Sedem tez o janšizmu

Projekt janšizma bo zaključen šele tedaj, ko bo zapopadel celoto, ko bo uničen poslednji sovražnik

1. Janšizem je posledica neuspeha »tranzicijske levice«

Eno prvih definicij fašizma je podala Klara Zetkin v poročilu Boj proti fašizmu (1923), v katerem je nasprotovala takratnemu prepričanju, da je fašizem zgolj »teror in nasilje«, torej prazna forma diktature in avtoritarizma. Fašizem, pravi Zetkin na drugem mestu, je »izraz razkrajanja in propada kapitalistične ekonomije ter simptom razpada buržoazne države«. Povedano drugače, fašizem je rezultat kapitalizma v krizi, svoje privržence pa najde v »množicah, ki so izgubile nekdanjo eksistenčno varnost in z njo zaupanje v obstoječi družbeni red«: fašizem je »zatočišče za politično brezdomne, izkoreninjene iz družbe, obubožane in razočarane«. Ekonomska grožnja je nujen, ne pa edini pogoj za ploden vznik fašizma, ta se lahko razvije šele ob spremljavi neuspeha »proletarskega vodstva« ali, rečeno v sodobnem besednjaku, neuspeha politike levice, ki ji ne uspe nagovoriti in prepričati eksistenčno ogroženih množic.

Razcvet janšizma so omogočili neprimerni domači odzivi na svetovno konjunkturo neoliberalizma (poznega kapitalizma): radikalno ukinjanje kontinuitete je v postsocialistični družbi potekalo s privatizacijo državnega in javnega dobrega, kriznim reševanjem bank, krčenjem delavskih pravic, opustitvijo ideje razrednega boja na »levici« oziroma odsotnostjo ekonomsko leve politike, z deideologizacijo delavskega sindikalnega gibanja in opuščanjem solidarnostnih družbenih vzorcev. Janšizem se napaja v resentimentu, negotovosti in razočaranju, ker Slovenija ni postala »druga Švica« (to kot postsocialistična tranzicijska država niti ni mogla postati); namesto obljubljenega mesta v centru kapitalističnega svetovnega sistema drsi iz njegove semi-periferije v periferijo. Trenutna koronakriza je reagent, ki je intenziviral delovanje janšizma.

2. Janšizem je paranoidna ideologija

Janšizem ni vse, kar reče, misli ali naredi politik Janez Janša. Kar je Spomenka Hribar nekdaj ugotavljala o konspiracijskem mišljenju, ki je njegovo glavno orodje politične manipulacije in obračunavanja s kritiki, je predvsem karakteristika janšizma kot ideologije. Če želimo razumeti in »ugledati« janšizem, je namreč nujno spoznanje, da janšizem kot ideologija ni zgolj sklop idej, ki »biva v glavah« njegovih akterjev niti ni zgolj »družbeni imaginarij« določene skupine somišljenikov. Janšizem ima tako materialne učinke kakor tudi, kot je učil Althusser, materialno eksistenco – v civilnih in državnih institucijah ter organizacijah.

Letošnji protesti so v javni diskurz vpeljali pomenljivo parolo »Smrt janšizmu … !«, ki jo je najvidnejši zastopnik te politično-ideološke usmeritve, strankarski vodja, po katerem je tudi poimenovana, poskusil zakonsko prepovedati, saj naj bi po njegovem mnenju terjala njegovo smrt. Množično prepoznanje, da je s smrtjo janšizmu mišljena »smrt« ideologiji in ne konkretni osebi, je trenutek, ko se janšizem »osvobodi« Janeza Janše in ko lahko začnemo razmišljati o janšizmu kot o nečem, kar ni več primarno osebni pogled politika Janeza Janše, ki vidi »svet kot zaroto«, kakor je leta 1996 o njegovem »profilu« pisala Spomenka Hribar v istoimenski analizi političnega sloga dolgoletnega predsednika SDS. Če smo doslej mislili o janšizmu predvsem kot o delovanju nekega politika, ki trpi za paranoidno osebnostno ali duševno motnjo – in ob tem krivično stigmatizirali osebe s psihičnimi težavami –, se nam danes odpira prostor depersonalizacije janšizma, da ga mislimo kot paranoidno politično ideologijo ter kot družbeno in politično delovanje. Morda imamo resda opraviti s posameznikom na vrhovnem položaju, ki trpi za »paranojo«, toda politično pomembnejše je dejstvo, da imamo opraviti s paranoidno ideologijo, v katero je interpeliran nezanemarljivo znaten delež volilnega telesa.

Filozof Boris Vezjak, ki že več kot desetletje sistematično in pertinentno raziskuje paranoidno naravo političnega delovanja SDS, izpostavi, da moramo politično paranojo razumeti »v povsem socialnem, torej nekliničnem kontekstu. Na tej točki je treba narediti še korak dlje in povedati, da za to, da bi izvrševali psihopolitiko paranoje, ne potrebujete premise o tem, da so akterji paranoični, kakorkoli so takšni že videti. Lahko so, lahko ne.«

Čeprav izraz »janšizem« ustrezno označuje nosilno mesto Vodje v gibanju, pa takšno poimenovanje zavaja, približno tako, kot če nacizem poimenujemo s hitlerizmom ali italijanski fašizem z musolinizmom. Resda imajo vsi trije voditelji središčno vlogo v politični ideologiji, s katero je vsak od njih najtesneje povezan, a Vodja ni edini (iz)delovalec fašistoidne ideologije in gibanja. Italijanski fašizem ni bil zgolj Mussolinijevo politično delovanje, temveč tudi fašistična stranka in njeni člani, strankarska zborovanja, propagandni časnik Popolo d'Italia in druga fašistična glasila, oborožene eskadre, gerarchi, manifesti, vzkliki, simbolika, politični govori in implementacije, ki jih je politično gibanje vneslo v delovanje države, tako tudi janšizem ni samo Janša.

Ko govorimo o janšizmu, zajemamo torej celotno sfero idejnega in materialnega delovanja SDS in podpornih družbenih formacij, propagandnih izpostav, članov, poslancev, simpatizerjev, piscev in sodelavcev, institucij pod njihovim nadzorstvom, družbeni imaginarij, ki povezuje pripadnike in podpornike janšizma in ki ga ti skušajo univerzalizirati kot obvezo za celotno skupnost. Med pojave janšizma lahko tako prištejemo raznovrstne družbene prakse in akcije, kot so parlamentarno delovanje stranke, obsesivno strankarsko kadrovanje, verbalne napade, grožnje in tožbe s strani poslancev, članov in privržencev, čivke in »bevske« vodje in veljakov stranke, koruptivne prakse, sodelovanje med podporniki janšizma in »vardisti«, »rumene jopiče«, pa tudi objave razvejane propagandne mreže, ultranacionalizem, zgodovinski »revizionizem« domobranstva, poveličevanje medvojnih kolaborantov z nacističnim in fašističnim okupatorjem, antipartizanstvo, propagandni motivi kot so nacistične »hijene na naslovnici« ter promoviranje teorije zarote o »kulturnem marksizmu«, ki je ponovitev starega nacističnega tropa o zaroti judovskega »kulturnega boljševizma«.

3. Janšizem ima paranoidno strukturo fašizma

Temeljni kamen, na katerem stoji sistem prepričanj paranoidnega kolektivnega subjekta, je trdoživo in rezistentno prepričanje, da mu grozi velika, celo smrtna nevarnost, da je preganjan oziroma natančneje, da ga preganjajo drugi. Tak subjekt deluje po načelu »sovražnostnega« drugotenja, po katerem drugega prepozna kot sovražnika, ki uteleša nepreklicno grožnjo uničenja kolektivnega subjekta, njegove kulture, načina življenja, družbenega reda in sveta, kot ga poznamo. »Ne-naši«, drugi, drugačni, pa tudi nekdaj »naši«, ki so postali kritiki, dvomljivci, spraševalci in neprikimovalci, se v paranoidnem diskurzu zlijejo v genus »sovražnika«. Ta se, kot ga je definiral nacistični pravnik Carl Schmitt, bistveno razlikuje od političnega nasprotnika ali tekmeca, saj »pojmi prijatelj, sovražnik in boj dobijo svoj realni smisel tako, da so in ostanejo navezani zlasti na realno možnost fizičnega uboja«. V končni fazi, ko takšen diskurz inkorporira moralne kategorije, ustvari iz sovražnika »nečloveško pošast, pred katero se ni treba samo braniti, temveč jo je treba dokončno uničiti.

»Mi«, ki ga ogroža zunanji ali notranji sovražnik, oba hkrati ali celo hibridni sovražnik – primer hibridnega sovražnika je nacistični konstrukt Juda, ki je obenem grozil v osrčju rajha, prihajal s kapitalističnega Zahoda ter boljševiškega Vzhoda – je v fašističnih in fašistoidnih ideologijah »naš« narod. Fašizem je perfidna oblika nacionalizma.

Podobno kot pri najrazpoznavnejših oblikah klasičnega fašizma, ki sta sovražnika konstruirala, nacifašizem kot Juda in boljševika, italijanski fašizem kot liberalca in komunista, je fantazmatski sovražnik, ki ga mora janšizem uničiti, primarno »komunist«, levičar. Ker sovražnostno drugotenje iz heterogene skupine drugih konstruira sovražnika kot gmotasto entiteto po svoji vrednostno inverzni podobi in druge opisuje s pejorativno nabitimi pomenskimi označevalci, termini, ki jih uporablja janšistični diskurz, niso klasifikatorne kategorije, temveč diskvalifikacijske, politične zmerljivke. Sovražni »komunist« (ki nima ničesar skupnega s teorijami in praksami komunizma razen namišljene kontinuitete s KPJ) lahko prevzema modificirane etikete in podobe, katerih poglavitna funkcija ostaja enaka – konstrukcija sovražnika: »častilci totalitarizmov«, tranzicijska levica, globoka država, udbomafija, Omrežje, strici iz ozadja in njihovi pomagači »trenirkarji«, migranti, »opankarji«, antifa teroristi, kulturni marksisti, soroševci, Neslovenci, »balkanoidi« ter drugi odpadniki od naroda, ki pomagajo reinstalirati »komunizem oziroma totalitarizem« in uničevati slovenski narod. Podobno o janšistični konstrukciji sovražnika ugotavlja Vezjak, ko zapiše, »da demonizirani Drugi (levica) ni sovražnik kar tako, temveč je natanko tisti v sebi nekontrolirani hudobec, ki nas želi zagrebsti do konca, pokončati in vreči v jame, kjer bomo trohneli. Je radikalno nevarni Drugi, obsedenec, iz katerega bi morali izgnati zlega duha.«

4. Janšizem je palingenetski nacionalizem

Fašizem je predvsem paranoidna oblika nacionalizma. Zgodovinar in politični teoretik Roger Griffin je mnenja, da takšna, ki si prizadeva za palingenezo oziroma preporod naroda; ustvarja nove mite in si zamišlja alternativno, z Baumanom bi lahko rekli »retrotopično« preteklost. Fašizem, nadaljuje Griffin, si prizadeva »preroditi družbeno, ekonomsko in kulturno življenje, da ga osnuje na temelju intenzivnega občutja narodne pripadnosti ali etnične identitete«. Na najbanalnejši ravni janšizma to občutje prezentirajo cerkveni zvonovi, narodno-zabavna glasba, štruklji in goveja župa, na institucionalni pa so to miti (muzej) osamosvojitve in politično tendenciozno enostransko obravnavanje preteklosti, rehabilitacija kolaborantov (in) fašizma ter demonizacija partizanstva. Poročilo Georgija Dimitrova na 7. kongresu Kominterne (1935) je aktualno, kot bi bilo napisano danes: »Fašisti pustošijo po zgodovini vsakega naroda, da bi se lahko pokazali kot dediči in nadaljevalci vsega, kar je bilo v preteklosti vzvišeno in junaško, med tem pa vse, kar je bilo nizkotno in žaljivo do narodnih občutij ljudstva uporabijo kot orožje proti sovražnikom fašizma. Na stotine knjig se tiska v Nemčiji z enim samim ciljem – ponarediti zgodovino nemškega naroda in jo fašistično obarvati. Nadobudni nacistični zgodovinarji poskušajo prikazati zgodovino Nemčije, kot da je minuli dve tisočletji po nekem zgodovinskem zakonu tekel kot rdeča nit določen tok razvoja, ki je povzročil, da se je na zgodovinskem odru pojavil 'odrešitelj' naroda, mesija nemškega naroda, neki 'kaplan' avstrijskega rodu«.

5. Janšizem je politika večnosti in žrtvenosti

Strankarska himna je simbol, ki evocira umišljeno preteklost in konstruira tradicijo pripadnostne skupine, obenem pa jasno razkriva nacionalistično jedro janšističnega imaginarija: »Vsi so hoteli naše pobrati in nam vzeti našo zemljo, a hvala Bogu imamo mi našo SDS stranko, naše zlato … Bog živi to deželo našo prelepo, čuvaj nam naše dobre ljudi, da bomo srečni zdravi, veseli, ponosni na našo Slovenijo vsi. Bog živi to našo deželo, Bog živi slovenski ta naš rod, Slovenci nikoli ne bomo sami, saj SDS vedno z nami bo … « To obskurno besedilce ni toliko zanimivo, ker razkriva banalno patetiko nacionalizma, marveč ker postulira relacijo med subjektom in objektom vladanja kot razmerje žrtve in njenega odrešitelja (zgodovinar Robert Paxton izpostavlja victimhood kot enega temeljnih principov fašizma, Jason Stanley pa doda, da se fašizem »sklicuje na občutje kolektivne žrtvenosti, da ustvari občutje skupinske identitete, ki je po svoji naravi nasprotno kozmopolitanskemu etosu in individualizmu liberalne demokracije«). Stranka se postavlja nad zgodovino kot transcendentna, od Boga poslana sila, ki kakor angel varuh »vedno« bdi nad preganjanimi (etnično čistimi) »Slovenci«. Kako razumeti Stranko, ki se sama postavlja v to relacijo? Pri tem nam pomaga pojasnitev Herberta Marcusa, da je politična filozofija 19. stoletja »temeljila na dihotomiji države in družbe«, fašizem pa jo je zamenjal za »triado države, gibanja (stranka) in naroda«, pri čemer fašizem na vrh te triade postavlja »'gibanje' in njegovo vodstvo«. Država, je zatrjeval nacistični ideolog Alfred Rosenberg, postane »sredstvo za ohranitev naroda«, zato se mora Stranka tega sredstva polastiti in ga podrediti lastnim, partikularnim ciljem, ki jih prezentira kot univerzalne cilje celotne (narodne, etnično homogene) skupnosti.

Tovrstna razumevanja družbene stvarnosti je zgodovinar Timothy Snyder imenoval »politika večnosti«, ki je nadomestila nekdanjo »politiko neizogibnosti«, dedinjo iz razsvetljenstva izhajajočih ideologij liberalizma in socializma. »Če je neizogibnost obljubljala boljši svet za vse,« pravi Snyder, pa »večnost postavi nacijo v središče ciklične zgodbe o žrtvi«. Narod je večna žrtev Drugih (Judov, kulturnih marksistov, levičarjev) in Stranka, ki jo pooseblja vodja, je njegova zaščitnica. »Politiki večnosti skačejo iz trenutka v trenutek, čez desetletja in stoletja, da zgradijo mit o nedolžnosti in nevarnosti. Zamišljajo ponavljajoče se grožnje v preteklosti in ustvarjajo izmišljen vzorec, ki ga uresničijo v sedanjosti tako, da proizvajajo umetne krize in vsakdanji nemir.« Dosledna konsekvenca tega, kot ugotavlja Snyder, je prepričanje, da vlada ni tukaj zato, da bi izboljšala položaj državljanov, temveč da bi »nas« (se pravi narod kot entiteto, ne posameznikov, ki ta narod sestavljajo in so zaradi kritičnosti ali nepodrejanja tradicionalni konvencionalnosti iz njega simbolno ali fizično izvrženi kot kvarni, škodljivi, odpadni deli) zaščitila pred Grožnjo. Stranka nas bo zaščitila tudi zoper našo lastno voljo in pred nami samimi, če ne bomo z Njo uistosmerjeni (Gleichschaltung).

6. Janšizem ni zgolj »desni populizem«

Pomembna razlika med klasičnimi oblikami in aktualnimi »mehkimi« različicami fašizmu sorodnih gibanj, evfemistično poimenovanih »desni populizmi« ali »iliberalne demokracije«, je v pragmatični nujnosti prikrivanja fašistoidnih namenov. Ta razlika je bolj posledica realpolitičnega odgovora na »postfašistično« konjunkturo po drugi svetovni vojni kot pa kakih bistvenih idejnih nestrinjanj. Poraz fašizma leta 1945 ne pomeni namreč zgolj uničenja belicističnih, militantnih režimov sil osi, marveč tudi legitimizacijski poraz fašizma kot ideologije. Politika, ki se danes razglaša za odkrito fašistično oziroma fašistoidno, naleti na večji odpor od politike, ki podobnosti s fašizmom uspešno skriva in se pretvarja, da je demokratična, desnosredinska, konservativno liberalna.

Obenem pozabljamo, da so tudi zgodovinski fašizmi prišli na oblast s prikrivanjem svoje »prave« narave oziroma, rečeno anahronistično, kot »desnopopulistična« in »iliberalnodemokratična« gibanja. Avstrijski pisatelj Stephan Zweig je v Včerajšnjem svetu opisal zaprepadenost sodobnikov, kako so »zasidrani v svojih nazorih o pravici, […] verovali v obstoj nemške, evropske, svetovne vesti« in da leta »1933 in še 1934 nihče v Nemčiji in Avstriji niti v enem primeru ni veroval v možnost niti stotine, niti tisočine tistega, kar se je potem vedno že čez nekaj tednov uresničilo«. Nacizem, dodaja, »se je v svojem brezvestnem prevarantstvu varoval, da bi bil pokazal radikalnost svojih namenov«, preden je utrdil svojo oblast. Tako Zweig o nemških nacistih kot Piero Gobetti o italijanskih fašistih poročata, da sta se režima povzpela na oblast tudi zaradi paktiranja zmernejših strank in politikov. »Nihče ni razumel zgodovinske situacije, katere rezultat je fašizem,« je zapisal »revolucionarni liberalec« Gobetti, »prepričali so se, da gre za prehoden pojav, ki ga je mogoče premagati s pretkanostjo, in da je najboljši odgovor sodelovanje, popuščanje, mešetarjenje«.

Danes skušajo podporniki in simpatizerji janšizma njegove kritike odpraviti z zanikanjem najočitnejše karakteristike fašizma. Pravijo, da fašizma pri nas ni, ker nimamo »diktature, represije, omejitev svobode govora«. Fašistična oblast bi – če bi res obstajala – nad državljani, ki »čvekajo neumnost za neumnostjo«, in protestniki, ki »dražijo policiste«, izvajala »hude fašistične sankcije«, dodajajo. Če bi imeli fašizem, bi fašistična oblast proteste takoj zatrla, politične nasprotnike pa zaprla, likvidirala, onemogočila. Takšno pojmovanje, ki priznava fašizem kot zgolj in samo v polnosti izoblikovano »trdo diktaturo«, temelji na resnem nerazumevanju fašizma kot družbenega fenomena, saj ne razume pomena njegove geneze in razvoja znotraj vsakokratnega družbenega konteksta. Razmerje med starim in novim fašizmom je relacija podobnosti pa tudi invencije. Kot je v Predavanjih o fašizmu iz leta 1935 opozoril že Palmiro Togliatti, »ne smemo gledati na fašizem kot na nekaj dokončno opredeljenega«, temveč ga moramo opazovati kot fluiden družbeni fenomen »v njegovem lastnem razvoju«. Samo po magičnem mišljenju lahko namreč fašizem nastane in toto, scela – vznikne brez pravega vzroka (in vsakršne znanstvene pojasnitve) iz družbene stvarnosti kakor Atena iz Zevsove glave, odrasla in v polni bojni opremi. Janšizem ima ves potencial, da postane regionalna različica polnokrvnega fašizma.

7. Janšizem je inherentno totalitarističen

Razliko med trdim fašizmom 20. in mehkim fašizmom 21. stoletja ponazarja tragična usoda italijanskega filozofa in socialista Giovannija Amendole, ki je skoval pridevnik totalitaria, da je opisal težnjo italijanskih fašistov po prevzemu vseh državnih institucij. Nacisti so lastne aktivnosti totalitarnega prevzema družbe imenovali uistosmerjanje (Gleichschaltung): podreditev vseh političnih, družbenih in kulturnih organizacij nemškega naroda pod nadzorstvom nacistične politike in ideologije ter odstranitev nasprotovanja.

Fizično, skvadristično nasilje, ki so se ga posluževale fašistične organizacije, da so utišale in likvidirale antifašistične kritike, ni produktivna taktika v liberalnih državah »postfašistične dobe«. Klasičen coup d'état, s katerim si fašistična stranka nelegitimno prisvoji oblast in ki praviloma zajema fizično nasilje, preganjanje, utišanje ali likvidacijo političnih nasprotnikov, zato nadomešča času primernejša metoda, ki jo je teoretik in publicist Rok Vevar poimenoval »administrativni državni udar«: pri administrativnem državnem udaru »nasilna sredstva niso stvar uličnih spopadov, ampak medresornih in medpisarniških bojev, kamor brez kakršnihkoli zadržkov vdirajo administrativni postopki in njihova strankarska vojska«. Vevar opisuje delovanje aktualne janšistične vlade, ko pravi, da se odvija »nasilna fronta, ki se z administrativnimi tanki v tem trenutku vozi preko sistemov, podsistemov, administrativnih in ekspertnih struktur (prek znanja, veščin, družbenih in civilizacijskih manir), s katerimi si država zagotavlja svojo institucionalno funkcionalnost«.

Uničenje institucionalne funkcionalnosti, zlasti na področjih pravnega delovanja, omogoči Stranki, da pravno državo nadomesti z »dvojno državo«, kot je to poimenoval nemški pravnik Ernst Fraenkel v vplivni analizi nacizma. Dvojna država je država dveh aspektov, po eni strani deluje »država norm«, kjer pravne norme in ustava še vedno delujejo kot zaščita kapitalističnega reda, medtem ko »državo ukrepov« opredeljuje arbitrarno politično delovanje v prid Stranke in privilegirane skupine zoper njunega sovražnika. Madžarski disidentski filozof Gáspár Miklós Tamás povzame bistvo fašizma kot »delitev državne in človeške skupnosti na dva dela«, Jason Stanley kot »politika 'nas' in' 'onih'«. Janšizem je delitev slovenske skupnosti na dva dela in harangira: »Oni grozijo, uničujejo… / Mi gradimo«.

Kot najvišji organ paranoidnega kolektiva vidi Stranka svoje poslanstvo v uničenju fantomskega notranjega sovražnika. Sovražniki, pravi vodja Stranke, »obvladujejo skoraj vse« in so za obrambo svojega položaja »pripravljeni uporabiti vsa sredstva«. Ker so v paranoidnem imaginariju Stranke sovražniki vsepovsod – so »staro omrežje«, ki nam je ugrabilo državo (State capture), kar pomeni da so strukturno zažrti v samo nevronsko mrežo političnega in civilnega telesa družbe –, a obenem dovolj skriti, da se »iz ozadja« pritajeno skrivajo našemu pogledu, od koder »popolnoma obvladujejo celotno Slovenijo«, se je proti takšnemu totalnemu sovražniku mogoče boriti le z enako popolnim, totalnim prevzemom oblasti. Ko Stranka pod pretvezo realne ali sfabricirane krize z mest odločanja umika civilne uslužbence in nanje namešča strankarske militante, ne zagotavlja torej zgolj sebi poslušne in ubogljive operative, ki ji bo omogočila totalen prevzem oblasti, temveč se že bori proti sovražniku, saj fantomsko sovražnikovo (»komunistično«) Omrežje nadomešča z lastnim, janšističnim. Projekt janšizma bo zato zaključen šele tedaj, ko bo zapopadel celoto, ko bo uničen poslednji sovražnik.