Ali lahko Karl Erjavec postane predsednik nove slovenske vlade?

Da bi bolje razumeli, kdo je Karl Erjavec in zakaj možnost, da postane slovenski premier, ni tako nemogoča in sporna, se moramo za hip vrniti v čas, ko je stopil na slovensko politično prizorišče. V leto 2005 torej, ko je postal predsednik stranke DeSUS. Erjavec je bil v politiki že prej, že leta 1990 je bil v Kranju aktivni član krščanskih demokratov, a očitne politične kariere ni naredil, saj je bil pravnik, zaposlen v Uradu varuha človekovih pravic, ki ga je sredi devetdesetih let vodil Ivan Bizjak. Ko je ta kasneje postal pravosodni minister, je bil Erjavec njegov državni sekretar, nekaj časa ga je celo nadomeščal, ker se je Bizjak poškodoval med gorskim kolesarjenjem. Erjavec je takrat še razmišljal, kaj naj dela, kje bi bilo zanj najbolje, najprej je bil član krščanskih demokratov, nato se je spogledoval s SLS in LDS in nazadnje, maja 2005, postal predsednik stranke DeSUS. Takrat je že bil minister za obrambo v prvi Janševi vladi.

V tistem času je tednik Mladina z njim prvič objavil veliki intervju, treba je bilo predstaviti novega človeka v slovenski politiki. Tedanja novinarja Mladine Ali Žerdin in Gregor Cerar sta se z njim sestala natančno ob sedmih zjutraj pod vznožjem Jošta, vzpetine v okolici Kranja. Med strmim vzponom je pogovor tekel o Afganistanu, nakupu patrij in tem, kako bodo ti vojaški oklepniki »zdržali najmanj 30 let«. Tedanje napovedi še razmeroma mladega obrambnega ministra, na dan intervjuja je praznoval 45. rojstni dan, so se izkazale za naivne. Ni minilo niti 15 let, pa Slovenija že kupuje nove oklepnike. Ko se je torej novinarska ekipa z jutranjega vzpona na 845 metrov visoki Jošt vrnila v Mladinino uredništvo, je bil Ali Žerdin ves osupel. »Tako ambicioznega človeka, kot je Erjavec, pa v življenju še nisem srečal,« je dejal.

Očitno se ni motil, Erjavec je bil minister v šestih različnih slovenskih vladah, zdaj pa je postal še kandidat za predsednika 15. slovenske vlade.

Erjavčevo vztrajanje pri pomenu demokratične družbe in zavračanje orbanizacije Slovenije, zavestna odločitev za spor z Janezom Janšo, je politična drža, ki si zasluži podporo. Niso je sposobni vsi.

Populistični komedijant?

Politika je splet naključji, igra moči, improvizacije, preplet modrosti in naivnosti, partikularnih interesov in interesov javnosti, stvari so za nazaj večkrat videti logične, načrtovane, četudi pogosto niso. Erjavec je danes izkušen politik, do popolnosti je izpilil politiko »ene teme«, politiko navideznega boja za upokojence, v resnici pa se je vseskozi boril za politično preživetje samega sebe in svoje stranke. Zato tudi ni nikoli prevzel ministrstva za delo, resorja, ki je v neposredni povezavi z interesi volivcev, ki jih nagovarjata on in njegova stranka. Tega mu ne moremo šteti v čast, a priznati mu je treba, da je bil pri političnem delovanju vseskozi dovolj spreten, da se je stranka pod njegovim vodstvom redno uvrščala v parlament, bila pa je tudi tako pomembna, da je sodelovala v prav vseh vladah od leta 2004 (natančneje v vseh od leta 1996, razen v vladi Andreja Bajuka). To, da je bil recimo podpisnik pogodbe o nakupu patrij, da je zagovarjal orožarski posel, ki je bil koruptiven že od samega začetka, mu politično sploh ni škodilo.

Zakaj je bil tako uspešen, ni težko ugotoviti. Vseskozi je bil malo klovn, prostodušen komedijant, še bolj pa populist, ljudje so se obračali k njemu tudi zato, ker je poosebljal stalnost – »naš Karl« torej, ki vedno govori o višjih plačah, višjih pokojninah in o povečevanju delavskih pravic, morda ni uspešen, a če ne drugače, je dobro verjeti vsaj v nekaj, četudi v politično iluzijo. In če že pišemo o iluzijah, iluzija je tudi to, da je Karl Erjavec poosebljen politični uspeh. Je zagovornik upokojencev, in če bi njegovo stranko volili vsi ali pa vsaj polovica njene volilne baze, bi imela v parlamentu največ poslancev. Zdaj jih ima pet, pri čemer bo eden poslansko skupino verjetno zapustil.

»Humor mi je blizu od otroštva, v družbi se rad šalim. Še zlasti v Drnovškovih časih je bila politika zategnjena, mogoče je imel le Zmago Jelinčič izpade, a ti so bazirali na sovraštvu, zapel bo puškomitraljez ni šaljiva sintagma. Meni so bolj všeč šale, kot recimo, kaj imata skupnega Janša in Pahor – Erjavca,« je Erjavec govoril leta 2014, malo po tem, ko je v vladi Mira Cerarja postal minister za zunanje zadeve, stranka DeSUS pa je na volitvah dobila 10 odstotkov glasov. »Priznam pa, da mi to duhovičenje včasih škodi, ker mi jemlje kredibilnost na profesionalnem področju, tudi ko delam resno, ljudje mislijo, da se šalim.« Erjavec se ima za levičarja, kot je dejal sam, je francoski socialist. »Združena levica je bližje komunistom, jaz pa sem socialist, v otroštvu sem živel v Belgiji, v rudarskih revirjih, in tam smo bili vsi za socialo, za socialno varnost.«

Jože P. Damijan se ne čuti izigranega, poskus z njegovim mandatarstvom in politični program koalicije KUL, ki je medtem nastal, sta bila pomemben korak k poenotenju prej sprte opozicije. Nastala je alternativa.

Nekateri, tudi njegovi nekdanji politični sopotniki, nad njim niso navdušeni. Nekdanji poslanec stranke DeSUS Franc Žnidaršič, ravno te dni je praznoval častitljivih 80 let, je recimo dejal, da je bil poleg drugega temeljni Erjavčev problem vsebina, »za upokojence se bori tako, da ignorira interes mladih, ki bi morali dobiti službe, njihovi prispevki pa bi potem pokrivali luknjo v pokojninski blagajni«. Tudi Vili Rezman, nekoč župan Ruš in poslanec stranke DeSUS, nanj nima prav lepih spominov. »Razumem ga kot povzpetneža, ki je pri svojem opravilu zelo spreten in ki je brez moralnih zadržkov,« je o njem razmišljal pred leti. »Erjavec je nekajkrat lagal, a očitke vedno presliši. Spominja me na vložene gobe, ki jih ne moreš nikoli obdržati v pesti, saj se ti vedno zmuznejo iz rok, ker so spolzke. Prepričan sem, da za upokojence Erjavec ni naredil ničesar dobrega.«

»Nikoli več za Janšo«

Tem, že nekaj let starim očitkom, je težko oporekati. A kljub vsej politični dvoličnosti Erjavcu ne moremo očitati, da zagovarja avtoritarno družbo, da zagovarja kršenje človekovih pravic tistih, ki se upirajo oblasti. Morda so k temu prispevala tudi učna leta, ki jih je preživel v Uradu za človekove pravice. Janezu Janši, njegovemu razumevanju družbe in politike, se je odrekel že leta 2014.

Za Mladino je takrat dejal: »Če me sprašujete o sodelovanju z Janšo, sem prepričan, da z njim ne bom nikoli več v koaliciji. To bi bil čudež.« Te besede je potem večkrat ponovil in pri njih vztraja še danes.

Prejšnji teden je tako prepričal organe stranke DeSUS, večino njenih poslancev in ministra za zdravje Tomaža Gantarja, naj Janši odrečejo podporo. »Mi ne izstopamo iz koalicije zaradi epidemije, zaradi dela ministrov, ampak izstopamo zaradi politike, ki jo izvaja gospod Janez Janša, ki gre v smeri demontaže nekaterih sistemov, kot so mediji, STA, vemo, kaj se dogaja na policiji. Ugotavljamo, da je povsod velik pritisk na vse te pomembne družbene podsisteme, to je glavni razlog, ne želimo orbanizacije Slovenije, ne želimo avtokratskega sistema, ne želimo, da se ljudje bojijo, da morajo za burek plačevati ne vem kakšne kazni,« je Erjavec dejal v četrtek po seji sveta in izvršnega odbora stranke.

Morda ga je pri tej politični potezi, v resnici je pogumna, vodila častihlepnost, želja, da postane premier, a njegov opis razmer v Sloveniji je jasen in natančen. Lahko bi ravnal drugače, vztrajal bi v koaliciji, morda zaradi epidemije ali česa drugega, kakšen priročen izgovor bi se hitro našel, toda besede ni požrl. Ravnal je načelno, drugače, kot so ravnali poslanci stranke DeSUS, takrat jo je vodila Aleksandra Pivec, in stranke SMC, ko so marca letos potrdili vlado Janeza Janše. Vztrajanje pri pomenu demokratične družbe in zavračanje orbanizacije Slovenije, zavestna odločitev za spor z Janezom Janšo je politična drža, ki si zasluži podporo. Niso je sposobni vsi.

Kako do nove vlade?

Popolnoma jasno je, da je vladi, nobenemu drugemu, pač pa vladi, iz rok ušlo obvladovanje epidemije. Njeni ukrepi nimajo nikakršnega epidemiološkega smisla, ne takrat, ko so to družbo zapirali, ne zdaj, ko jo po malem, četudi smo sredi epidemije, začasno odpirajo. Podatki ne lažejo.

Hkrati je popolnoma jasno, in tu se Erjavec ne moti, da je Janševa vlada po sistemu vladanja vedno bolj podobna avtokraciji. Že prvi dve sta bili, a politični poskusi, podrediti si čim več družbenih podsistemov, še nikoli do zdaj niso bili tako neposredni in brezsramni. Kdor vlade ne podpira, postane njen nasprotnik, aktivisti, kulturniki, mediji, nevladne organizacije, sindikalisti, javni intelektualci – ne gre le za žaljivke, zdrse, zamere ali slabo voljo, pač pa za sistematične in načrtovane politične poteze. Ena izmed zadnjih je recimo odtegnitev finančnih razvojnih sredstev nevladnim organizacijam, kot to predvideva predlog sedmega svežnja ukrepov za omejitev posledic epidemije.

Demokracija pozna različne načine, kako zamenjati oblast. Lahko z volitvami, lahko tudi s konstruktivno nezaupnico. Tako se državni zbor ogne razreševanju starega premiera, saj poslanska večina neposredno izvoli novega. Za to je potrebnih 46 glasov, glasovanje pa v državnem zboru poteka tajno. V Sloveniji je bila doslej enkrat že izglasovana nezaupnica premieru; 27. februarja 2013 je 55 poslancev za novo premierko izbralo Alenko Bratušek, s čimer se je končal mandat druge Janševe vlade.

Natančno takšen je zdaj načrt koalicije KUL in pridružene stranke DeSUS. Ker se strankam SD, LMŠ, Levica in SAB najprej ni uspelo poenotiti o tem, kateri njihov predstavnik bo postal novi premier, so podprle ekonomista Jožeta P. Damijana, potem pa se je zaradi političnih razmer kot pripravnejši in izvoljivejši pojavil Karl Erjavec. Damijan se sicer ne čuti izigranega, poskus z njegovim mandatarstvom in politični program koalicije KUL, ki je med tem nastal, sta bila pomemben korak k poenotenju prej sprte in neusklajene opozicije. Nastala je alternativa.

Različni scenariji

Zapustiti vlado je težko. Še posebno, ker bodo nazadnje o tem odločali poslanci SMC. Nobeden izmed njih nima resne politične kilometrine, štirje izmed osmih so sedeli že v prejšnji sestavi državnega zbora, a kakšnega večjega političnega vtisa niso naredili. Enako se obnašajo zdaj, ko so poslanci vladajoče koalicije. Praviloma se prilagajajo in ne izpostavljajo, vsaj za zdaj pa večina izmed njih še podpira predsednika SMC in gospodarskega ministra Zdravka Počivalška. Kar je logično, v trenutku, ko bi znova zamenjali stran, bi pač morali priznati, da so na začetku leta naredili politično napako. Namesto da bi poslušali tiste, med njimi tudi protestnike, ki so opozarjali, kaj z družbo kani storiti Janez Janša, so raje glasovali za njegovo vlado. Zato za dokončno odločitev očitno potrebujejo še nekaj časa za premislek. V poslanski skupini o vprašanju, ali podpreti Erjavca ali ne, niso enotni, še najbolj naj bi menda politiki Janeza Janše nasprotovala vodja poslanske skupine Janja Sluga. Morda pa ti poslanci potrebujejo kakšen nov povod, afero za priznanje napak. Politični pritisk nanje je z obeh strani velik, politična odgovornost, ki jo imajo, pa tudi. Argumentov, zakaj vztrajati z Janšo, je vedno manj.

Pred vložitvijo nezaupnice se v parlamentu pojavljajo različna ugibanja. Po enem scenariju naj bi predsednik parlamenta in član SMC Igor Zorčič, ki je v intervjuju za portal Siol.net podprl Janšo in Počivalška, igral dvojno igro. Te dni je javnost v pričakovanju poročila računskega sodišča o spomladanskih nabavah zaščitne opreme, in to bi bilo lahko obremenilno za Zdravka Počivalška. Tako bi se lahko ponovila zgodba s poročilom komisije za preprečevanje korupcije iz časov, ko jo je še vodil Goran Klemenčič, to poročilo pa je na začetku leta 2013 neposredno vplivalo na odhod tedanje Virantove stranke Državljanska lista iz druge Janševe vlade.

Drugi scenarij je prav tako vezan na Počivalška. SMC je razmišljala tudi o tem, da bi kolektivno skupaj z ministrom za gospodarstvo zamenjala stran, razlog so predvsem nedemokratične poteze Janeza Janše, vendar so to možnost nekatere stranke v koaliciji KUL zavrnile.

Obstaja še tretja možnost. Da bodo poslanci koalicije KUL z vložitvijo nezaupnice čakali, dokler stvari ne bodo bolj jasne, saj bi bil njen neuspeh politična zmaga za Janšo. Za zdaj opozicija namreč nima dovolj glasov za zamenjavo vlade.

Politični pritisk na poslance SMC je z obeh strani velik, politična odgovornost, ki jo imajo, pa tudi. V resnici je argumentov, zakaj vztrajati z Janšo, vedno manj.

Politični boj

Z izstopom štirih poslancev DeSUS iz koalicije je vlada precej načeta. Janša vodi manjšinsko vlado. Če želi dobiti parlamentarno večino, mora zbrati več kot 45 glasov. Ima jih le 42, zato mora na pomoč ob glasovanjih odslej vedno poklicati še poslanca manjšin in tri glasove Zmaga Jelinčiča. Če bi odšel še kakšen poslanec SMC, pa bi bila zgodba za tretjo Janševo vlado zaključena. S tega stališča imajo vse hvalnice, ki jih predsednik vlade na Twitterju zadnje dni namenja Zdravku Počivalšku, jasen politični cilj. Njega in poslance SMC potrebuje za politično preživetje te vlade. A hkrati Počivalšku ves čas odreja mesto, z vsem prezirom, ki ga premore: le zakaj bi sicer odpravljal sistem financiranja nevladnih organizacij, s katerim je spet pokazal, da SMC dejansko intimno razume kot predpražnik, ob katerega si vedno znova obriše svoje vojaške škornje?

Vse te stvari, preštevanje glasov, kupčkanje, pogojevanje so v politiki povsem vsakdanje. Enako je bilo v času Drnovškovih vlad. Kot je prejšnji teden v Mladini zapisal Vlado Miheljak, je, če se skušamo rešiti Janševega režima, zdaj najrealnejša možnost sprejeti Erjavca. Morda je to »grenko spoznanje za političnega moralista,« a takšna je trenutna politična realnost. Če Erjavcu ne bo uspelo ali pa ne bo uspelo komu drugemu kmalu za njim, bodo možnosti za odhod avtokrata z oblasti vedno manjše.

Pravo delo pa bi se moralo začeti šele po odhodu Janeza Janše z oblasti. V mislih nimamo le epidemije, gospodarske recesije in naraščajočih finančnih obveznosti države. Treba se je vprašati, kaj se je zgodilo v slovenskem političnem prostoru, da je takšen politik, kot je Erjavec, postal »rešitelj naroda«. V resnici bi morala javnost, če bi nezaupnica uspela, še resneje razmišljati o politiki. »Res se s prerazporejanjem in povezovanjem strank oblikuje neka politična alternativa, a hkrati dobro vemo, da je bila tudi opozicija dolga leta del problema. Ne mislim, da zato ne bo nikoli več nič mogoče ali da je vseeno, če ta oblast pade ali ne. Ne, nikakor ni vseeno,« je o tem v Mladini na začetku novembra dejala filozofinja Alenka Zupančič. »Pritisk sedanje kritične javnosti bi se moral še močneje nadaljevati v času, ko bi nova koalicija prevzela oblast. Tedaj bo šele zares potreben in mogoč aktivni pritisk na izvajanje in ustvarjanje nove politike. Če resno mislimo s ’spremembami’, moramo vedeti, da se z eventualnim Janševim padcem pravi politični boj šele zares začne, ne pa konča.«

V slovenski politiki so zdaj tri možnosti: prva je, da Janševa vlada vlada naprej. Kako si predstavlja demokracijo, je pokazala že v prvih desetih mesecih vladanja. Nevaren način vladanja Janeza Janše se ne bo spremenil. Enako je z njegovo izpričano nesposobnostjo, kako se lotiti epidemije. Druga možnost so predčasne volitve, vse stranke si jih ne želijo, nekatere bi izpadle iz parlamenta, volitve pa so v času epidemije nepredvidljiva možnost. Tretja možnost je poskus oblikovanja nove vlade. Za vse, ki so prepričani, da je politika delovanje v smeri javnega dobrega, demokracija pa politična ureditev, ki varuje šibke, pluralnost in svobodo, odločitev o tem, kaj izbrati, ne bi smela biti težka.

Lahko je vihati nos nad Karlom Erjavcem. A če mu bo uspelo zbrati 46 poslanskih glasov, bo dobil politično legitimnost in dovolj politične moči, da Slovenijo vrne na pot ustavne demokracije. Kar je seveda velika naloga.

POVEZANI ČLANKI:

• Kako dolgo še?