Zore ukaže, Janša skoči

Epidemija se praktično ne umirja, in čeprav so jo pomagali zakuhati tudi verski obredi, je vlada odprla cerkve 

Po odobritvi temeljnega dohodka v višini 700 evrov na mesec in popolni oprostitvi plačil prispevkov za duhovnike je vlada Janeza Janše katoliški cerkvi namenila nov, poseben privilegij: v času praznikov je dovolila ponovno odprtje cerkva in izvajanje verskih obredov. Četudi so izkušnje iz začetka drugega vala pokazale, da so prav cerkve lahko pomembna žarišča okužb, ki se iz njih lahko bliskovito razširijo po okolici.

Če je v začetku decembra še kazalo, da utegne klerikalna Janševa vlada pod pritiskom neugodnih statistik o razširjenosti koronavirusa vendarle pustiti cerkve zaprte, se je nato že v nekaj dneh uklonila lobiranju RKC. Četrtega decembra je ljubljanski metropolit Stanislav Zore Janši poslal javno pismo, v katerem je zapisal, da katoliška cerkev pričakuje, da »bo vlada odpravila odlok o prepovedi izvajanja verskih obredov ter v skladu z ustavo ne bo nesorazmerno omejevala verske svobode«. Čeprav je šlo za pritisk, ki je v neskladju s 7. členom ustave, ki določa ločitev verskih skupnosti od države, se je Janša, tedaj zgolj še v vlogi ministra za zdravje v senci, kakopak uklonil. Šestnajstega decembra je vlada odpravila odlok o prepovedi bogoslužja in določila pogoje, pod katerimi lahko katoliški duhovniki znova opravljajo verske obrede. Število udeležencev maše je tako omejeno na eno osebo na 30 kvadratnih metrov površine, predpisan je poldrugi meter varnostne razdalje, vsaka druga klop mora biti prosta, verniki, duhovnik in ministranti morajo ves čas nositi maske, ob vstopu v cerkev in izstopu iz nje si morajo razkužiti roke, med mašami je treba temeljito prezračiti prostore.

Ti ukrepi so na prvi pogled precej strogi. Ljubljanska stolnica ima denimo površino 1970 kvadratnih metrov – glede na vladna merila se lahko maše v njej udeleži 67 ljudi. To se zdi malo, če pa se virus uspe razširiti mednje, lahko hitro dobimo nekaj deset novo okuženih, ki bodo bolezen nato zanesli naprej. Kako nevarni so s tega vidika verski obredi, je nazorno pokazal primer birme v Železnikih vsega tri dni pred razglasitvijo sedanjega vala epidemije – od tam se je korona bliskovito raznesla po bližnji in daljni okolici, Gorenjska pa je za nekaj tednov postala regija z najslabšo epidemiološko sliko v državi. Tudi na podlagi te izkušnje bi bilo gotovo bolj smotrno, da bi cerkve sedaj, ko številke okuženih in mrtvih padajo le za spoznanje, ostale zaprte. Sta pa RKC in »njena« vlada pokazali vsaj toliko razumevanja za trenutni položaj, da nista vztrajali pri tem, da bi bili verniki lahko navzoči pri polnočnicah, saj bi bile te zagotovo množično obiskane.

Pričakovali bi, da vsemogočni in vseprisotni stvarnik ni dosegljiv zgolj v posamezni od božjih hiš, temveč ga lahko vsak vernik doseže tudi sam zase s praznično kontemplacijo in molitvijo ob prenosu maše po televiziji. Ne nazadnje Televizija Slovenija, to leglo boljševizma, vsako nedeljo prenaša katoliške maše, tudi zadnjo adventno nedeljo so verniki lahko iz udobja dnevne sobe spremljali obred, ki ga je vodil mariborski nadškof Lojze Cvikl. Toda voditelj slovenske RKC, metropolit Zore, ni privrženec sodobne tehnologije; kot govorec na vladni novinarski konferenci se je že pred nekaj časa zavzel za prekinitev prenosov maš prek spleta – od pomladnega vala korone je vsaka župnija svojim vernikom omogočila spremljanje bogoslužja na ta način –, ker naj bi se na ta način »izgubljal tisti temeljni značaj svete maše, ki je občestvo«. Ob tem je Zore katoličane v tedaj še oranžnih regijah pozval, »da se udeležijo svetih maš v svojih župnijah«. To je bilo 16. oktobra, dva dni pred uradno razglasitvijo epidemije.