Spet brezglavo in nepremišljeno

Konec poletja, 27. avgusta, torej le nekaj dni pred začetkom šolskega leta, je ministrica za šolstvo dr. Simona Kustec na tiskovni konferenci predstavila načrt jesenskega odpiranja šol. A občutek, da so šole in z njimi Slovenija pripravljene na odpiranje šol, je trajal le kakšno uro. Takoj so se namreč začeli oglašati ravnatelji iz vse države in ponavljati: morda namen ni slab, žal pa tega načrta v šolah ne moremo uresničiti brez dodatnega kadra, prostorov, časa in seveda sredstev. Problem je zelo jasno opisal predsednik Združenja ravnateljev osnovnih in glasbenih šol Slovenije Gregor Pečan: v slovenskih šolah že glavne in prve zapovedi, torej ohranjanja metra in pol razdalje med učenci, ne moremo zagotoviti. Šole namreč nimajo dovolj prostora, da bi se načrta držale.

In potem je bilo vse skupaj res čudno. Vsi predstavniki vlade, od ministrice Kustečeve in vladnega govorca Jelka Kacina do vodje strokovne skupine za epidemijo Bojane Beović, so kot navite ure ponavljali, da je v šolah treba ohranjati meter in pol razdalje med učenci. In če ni mogoče? Na to vprašanje odgovora ni bilo. Le še enkrat so ponovili, da je pravilo treba spoštovati.

Namen je bil torej jasen: mi smo pravila določili, imamo enake zapovedi kot vsa Evropa, o tem, da jih ni mogoče izvajati, pa ne bomo govorili. Saj so šole vendar avtonomne! A slediti prvi zapovedi ni bil edini problem, ki ga šole niso mogle rešiti. Niso mogle zagotoviti distance pri prehrani. Niso mogle zagotoviti prevozov otrok, ne da bi kršile epidemiološke zahteve. Poleg tega je Kustečeva načrt predstavila 27. avgusta, torej le štiri dni pred začetkom šolskega leta. Nemška zvezna vlada je na primer ta navodila sprejela 16. julija.

Glede na to, kako zelo so zavozili odpiranje šol septembra, čemur je sledila najdaljša ustavitev pouka v živo v Evropi, bi do zdaj morali na ministrstvu pripraviti resne ukrepe. Vendar šole niso dobile ničesar.

Začetek šolskega leta je bil torej z vidika epidemije veliko sprenevedanje, a prav to je ministrstvo s svojim ravnanjem tudi zahtevalo od šol in njihovih vodstev. Zakaj so tako ravnali in niso zagotovili dodatnih sredstev, dodatnega kadra in možnosti najemanja dodatnih prostorov ter vseh iznajdljivih pristopov, ki so jih medtem našli po Evropi (od novih enojnih klopi v Italiji, pakirane malice v Franciji, pouka v naravi na Finskem, obveznih mask za otroke po vsej Evropi, sprotnega prilagajanja epidemiološki situaciji v posameznem kraju ali regiji v Nemčiji …)? Zdi se, da so se pri odpiranju odločili, da se bodo zanašali na ocene, da mlajši redko zbolevajo ter da se med učenci in mlajšimi dijaki virus ne širi tako hitro. V drugih državah so te ocene prav tako in še bolje poznali, a so se odločili, da bodo imeli raje strožji epidemiološki režim, ker je glavni cilj, da šole delajo. To bo bolj naporno, maske bodo obvezne, pravila trda, a šola bo.

Seveda je ta navidezni načrt začel kazati svojo naravo že v drugem tednu. Morda zato, ker je bila Slovenija med redkimi državami, ki niso že na začetku šolskega leta uvedle obveznih mask za učence in dijake?

Je bil razlog v slabih navodilih o obveznem in sistematičnem prezračevanju prostorov? Ko so začeli prihajati podatki o okužbah v šolah ( javnost jih še danes nima, le nekaj drobcev, ki jih je bilo takrat in zdaj mogoče različno interpretirati), je vlada v enem samem dnevu spremenila prejšnjo doktrino in 18. septembra uvedla obvezne maske za vse osnovnošolce od 7. razreda naprej in za vse dijake, tudi med poukom.

A tako ne gre. V nasprotju z drugimi državami slovenske šolske oblasti javnosti na uvedbo mask niso pripravljale čez poletje. Povsod drugod so o tem govorili že od julija, le pri nas ne. Seveda je sledilo ogorčenje premalo poučenih staršev in učiteljev, tudi otrok, saj nihče ni razumel, zakaj zdaj to, če pa so do takrat tako vehementno zatrjevali, da so maske v razredih nepotrebno breme. In kot smo zapisali, nobenih podatkov o okužbah na šolah ni imela niti strokovna javnost. Namesto da bi vlada in ministrstvo pri sicer na hitro uvedeni novi doktrini vztrajala in jo pojasnjevala, pa je sledil nov obrat. Zaradi nezadovoljstva v javnosti – je to sploh lahko argument? – je vlada čez 14 dni obvezno nošenje mask v razredih ukinila.

Z novim obratom v strategiji je seveda vlada učencem, dijakom, učiteljem, posredno pa tudi staršem, posredovala popolnoma napačno sporočilo. Če ga povzamemo z otroškega vidika: mi smo v redu, nismo v tako veliki nevarnosti za okužbo, šole so varne. Otroci so se začeli družiti, sproščenost je vsem prijala. Kot bi se jim odvalil kamen s srca.

Ministrstvo in NIJZ šolam glede prezračevanja nista dala oprijemljivih navodil, čeprav je to ključni del boja zoper epidemijo v šolah.

A nekaj je bilo narobe. Tako je vodja strokovne skupine Bojana Beović, kot bi se želela zavarovati, konec oktobra za spletni dnevnik Žurnal izjavila, da je 10 do 15 odstotkov okužb izviralo iz šolskega okolja. Novinar Mladine Staš Zgonik je zato 7. novembra Beovićevi poslal prošnjo, naj te navedbe pojasni. »Ali imate podatke o tem, da so se ljudje okužili v šoli? Tega podatka nisem zasledil nikjer drugje,« je spraševal Zgonik. Beovićeva je odgovorila: »Podatek je izhajal iz poročil NIJZ, dokler smo jih še imeli na razpolago. Kasneje je ministrstvo za šolstvo pripravilo povedne podatke o pogostih okužbah med zaposlenimi v vrtcih in osnovnih šolah, ki je presegalo siceršnjo raven okužb v državi. Podrobne podatke boste gotovo prejeli na ministrstvu.« Zgonik je spraševal naprej: »Ali gre zgolj za to, da je bilo toliko okužb povezanih s šolskim okoljem, ljudje pa so se lahko okužili tudi drugje? Ob velikem deležu prebivalstva, povezanega s šolskim okoljem, bi bilo to namreč pri veliki razširjenosti okužb v populaciji povsem pričakovano.« Beovićeva je odgovorila: »Ker šole ponekod predstavljajo velik problem, drugje pa ne, so očitne kulturne razlike v pomenu šol za epidemijo. Tudi pri nas okužbe pri otrocih v vrtcu in v osnovni šoli odražajo stanje v populaciji.«

Seveda ministrstvo za šolstvo in NIJZ podatkov nista razkrila, kot je v času pogovora z Zgonikom pričakovala Beovićeva. A napetost je naraščala. Kaj se dogaja v šolah? So problem srednje šole? So problem učitelji? Se slednji družijo v zbornicah? Kazanje s prstom se je začelo, uradnih informacij ni bilo, le malo neuradnih. A nato se je zgodil nov obrat: vlada je namreč šole 19. oktobra preprosto zaprla in uvedla pouk na daljavo. Zakaj? Kaj se je dogajalo? Je Beovićeva razkrila veliko skrivnost vlade? So informacije skrivali, da ne bi prišlo do vprašanja odgovornosti? Se za ministrico Kustečevo skriva neki drug »minister za šolstvo«, ki je dejansko sprejemal odločitve o šolah, ministrica pa je le ravnala po njegovih navodilih? Morda premier Janez Janša? Uvedba in nato ukinitev mask v času pouka sta bili njegovi ideji, o tem so pričali drugi ministri vlade. Ali zato vsi molčijo?

Vlada in Kustečeva imata resen problem, saj so šli pri odpiranju šol proti zapovedim, ki jim jih je dal NIJZ. Ministrstvo je namreč za izhodišče za pripravo načrta delovanja šol v času epidemije prejelo natančna navodila NIJZ že sredi poletja. V priporočilih za osnovne šole tako zelo jasno piše: »Priporočamo, da se na šoli iz razredov oblikujejo manjše učne skupine. V kolikor je organizacijsko možno, bi za prvo triado priporočali do 10 učencev, ne glede na starost učencev pa za v učno skupino priporočamo do polovice učencev običajnega razreda. Če so v eni učilnici vsi učenci iz razreda, se je treba zavedati in sprejeti, da je tveganje širjenja okužbe večje. Pouk naj poteka v primerno velikih učilnicah, ki ves čas omogočajo doseganje zadostne medosebne razdalje (vsaj 1,5 oz. 2 metra). Učenci naj sedijo na razdalji tako, da niso obrnjeni drug proti drugemu … « Ministrstvo in vlada se nista držala navodil NIJZ in šol nista pripravila v skladu z njimi. Še huje: namesto tega so šole prisilili, da zgolj na videz izvajajo resne ukrepe, Slovenija pa je posledično postala edina država v Evropski uniji, kjer kar tri mesece šolanje poteka le na daljavo, pri čemer podatke o posledicah še danes prikrivajo.

Ministrica Kustečeva šolam pretekli teden ni poslala novih epidemioloških navodil. Tudi NIJZ, kljub jesenskemu polomu, ni pripravil novih navodil.

Nemški šolniki, učenci in dijaki ter starši že od 11. decembra vedo, da se pouk v nemških šolah nadaljuje 10. januarja, vmes pa šole opremljajo z dodatnimi sistemi nadzorovanega zračenja ter preprečevanja okužb – s sistemi, ki izmenjujejo zrak, ne da bi pri tem prišlo do velikih toplotnih izgub (izdelujejo jih tudi slovenska podjetja). V nemških šolah so danes že kar dobro opremljeni, na nekaterih šolah imajo v razredih sicer le merilce koncentracije CO2, s katerimi uravnavajo zračenje, v drugih so prezračevanju prilagodili ogrevanje in šolske zvonce, ki se oglasijo na 20 namesto na 45 minut. Nekatere šole so razrede opremile s pleksi steklom, ki razmejuje učitelje ter učence in dijake. Francoski dijaki zaključnega letnika že vedo, kako je spremenjena matura, šole pa ves čas montirajo razne sisteme prezračevanja in nadzora koncentracije aerosolov ter o tem tudi zelo natančno poučujejo učence in dijake. V praktično vseh državah, vsaj v območjih, kjer so stopnje okuževanja višje, pouk poteka z maskami in vsi so se ga že popolnoma navadili. V Španiji, Franciji in Nemčiji so uvedli sistem sedežnih redov in koncentričnih krogov, po katerih izločajo dijake in učence, ki so sedeli bliže sošolcu ali učitelju, za katerega se je nato izkazalo, da je bil okužen. Danes je to ravnanje in nadziranje okužb v šolah namreč že nekaj normalnega. V Belgiji in na Nizozemskem učitelje in profesorje že od septembra redno testirajo; če pride do okužbe, pa pogosto testirajo ves razred. V vseh državah se zgodi tudi, da za teden ali dva zaprejo šolo v celoti – zgodi se tudi, da ustavijo pouk v kakšnem predelu. Vse skupaj je že kar utečeno, življenje z epidemijo je postalo del normalnosti šolstva. Nikjer, zares čisto nikjer pa ne skrivajo podatkov, niti se ne skrivajo pred javnostjo njihove ministrice in ministri za šolstvo. Ta komunikacija je, nasprotno, izredno intenzivna. Prezračevanje, nadzor okužb, prilagojeni predmetniki, prilagojen pouk telovadbe, vse to imajo v vseh primerljivih državah. Kar seveda ni nič čudnega: pouk namreč poteka, šole so dobile dodaten kader, nekatere so najele dodatno osebje za pomoč pri prevozih otrok, pri razdeljevanju hrane, uvedli so nove sisteme priprave in pakiranja hrane, v vsaki šoli imajo osebe, ki izvedejo postopke v primeru okužb, v nekaterih državah pa so šole najele gledališke dvorane, kulturne domove in druge primerne prostore, da so tja preselile del pouka. Pouk naj bo, je prvo vodilo. Ponekod so uvedli turnusni pouk, da so tako zmanjšali število otrok, ki so hkrati v šoli. Nekatere šole imajo deljeni pouk, dva dni so učenci v šolah, tri dni delajo doma. V Italiji so za učence nakupili dva milijona enojnih miz. Povsod, čisto povsod so omogočili zaposlovanje dodatnih učiteljev in drugih, ki skrbijo za tehnično podporo pouku, razdeljevanje hrane, nadzor izvajanja ukrepov. A kot smo zapisali: vse to poteka že od septembra, priprave pa so potekale čez poletje. Seveda so marsikje naredili tudi napake, a so jih odpravljali.

Slovenski starši, učitelji, učenci, dijaki in študenti o tem, kaj se bo zgodilo po ukinitvi pouka v živo, niso imeli podatkov od dneva, ko so šole zaprli. Ministrstvo in vlada sta se zavila v molk. A pretekli petek smo nato končno dočakali napoved, da bodo šole v Sloveniji znova odprli. Pričakovali bi, da bodo tokrat popravili svoje napake, da bodo šole resno pripravili na ponovni pouk. A žal se ni zgodilo nič od tega. Kot smo zapisali: glede na to, kako zelo so zavozili septembra, čemur je sledila najdaljša ustavitev pouka v živo v Evropi, bi do zdaj morali na ministrstvu v sodelovanju z NIJZ pripraviti resne ukrepe: uvesti resna pravila in sisteme prezračevanja ter hkrati zagotavljanja primerne temperature prostorov, nadzorovanja koncentracije aerosolov, uvesti sistem za manjše število otrok, ki so hkrati v šolah in razredih, določiti pravila nošenja mask (sploh ker so prva množična testiranja otrok in mladostnikov v Avstriji pokazala, da koncentracija virusa pri njih ni nič manjša kot pri odraslih), dopolniti sistem prevozov v šole z dodatnimi vožnjami, kombiji in avtobusi, uvesti način priprave in razdeljevanja hrane, uvesti sistem nadzora okužb v šolah ter sistema izločanja otrok. Določiti bi morali tudi sisteme zapiranja šol glede na pojave okužb. Vse to, kar lahko gledamo v drugih državah.

Pogled po Evropi pokaže, da so iznašli že ogromno sistemov prezračevanja, prehranjevanja, nadzora okužb in poteka pouka. Včasih sicer delajo napake, a pouk poteka.

A tega v Sloveniji še danes nimamo. »Po ta trenutek najbolj idealnem načrtu se 4. januarja v šole vračajo učenci prvega triletja osnovne šole, odpirajo se zavodi in šole za otroke in učence s posebnimi potrebami ter vrtci,« je v petek na novinarski konferenci povedala ministrica za izobraževanje Simona Kustec in nadaljevala: »Nato bo sledilo še vračanje učencev preostalih razredov osnovnih šol ter prioritetno tudi vračanje dijakov zaključnih letnikov srednjega in poklicnega izobraževanja. Vsi ostali pa se bodo vrnili takoj, ko se bo izkazalo, da je to varno. Vsi potrebni načrti, priporočila in smernice, tako na pedagoškem kot epidemiološkem delu, za to so pripravljeni in že posredovani šolam.« To seveda ni res. Edino, kar je naredilo ministrstvo, je zapoved, da se morajo tokrat šole bolj držati navodil NIJZ, da zdaj ne gre le za priporočila. Edino, kar so šole dobile v tem času, je dovoljenje, da lahko zaposlujejo študente, ki naj pomagajo pri poteku pouka. Nobenih sredstev za uvedbo prezračevanja, predvsem pa nobenih navodil in priporočil, čeprav gre za ključno metodo preprečevanja okužb. Niso dobili denarja, da bi lahko najeli dodatne prostore. Niso bile uvedene spremembe, ki bi omogočale bolj inventiven in prilagojen pouk. Če smo prijazni, lahko napišemo, da je ministrica šolam dala nekaj moralne podpore.

Ko boste torej izpustili roko svojega otroka in mu rekli, naj se ima lepo v šoli, se zavedajte, da ga ta oblast dejansko pošilja na minsko polje epidemije. Ker epidemioloških ukrepov v slovenskih šolah dejansko ni. In to kljub polomu, ki smo ga doživeli jeseni, zaradi katerega so slovenski otroci, dijaki in študenti edini v Evropi že od oktobra doma.