Metalci svetlobe in prižigalci teme

Priznam, k branju Nežmahovih pamfletov se težko spravim. Včasih pa se vseeno česa lotim in vedno znova spoznam, da moraš biti kot Mladinin bralec vsaj malo mazohist, da prebereš njegov pamflet do konca. Zadnji njegov umotvor »Metalci svetlobe in prižigalci teme« pa sem uspel prebrati do konca. Pravzaprav sem ga moral, kajti tokrat je res presegel samega sebe in bilo bi škoda, če bi odnehal že po nekaj stavkih. Nežmah je eden tistih, sicer redkih, recimo temu razumnikov, ki za velikega vodjo in njegova dejanja vedno najdejo opravičilo. Morda bi sem lahko prišteli še kakšnega Rupla, ki tudi ne zamudi nobene priložnosti za izkazovanje neomejene zvestobe. Ampak Rupel je pač Rupel, dr. Bernard Nežmah pa je novinar, ki mu tega res ni treba. Lahko bi se zgledoval ravno po francoskem novinarju tednika L’Express, ki je napisal o Janši očitno neodvisen in verodostojen prispevek, ne glede na Nežmahove sugestije. Mož je očitno precej dobro ocenil situacijo in Janšo postavil točno tja, kamor spada, med evropske avtokrate in čivkaške zasvojence.

Nežmahove strokovne analize o razlogih za obsedenost Janeza Janše s tvitanjem pač ni kupil in Nežmah je zdaj presenečen in užaljen. Še dobro, da Nežmah o deželi, o kateri piše, ve ogromno, kako bi namreč izgledali njegovi spisi, če o tej deželi ne bi vedel nič, kakor pravi za francoskega novinarja. Je pa očitno situacija taka, da Francoz ve, o čem piše, Nežmah pa na nek način sicer tudi, a ob tem hote potvarja dejstva. Ampak, to smo že vzeli, namreč toliko slabše za dejstva. Ena bolj bosih v njegovem pamfletu je npr. ta, da Nova 24 nima zadostnega dosega, da bi Janša z njeno pomočjo lahko širil svoje ideja in mu tako ne preostane drugega kot da tvita. Saj ni res pa je, ali nas imate bralce Mladine za popolne bedake ali kaj? Taka argumentacija je preprosto nedostojna za resnega novinarja in tudi občasnega političnega analitika.

V nadaljevanju pisanja Nežmah šteje minute in celo sekunde. Koliko je kdo dobil, tri, štiri, 10 minut. Prvi premier Lojze Peterle, človek, ki je po Nežmahu sopotnik in hkrati antagonist (?) Janeža Janše in mu je uspelo ustvariti slovensko državo (do zdaj sem mislil, da jih oz. nas je bilo vendarle nekoliko več), je npr. na nacionalki dobil od 11 minut le dobre 3 minute. Časomerilec Nežmah je to vse natančno izmeril, čeprav nismo izvedeli, koliko je dobil Šarec, pa tudi ne koliko novinar, ki je oddajo vodil. In tako ubogi zaslužni ustanovitelj države Slovenije ni mogel pojasniti, kakšna krivica se dogaja Janezu Janši, ki je med drugim drugi edini ustanovitelj te države.

Naslednji, ki je deležen Nežmahove zaščite in časomerilske veščine, je Matej Lahovnik, gospodarski svetovalec vlade in tudi eden od očetov proslulega projekta TEŠ 6. Nežmah, ki je med drugim tudi ljubiteljski ekolog in borec za zaščito okolja, seveda praviloma le, kadar tega ogroža ljubljanski župan ali kdo drug bolj levične usmeritve, tokrat to spregleda. Zelo natančno pa izmeri, da je imel Lahovnik le 11 s časa za predstavitev argumentacije zakonskega predloga, ki bi nevladnim organizacijam odtegnil financiranje. Le te pa so imele po Nežmahovi štoparici kar 2 minuti in 29 s časa za pritožbe in protiargumente. Kot zapiše Nežmah 13 enot kritike na eno enoto vsebine. Ali to pomeni, da kritika ni bila vsebinska oz. ni premogla vsebine? Kakorkoli, za tak zakon je še 11 s preveč, ker česa takega v zakonu sploh ne bi smelo biti. Oh in ah, kakšen je res ta podli medijski svet, ki tako grdo ravna z zaslužnimi in zaslužkarji? Avtor se v svoji strašni stiski celo sprašuje: »Avtor si celo ti postal paranoik?« Dragi dr. Nežmah, odgovor je vsekakor pritrdilen.

In tako pridemo do zadnjega dela pamfleta, kjer avtor izkaže tudi neverjetno skrb za naše mlade smučarske skakalce, za njihovo pravico do ugovora in nasprotovanja in jih primerja z Ivanom Galetom, žvižgačem iz blagovnih rezerv. To je sicer značilna Nežmahova manira, primerjati neprimerljivo. Ampak dovolite tudi meni eno tako primerjavo. Nežmah kot grešnega kozla v smučarski aferi najde Ljuba Jasniča in citira njegov slavospev Titu ob njegovem rojstnem dnevu, daljnega leta 1973. Iz nekega časovno zelo odmaknjenega zapisa iz nekih drugih časov Nežmah zaključi, da nekoč Titov mladinec, mladim skakalcem v jeziku partijske diktature prepoveduje, da bi svobodno izražali svojo kritiko itd. Prav in morda celo res. Ampak nazaj k primerjavi.

Obstaja še en bivši komunistični (Titov) mladinec, oni iz začetka te zgodbe, ki je nekoč hodil po poteh Avnoja, danes pa nam v jeziku najmračnejše partijske diktature vsem zapoveduje in tvita, kaj smemo in česa ne. In da bi bila mera polna, ima neskončno zalogo idej, le, po Nežmahu, mu jih mediji nočejo vseskozi objavljati in njemu osebno ter njemu pokornim ne namenjajo zadostne minutaže. Zato mora pač tvitati. Živel naš maršal Tvito, on je moder in pozna vse odgovore. Le čas mu dajte in medije, pa nas bo popeljal v svetlo prihodnost. p.s. Mladina je pluralen medij in Nežmahova pisanja so njen, čeprav težko berljiv del. A za svobodno besedo je Nežmah pomemben in nepogrešljiv. Seveda pa bom prijetno presenečen, ko bo tudi v Demokraciji moč prebrati kaj takega kot so odlične Miheljakove kolumne v Mladini.