Osebnost leta: KOLESARJI

Eden izmed znanilcev razsvetljenstva, angleški filozof John Locke, je med drugim razmišljal o pomenu človeškega razuma, strpnosti, o vlogi države in oblasti. Kar je pričakovano, živel je v času, ko se je nemirna Anglija zapletala v vojne med parlamentarci in rojalisti, med tistimi, ki so zagovarjali oblast parlamenta, in onimi, ki so zagovarjali kraljevino, sam pa je zaradi pisanja in nasprotovanja monarhističnemu absolutizmu pristal v političnem azilu.

Locke je med drugim objavil »Dve razpravi o oblasti«, kjer je zagovarjal pravico ljudi do revolucije in upora. Njegove teze so bile filozofska podlaga za nastanek ZDA, za njihovo revolucijo. Če se torej oblast, prosto po Locku, postavi nad ljudi, nad njihove svoboščine, imajo ti ljudje naravno pravico, da se uprejo. In kadar se oblast dvigne nad ljudstvo, če krši in zatira njihovo svobodo, je zamenjava takšne oblasti tudi nujna. Locke je skratka oblast dvignil z ramen kraljev, država je sestopila s prestola, oblast pa je »zalučal med ljudi«. Absolutna avtoriteta je postala preteklost – nihče nima pravice omejevati svobode mišljenja, nihče nima pravice s položaja moči samovoljno določati, kaj je resnično in kaj je napačno.

Ni bil edini, ki je tako razmišljal. Locke prihaja iz časov, ko je bila oblast še mnogokje poimenovana kot del božjega načrta, a vendar je ta stoletja stari mislec uporaben za temeljno razpravo o tem, kaj se je letos dogajalo v Sloveniji.

Leta 2020, 300 in še nekaj let po Lockovi smrti, je Slovenija, demokratična republika, država vseh državljanov in državljank, v kateri ima oblast ljudstvo, načrtno in sistematično kršila pravico do izražanja mnenj, kršila je pravico do protesta, do političnega zbiranja kot enega izmed temeljev demokracije, kršila je svobodo misli, počela je tisto, kar so absolutistom očitali razsvetljenski misleci.

Državljane je oblast v času epidemije pustila na cedilu, na cedilu pa je pustila tudi demokratične vrednote. Prvi so se tega zavedali prav protestniki in kolesarji.

Vrnimo se na začetek leta, prvi meseci leta 2020 so v Slovenijo prinesli velike politične pretrese, najprej je odstopil predsednik manjšinske vlade Marjan Šarec, nato se je oblikovala tretja vlada Janeza Janše, ki je nastala kljub temu, da sta pred volitvami leta 2018 stranki DeSUS in SMC javno napovedali, da ne bosta sklenili koalicije s stranko SDS. Nato je marca v državo prišla epidemija. Oblast ni dolgo čakala, namesto zdravstvene retorike je ubrala retoriko sile, zamenjala je vodilne epidemiologe, prepovedala vsakršna zbiranja, zaprla družbo, epidemijo pa je, to je iz tedna v teden postajalo jasnejše, začela izkoriščati za preobrazbo Slovenije.

Upor

Sanja Fidler je po izobrazbi komunikologinja, dela v ugledni slovenski raziskovalni instituciji, kjer vodi različne projekte. Letošnje leto je dobesedno preživela na ulici, skupaj s partnerjem Branetom Solcetom, »svobodnjakom«, ki se že vse življenje ukvarja z izdelovanjem lutk, sta vseskozi skrbela za vizualno podobo protestov. Sanja Fidler je na videz krhka ženska, a odločna, v svojih besedah, v svojem razmišljanju. Brane Solce je tišji, malce umaknjen, poetičen, včasih krhek, kot so krhke tudi njegove papirnate lutke, a znova, to velja le na videz. Nekoč je učil likovni pouk. Sanja Fidler in Brane Solce sta letos, ko se je še dalo, vozila kolesi, nosila lutke, sedela sredi trga in opazovala prelete letal, obiskovala sta sedeže strank, jim puščala darila, pisala sta s kredo, brala ustavo, bila sta povsod, kjer so bili protesti, na balkonih, ulicah, trgih, pred parlamentom, pred stavbami različnih ministrstev in kulturnih institucij, postavljala sta razstave, obešala transparente, naredila velikanski venec, televizijski zaslon, maketo bagra, vse to sta počela na pisan, barvit, humoren, šaljiv način. Nikoli nasilno, nikoli žaljivo.

Nista bila edina, Sanja Fidler in Brane Solce sta le del širše množice, gibanja znanih in neznanih posameznikov, ki so letos vsak petek krožili po središču Ljubljane in tudi po ulicah drugih slovenskih mest ter oblast opominjali, da je pozabila brati slovensko ustavo. Protestniško gibanje se je zgodilo spontano, najprej na balkonih, potem na kolesih, na koncu peš. Na ljubljanskih ulicah se je zbiralo veliko ljudi, nekajkrat je bilo protestnikov več kot 10.000. Simbol vsega tega uličnega vrenja, boja za boljšo družbo, je postalo kolo, kolo pa pomeni gibanje, pomeni svobodo, pomeni izbiro, pomeni alternativo, pomeni pot. O njem in o kolesarskih protestnikih v Ljubljani so prav zato z zanimanjem poročali tudi svetovni mediji, dobili pa so tudi nemalo posnemovalcev po svetu. V letu 2020 so slovenski protestniki na kolesih v znak protesta proti vladi vozili po mnogih krajih po Sloveniji, pa celo v Berlinu in v Bruslju.

A vrnimo se k Sanji Fidler in Branetu Solcetu. V resnici se je ta protestna zgodba začela že prej, v času, ko so v Sloveniji potekale vstaje proti drugi vladi Janeza Janše. »Bil je december 2012,« se spominja Sanja Fidler. »Dan po prvi vseslovenski vstaji je skupina kulturnikov pripravljala prvi Protestival, kulturniški protest oziroma alternativo državni proslavi ob obletnici plebiscita. Hotela sem sodelovati, želela sem biti zraven, zasledila sem objavo, da naj tisti, ki želijo pomagati, pridejo v Lutkovno gledališče. Pa sem šla tja, v roke so mi dali palico, ki je držala levo roko velike lutke smrti. Brane je držal glavo. Takrat sva se spoznala.«

Simbol vsega tega uličnega vrenja, boja za boljšo družbo, je postalo kolo, kolo pa pomeni gibanje, pomeni svobodo, pomeni izbiro, pomeni alternativo, pomeni pot.

Lutke na protestih delujejo kot simboli, podprejo tisto, kar je na transparentih, v govorih, kar si ljudje mislijo. Hkrati lahko povedo tudi veliko več kot samo človek, delujejo močneje, na več ravneh, so drugačne, prevzemajo vlogo ljudi. Zato se veliko posameznikov z lutkami poistoveti, ker lahko lutke pokažejo več kot oni sami, so neposrednejše. »Prek lutk in simbolov je lahko sporočilo bolj poetično, ne nazadnje pa na ulici med množico vse te lutke prispevajo k vzdušju, po svoje ljudi povežejo in jih razveselijo,« pravi Brane Solce. »Če sem iskren, mi to protestništvo ustreza, politična situacija v državi ponuja veliko možnosti za kreativnost, z lutkami se da povedati marsikaj.«

Ko so se pojavili prvi obrisi protestniškega gibanja, je bila oblast nanj pripravljena.

Takoj, ampak res takoj, je na ulice poslala policiste s plačilnimi nalogi. Razlog naj bi bila epidemija in nevarnosti, ki jih s seboj prinaša. Ker izražanje misli, mirno protestiranje, politični aktivizem niso bili zajeti med izjeme vladnih odlokov, ki v času epidemije urejajo pravico do gibanja, so začeli policisti pisati absurdne kazni. Začelo se je že 22. aprila, ko so se pred parlamentom pojavili posamezniki in posameznice, ki so na ploščad polagali papirnata stopala.

»Ker ne morem protestirati fizično, me bodo pred parlamentom zastopala moja stopala. Občrtam svoja stopala na papir, jih izrežem, napišem svoje sporočilo vladi ali zgolj svoje ime in jih odnesem pred parlament. Stopala pritrdim s svaljkom lepilnega traku na spodnji strani.« Tako je pisalo na pozivu za protestniško dejanje. In tistega aprilskega dne so pred parlament res začeli prihajati posamezniki in posameznice s papirnatimi stopali v rokah. Tam so bili tudi policisti, ki so v polaganju stopal prepoznali »elemente kršitve vladnega odloka«, in začeli pisati prijave zdravstvenemu inšpektoratu. Kaznovali so vse tiste, ki so se prišli »izrazit«. Policisti so torej, gotovo so ravnali po navodilih svojih nadrejenih, ti pa po usmeritvah ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa, začeli prekrškovni postopek zgolj zoper tiste, ki so želeli izraziti svoje mnenje. Izražanje mnenja na ploščadi pred stavbo parlamenta je postalo prekršek. Bodi tiho in molči.

V družbi, kjer se državljani bojijo izraziti nestrinjanje z dejanji oblasti ali pa jih oblast pri tem sistematično ovira, jim grozi ali pa jih celo kaznuje, so ogrožene temeljne demokratične vrednote. 

Vse to kaznovanje, vsi ti prijemi oblasti, ki se ni niti več sprenevedala, da njen glavni namen ni zadušitev kritike, so se nadaljevali vse leto. Ljudje so dobili kazni, ker so brali ustavo, ker so s kredo pisali po tleh, ker so se sprehajali pred parlamentom, ker so se z avtomobili vozili po mestu in pohupali v znak upora.

»Čakaj, bom pogledala v Excelovo tabelo,« je na vprašanje, koliko plačilnih nalogov so dobili ona in njeni soprotestniki, odgovorila Sanja Fidler. Nato je začela šteti, ena, dva, deset, dvajset, trideset, petintrideset … »Ne vem, okoli 50 jih je vse skupaj. Kaznovani smo bili za čisto vse, kar smo delali. Spomnim se, da sem enkrat na protestih s šparovčkom zbirala prostovoljne prispevke, pa sta k meni pristopila policista in rekla, da tega pač ne smem početi.« Kolikšna je skupna višina vseh kazni, je težko ugotoviti. »Še vedno prihajajo, popolnoma arbitrarno, včasih je kdo kaznovan za nekaj, drugi, ki je storil isto dejanje in so ga prav tako popisali policisti, pa ni. Večino kazni smo sicer plačali, skupno je bilo malo več kot 10.000 evrov.« Ta znesek ni dokončen, saj protesti še vedno potekajo.

»Vsak teden nas oblast znova dvigne, potisne nas na ulice. Janez Janša je res glavni organizator teh protestov, odličen je v tej vlogi mobilizacije ljudi. Vztrajali bomo, vsak dan avtoritarnega vladanja Janeza Janše je dan preveč.«

Vprašanje, zakaj toliko nesmiselnega kaznovanja – namen omejevanja gibanja in vladnih odlokov, ki to predpisujejo, je zaustavitev širjenja epidemije, epidemiološke številke pa dokazujejo, da petkovi kolesarski protesti na širjenje virusa niso imeli vpliva –, je odveč. Namen oblasti je discipliniranje množic. Med načini za to sta pisanje kazni in izčrpavanje. »Teh kazni je res veliko, na koncu sploh pozabiš, zakaj si bil kaznovan, v nekem trenutku smo se prav hecali, ker so kazni po pošti prihajale ravno v petek, kot opozorilo, svarilo, grožnja, naj se raje znova ne odpravimo na ulice,« še pravi Sanja Fidler.

Zakaj pa so protestniki kazni plačevali, zakaj se niso pritožili? So s tem priznali, da so krivi? »Nekateri so se odpravili na sodno pot, ampak prej kot slej se znajdeš v situaciji, ko imaš doma dva, tri plačilne naloge, pričakuješ še nove in v nekem trenutku se vprašaš, ali lahko hkrati vodiš deset različnih postopkov na sodiščih. Težko živiš pod tem pritiskom, zelo težko, zato se vsaj sama nisem odločila za pisanje pritožb.« Namen kazni je zastraševanje. »Tega odgovora, vse te represije, množičnega kaznovanja in pisanja plačilnih nalogov preprosto ne razumem. Očitno tisti, ki vladajo, ki so tako prepričani, da imajo prav, poznajo le prisilo, očitno drugače z javnostjo ne znajo komunicirati,« o teh kaznih razmišlja Brane Solce.

Oblast zlorablja zakon za to, da kaznuje protestnike, kjer pa se konča vladavina zakona ali kjer se ta sistematično zlorablja, se začne tiranija.

Vlada je uporabljala tudi druge metode, kako utišati protestnike ali katerekoli druge posameznike, ki so se ji upali postaviti po robu. Vladni politiki in njihova glasila so brezsramno uporabljali metodo javnega linča, napadeni so bili vsi, ki so se izpostavili. Režiserju Jaši Jenullu so očitali, da je njegov oče tožilec. Policista, ki se je slikal s protestnikom, so izpostavili z imenom in priimkom ter brskali po njegovi preteklosti. Še preden je predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel končal revizijo poslov z medicinsko opremo, so mu začeli očitati vsemogoče, recimo, da služi pri FIFI ali pa da je prijatelj Aleksandra Čeferina, ki se je spomladi drznil kritizirati vlado Janeza Janše. Šli so celo dlje, žvižgač Ivan Gale, njegovo odkritje o nepravilnostih pri nabavi medicinske opreme je na ulice spravilo največ ljudi, je jeseni izgubil službo. Reperju Zlatku je ministrstvo za kulturo protipravno odvzelo status samozaposlenega v kulturi. Vse to so naredili samo zato, ker lahko.

»Vse te represije, množičnega kaznovanja in pisanja plačilnih nalogov preprosto ne razumem. Očitno tisti, ki vladajo, ki so tako prepričani, da imajo prav, poznajo le prisilo, očitno drugače z javnostjo ne znajo komunicirati.«

V vsem tem času, v vseh teh mesecih se med protestniki in vlado ni razvila nobena komunikacija. Kar je logično, s človekom, ki ti očita, da si kaviar socialist, da namenoma širiš epidemijo, da si ljudožerec, se težko pogovarjaš. Vsak protest je gotovo oblika komunikacije, a ta oblast si pogovora ni želela. Bala se je pogledati v ogledalo.

»Tudi mi se v resnici s to oblastjo ne želimo pogovarjati. Že od začetka, že zaradi načina, na kakršnega se je oblikovala, ji nasprotujemo. Ta vlada mora odstopiti. Res je sicer, da smo izvedli protestniško skupščino, oblikovali smo posebno knjigo s svojimi zahtevami, a to niso bile zahteve do te vlade, to so bile zahteve do vse politike, vseh vlad, strank, poslancev, ministrov, ki bodo prišli za njimi,« pravi Sanja Fidler. Brane Solce ji pritrjuje: »Z njimi se res ne moremo pogovarjati, gre za vernike, ljudi, ki imajo svojega idola, voditelja, malika. Mi pa smo drugačni, ne moreš se prerekati s človekom o njegovih verskih dogmah.«

Ena izmed najprepoznavnejših lutk, ki je sodelovala na protestu, je bila velika lutka mračnega moža, ki samo na daleč spominja na Janeza Janšo, druga je bila velika lutka smrti, ki se je s svojimi dolgimi rokami in prsti dotikala množice. »Mračni časi so, če so lutke temne, mračne, za koga tudi strašljive, očitno ne obstajajo veseli razlogi za proteste,« o teh lutkah pravi Brane Solce. »Res je, pojavlja se tudi lutka smrti, situacija v Sloveniji je morbidna. A smrt ni nujno nekaj slabega, smrt lahko pomeni tudi rojstvo novega, obnavljanje sveta. Smrt, ki se je nekoč pojavljala tudi na vstajah, smo razumeli na podoben način, smrt, ki bo končala krivično vladavino in odprla prostor za nekaj novega, boljšega. Smrt, ki hodi danes na proteste, pa hkrati simbolizira sedanjo vlado.«

Božično-novoletni čas je na proteste prinesel tudi nekaj svetlobe, barvite luči na avtomobilih, kolesih, dežnikih, prinesel pa je tudi policiste, ki so, znova, zaustavljali ljudi, ki so nosili dežnike, in jih spraševali, ali slučajno protestirajo. »Opažati sem začela, da so policisti pod sedanjo oblastjo bolj brezobzirni. Danes se samo pojaviš ali s kredo, ali s transparentom, ali z burekom, pa si že podvržen globi. Videti pa je, da je nekaterim izmed njih tudi nerodno, eden se mi je ob pisanju kazni opravičil, češ da mora,« še pravi Sanja Fidler.

Vztrajanje do konca

Brane Solce in Sanja Fidler nista edina, nista tudi organizatorja protestov. Veliko je še drugih skupin in aktivnih posameznikov, svojo protestniško sekcijo imajo kulturniki, več mesecev so bili aktivni tudi tisti, ki zagovarjajo varstvo narave, na protestih so sodelovali rogovci, pa anarhisti, mladi, starejši, res veliko zelo različnih ljudi, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja s Slovenijo. Nastalo je tudi mnogo novih politično angažiranih skupin, na primer MAO, Mladinska aktivistična organizacija. Navzočnost mladih, res mladih, je značilnost tokratnega protestniškega gibanja. Nikoli doslej mladih ni bilo toliko.

Represija, omejevanje protestov, prepoved kolesarjenja, zbiranja, izražanja političnih stališč, vse te žalitve, ki so jih oblastniki letos namenili protestnikom in drugim, kažejo le na to, da je oblast brez moči. Moč in legitimnost oblasti izhajata iz zaupanja državljanov. Ta oblast in ta vlada pa sta to zaupanje že zdavnaj izgubili. Velike spremembe se ne zgodijo čez noč. A zdaj, zadnje dni decembra, se zdi, da se tretja vlada Janeza Janše bliža svojemu koncu. Upamo lahko, da se svojemu koncu bliža tudi način instrumentalizacije politične moči za doseganje strankarskih ciljev. Če do tega spoznanja še niso prišle politične elite, se tega zavedajo državljani. Skromno darilce, »XXL izvod Ustave Republike Slovenije«, ki so ga v sredo, 24. decembra, pred vhodnimi vrati v strankarske prostore odkrili člani stranke SMC, tja ni bilo položeno kot provokacija, igračkarija ali grožnja. Pač pa kot prijazen opomnik poslancem, da je Slovenija demokratična republika, da je pravna in socialna država, v kateri ima oblast ljudstvo.

Nekdanji fotograf Mladine Tone Stojko naj bi letos pripravil veliko razstavo svojih fotografij, ki jih je v več kot pol stoletja dolgem opusu posnel na ulici med protesti in demonstracijami. Njegov opus se začne s fotografijami, kjer mladi študentje daljnega leta 1968 protestirajo proti vdoru sovjetskih čet v Češkoslovaško, konča s še svežimi posnetki, nastalimi letos med petkovimi kolesarskimi protesti. Velika razstava je bila zaradi epidemije prestavljena, odprta naj bi bila naslednje leto. Tone Stojko je bil pred dnevi gost oddaje 24ur Fokus. Ko ga je novinar vprašal, kako razume ves ta čas, mu je Stojko razočarano odgovoril: »Te fotografije mi prikazujejo, da nobena pravica ni večna, da si vsaka oblast kroji pravico po svoji meri, tako kot ona misli, da je prav. Zato mora biti pravica do demonstracij zapisana v ustavi. In tudi če je zapisana v ustavi, ni rečeno, da jo bodo vse vlade spoštovale.«

Kadar oblast ne spoštuje pravic, zapisanih v ustavi, je čas, da odide.

Trideset let je od plebiscita o samostojni Sloveniji, od dogodka, zaradi katerega se še danes marsikateri politik trka po prsih, pa če je bil zraven ali ne. Slovenija se ni osamosvojila zato, ker so si to zaželele politične elite, demokratična, samostojna, svobodna država je nastala, ker so se tako odločili volivci, ljudje. In natančno te ljudi, državljane, je aktualna oblast v času epidemije pustila na cedilu, na cedilu pa je pustila tudi demokratične vrednote. Prvi so se tega zavedali prav protestniki in kolesarji. Zato še enkrat, ne gre za politični boj, za prerivanje, izključevanje, za poskus, da se iz narodnega telesa iztrga eno pljučno krilo. Pri vprašanju nasprotovanja načinu vladanja, kot si ga predstavlja Janez Janše, gre za osnovne demokratične vrednote.

»Zelo težko je prekiniti ta naš zagon,« pravi Brane Solce. »Kot da bi bil utečen ritual, kot da to od nas pričakujejo tako ljudje kot oblast. Pri tem vztrajanju še najbolj pomaga oblast, vsak teden je nova inspiracija.« Tudi Sanja Fidler priznava, da je včasih težko. »Imamo krize, pojavlja se utrujenost, včasih si izčrpan, vedno znova zgrožen nad tem, kar se dogaja v Sloveniji, nemogoče je ostati pasiven, če ne bi protestirali, bi se morali izseliti. Vsak teden nas oblast znova dvigne, potisne nas na ulice. Janez Janša je res glavni organizator teh protestov, odličen je v tej vlogi mobilizacije ljudi. Vztrajali bomo, vsak dan avtoritarnega vladanja Janeza Janše je dan preveč. Zdaj je zunaj mraz, a mraz ni problem, problem je represija oblasti.«