Vsemogočni na kolenih

»Epidemija novega koronavirusa SARS-CoV-2A je v Sloveniji v polnem teku, kar je v veliki meri posledica zavlačevanja s sprejemanjem ukrepov za zajezitev tega virusa s strani prejšnje vlade pod vodstvom Marjana Šarca.« Tako je propagandna brzostrelka Janeza Janše, Nova 24TV, 23. marca začela članek o poteku epidemije. »V Sloveniji smo tako ob skupno opravljenih 13.812 testiranjih zabeležili že 442 okužb z novim koronavirusom, v primerjavi s prejšnjim dnem pa se je število okužb povečalo za 28. /.../ do zdaj smo zabeležili že 3 smrtne žrtve po okužbi z virusom, prav tako pa so iz dneva v dan bolj polne bolnišnice.«

Z vidika današnjih vsakodnevnih številk se zdijo takratni zapisi kot slaba šala. A premier Janša je predhodniku takrat grozil celo s pregonom, češ da ni upošteval svaril opozicije o nevarnosti virusa. »Mi smo milo prosili, da na vse te dopise reagira, pa se žal ni reagiralo. In ko bodo posledice, zakon tukaj predvideva odgovornost. In se jo bo uveljavljalo, zagotovo,« je dejal v državnem zboru.

Temelji za katastrofo, ki smo jo doživeli jeseni, so bili položeni že marca. Usklajeno sporočilo nove vlade se je glasilo: Samo mi smo dovolj sposobni, da vas – ljudstvo – zaščitimo pred zunanjim sovražnikom. Kakršenkoli dvom pomeni rušenje naših načrtov in ogroža življenja. Kdor nam ne kima, pomaga virusu.

Epidemiologe, ki znajo med vsemi zdravniki najbolje videti širšo sliko družbenih razmerij, so vladajoči v času, ko bi bilo njihovo znanje najbolj nepogrešljivo, potisnili na stranski tir, jih ponižali in utišali. Obdali so se s strokovnjaki, ki so bili v zameno za usluge pripravljeni kimati njihovim zamislim ter pokazati razumevanje za politične potrebe in ostati tiho, ko bi bilo treba kričati. Direktor NIJZ je postal človek, ki je vladi na ljubo očrnil prejšnje vodstvo inštituta in se pridružil podpihovanju strahu. Vrhovna vladna svetovalka je postala sicer ugledna zdravnica, ki ji je vodenje strokovne skupine prineslo neprecenljivo platformo za povečanje prepoznavnosti pred volitvami za predsednico Zdravniške zbornice. Zasebni zdravniški magnat je vladi svetoval pri ukrepanju, sočasno pa z državo sklepal milijonske posle.

Ko je začetni strah popustil, so se ljudje začeli spraševati o logiki nekaterih ukrepov. In ker niso dobili logičnega odgovora, ker se podatki niso skladali z izjavami ali pa jih sploh ni bilo, ker nihče denimo ni znal pojasniti, zakaj se v cerkvah in trgovskih središčih virus širi drugače kot v šolah, kako na sprehodu v naravi ogrožamo druge in zakaj so denimo časopisi toliko bolj kužni od drugih površin, se je vzpostavila rušilna družbena dinamika oštevanja in kaznovanja namesto prepričevanja. Na vladnih novinarskih konferencah so redno nastopali inšpektorji in policisti.

Državljani smo bili, kot je lepo ugotovil dr. Alojz Ihan, potisnjeni v vlogo upornih najstnikov.

A ne gre samo za pomanjkanje zaupanja. Velika večina ljudi se je smiselnih ukrepov držala iz čistega občutka odgovornosti do sebe in drugih, pa zaradi izmuzljive narave virusa niti to ni vedno pomagalo. Vlada pa je državljane med tem izčrpavala z omejevanjem svobode in jim hkrati dolgo odrekala možnost večjega samonadzora s hitrimi testi, ne le na najbolj kritičnih točkah, denimo v domovih za starejše, temveč tudi v splošni populaciji.

Ko je postalo jasno, da nas bo skozi najhujšo epidemijo našega časa vodil Janez Janša, so si celo številni z leve strani političnega spektra mrmrali, da bi nam njegova sposobnost vodenja v kriznih razmerah lahko koristila. Vendar se je enkrat za vselej pokazalo, da je Janša dober predvsem v podpihovanju in izrabljanju izrednih razmer, ne pa v reševanju zapletov v dobro ljudi.

Najmanj od jeseni se je glede na vse zamujene priložnosti, zapoznelo ukrepanje in ignoriranje strokovnih opozoril mogoče že povsem upravičeno vprašati, ali si sploh želi čimprejšnje ureditve razmer.

Že vztrajanje pri Jelku Kacinu na položaju vladnega govorca je lahko samo namerna provokacija, druge razumne razlage ni.