Išče se epidemiolog

Trije prijatelji se peljejo v vlaku po čudoviti deželi, ko skozi okno opazijo ovco.

Strojnik pravi: »Poglejta! V tej deželi so vse ovce črne.« Fizik ga popravi: »Seveda lahko rečemo le, da je v tej deželi ena ovca črna.« Matematik doda: »Vse, kar lahko povemo, je, da je ena ovca na eni strani črna!« Z zgornjim opisom matematikove »previdnosti« običajno odklonim presojanje o nacionalnem spopadu z novim virusom. S tistim, ki nas je očitno nadigral v vseh elementih igre. V ozračju dobro posejane sovražnosti med nami ga bo težko premagati. Posebej s pozicije moči, ki se zdi silovito oddaljena od opevanih in od pričakovanih altruizma in vzajemnosti pri ljudstvu. Za del t. i. stroke, ki išče krivce po svoji meri, ki hitro obsoja, ki si drzne kategorično soditi o ljudeh, ne o njihovih idejah, ki v pocestno represijo spreminja utemeljevanje svojih teorij, je molk edini odgovor. Ker, kot je rekel že Tesla: «Znanost, ki kriči, očitno nima česa povedati.« Da gre drugače, da je matematika hladna, a prepričljiva kraljica brez biča, je dokazal mladi kolega Žiga Zaplotnik. Tako kot za svojo fakulteto navdušuje naše dijake, je razsvetljeval širno občinstvo. S podatki, v katere pravilnost in kakovost se sicer ne bom spuščal (kot vladni govorec sredi avgusta z oporekanjem Hrvaški). Tako sem bil podučen, da je inovativna metoda proučevanja vsebnosti virusa v odplakah pokazala dokazljiv trend rasti mnogo pred PCR testi (ti pač kažejo na to z zamikom). Kar implicira to, da je bila tista prava znanost spregledana, preslišana. Kasneje je dr. Beovićeva pikro pripomnila, »da bi modelarji lahko bili bolj glasni«, oblastniki pa naj bi odgovornost za lastne odločitve valili kar na pritiske ljudstva. Na iste pritiske torej, na katere spomladi ni bilo reakcije.

Lahko razumem oblastnike, ki se trudijo poiskati podsisteme, krive za domnevno eksplozijo okužbe. A izjava predsednika vlade, da nas je »kaotično snemanje in natikanje mask v šolah zaradi zunanjih pritiskov »koštalo« tretjino okužb«, pač potrebuje nekaj utemeljitev«. Ali pa demanti. Žiga je namreč v DZ govoril o manj kot dveh stikih na dan v šolah in več kot 6 – ih na delovnih mestih. Pa tudi o tem, da je v prvem valu delalo od doma 70 % ljudi, zdaj jih enak delež vztraja na delovnem mestu. In da je to očitna težava, če dva meseca po izključitvi demoniziranega faktorja delež okuženih ne stagnira. Tudi glava epidemiologov dr. Fafangel je potrdil, da šolstvo ni grožnja, ampak le kolateralna škoda splošne okuženosti. Stanje z maskami je bilo pri otrocih v matičnih razredih zaradi vladnih odlokov res nelogično in kaotično, a na licih učiteljev so bile zapovedane. Vseh učiteljev! Kako torej razložiti, da se je število aktivno okuženih srednješolskih učiteljev v tem času celo manjšalo (in že 12. 11. komaj preseglo 10)? Kako razložiti, da je bilo v času drugega šolskega lockdowna manj kot 10% aktivno okuženih prebivalcev šolske mladine (od 5. do 24. leta) in šolskih delavcev? Kako razložiti mojim dijakom, da bodo kot ena najmanj okuženih demografskih skupin »nagrajeni« s šestimi tedni pouka v živo od 15. 3. do konca koledarskega leta?

Tako kot sem zaman čakal na javno pojasnilo, zakaj se spomladi izključno 15 – 17 letniki niso več vrnili do konca šolskega leta, sem ostal vedoželjen tudi po ministričinem nastopu. Prikaz relativnih deležev aktivno okuženih osnovnošolskih in vrtčevskih učiteljev prav nič ne pove o rasteh v drugih demografskih skupinah. Pove pa marsikaj o šolski rabi politične statistike, ki kot bikini pomembne reči skrije, nepomembne pa razkrije. Nam neukim nedoumljivo, za odločevalce pa praktično. Ni jim treba sesti niti na vlak za ugotovitev, da so vse ovce v tej deželi – črne.