre za novinarstvo ljubljanske FDV. »Mnogi slovenski mediji to znajo. Imajo dobre novinarje, urednike, fotografe, snemalce in druge sodelavce, ki poskrbijo, da kvalitetno in profesionalno ustvarjene novinarske vsebine vsak dan praktično nenehno prihajajo do ljudi.« Problem je na drugi strani, pri tistih internetnih portalih, publikacijah, televizijah, ki mislijo, da ustvarjajo novinarske vsebine, četudi so v službi politične stranke. »Nova24, Demokracija in množica SDS-ovih spletnih strani ne dosegajo praktično nikakršne gledanosti ali obiskanosti,« še trdi Milosavljević. »In tudi zato dela minister Simoniti vse, kar lahko, da bi sprejel čim bolj negativne medijske zakone, s katerimi bi kaznoval uspešne medije, kjer znajo ustvarjati bolj relevantne, brane in gledane novinarske vsebine.« Naj dodamo še besedo »neodvisne«.

Simoniti, Janša, Hojs in vsi drugi, ki jim ni všeč poročanje slovenskih medijev, trdijo, da večina medijev v Sloveniji »poroča skrajno pristransko in v korist levih političnih sil«. Tako se je izrazil njihov poveljnik Janez Janša v prijaznem intervjuju za madžarski tednik Mandiner. V resnici novinarji ne bi smeli poročati v korist niti ene niti druge politike, stranke. Novinarji so zavezani javnemu interesu. V javnem interesu pa so demokratična družba, ustavna demokracija, pluralnost mnenj, svoboda.

Če Simonitiju, Janši ali komu drugemu ni všeč, kar pišejo novinarji, so se ti politiki ustrašili lastne podobe, ki so jo uzrli v ogledalu.