Marshal Tweeto

Ko je bruseljski Politico objavil prvo gloso o nenavadnem predsedniku slovenske vlade, ki tako kot odhajajoči ameriški predsednik Donald Trump vse dni binglja na Twitterju in prek njega obračunava s političnimi nasprotniki, novinarji, vsakim, ki ga moti, razširja rasistične ideje in poobjavlja različne teorije zarot, je bil občutek res neprijeten: pač, počutili smo se kot v sedmem delu kakšne socialne tevedrame o družini z roba družbe, to pa je tisti trenutek v nadaljevanki, ko oče, ki bi moral biti naš ponos, neko sobotno jutro opit obleži sredi ulice, čisto negiben, Sosede z vrečkami s hrano iz trgovine malo postanejo in mu namenijo niti ne zgrožen, ampak popolnoma brezčuten pogled, nam, ki stojimo desetletni ob njem, pa neki čuden s prihodnostjo sprijaznjen pogled, zanje smo taki kot oče. V njihovih očeh ni upanja za nas, zanje smo rob družbe, neotesani rasistični sosedje iz iste ulice, tudi mi smo ta oče, ki poskuša v soboto ob petih zjutraj zapeti Abbin Take a chance on me, ki zase misli, da je zabaven in pronicljiv, pa je le teslo. In čisto nič ne moremo storiti, da bi karkoli spremenili.

Če ne bi bil Twitter, bi bilo kaj drugega. Twitter ni kriv, saj je lahko tudi orodje za sporočanje lucidnih misli. A v rokah slovenskega premiera je pot za razširjanje sovraštva, laži, diskreditacije, pot za histerizacijo družbe. Toda taki politiki, kot je on, vedno najdejo pot, da razširjajo svoje misli. Je pa Twitter zelo učinkovit v rokah takšnega človeka.

Leto 2020 je bilo leto, ko so za to njegovo početje izvedeli tudi drugi. Sam je poskrbel za to z drugimi političnimi odločitvami, s podporo Orbánu in Trumpu je postal zanimiv kot še en nevaren politik, nato so si ogledali še njegov profil na omenjenem družabnem omrežju. In ker nismo Amerika, ki se ji zaradi izjemnosti in velikosti ter moči vse oprosti, kjer danes Trumpovih tvitov nihče več ne spremlja, bomo mi, hiša na koncu ulice, za dolgo ostali zgolj še ena vzhodnoevropska država iz zaledja Evrope.

Ko bi le malo manj visel na Twitterju, si mislijo celo njegovi volivci, politični sopotniki in sodelavci. Vse po vrsti je sram, to je navsezadnje pokazal predsednik Nove Slovenije Matej Tonin, ki je javno razlagal, kako ga je prosil, naj malo manj objavlja na Twitterju, a mu Janša tega ni zmogel obljubiti. Se je Tonin sploh zavedal, da govori kot žena, ki je ponosna, ker je možu alkoholiku povedala, da tako ne gre več – ni ji sicer prav nič obljubil, a njej se zdi dosežek že to, da si je to sploh upala omeniti?

No, zadeva ni enoznačna. Danes na primer prve povolilne analize padca Donalda Trumpa nakazujejo, da je bilo njegove volivce, tudi tiste najzvestejše, sram tega njegovega početja. In tako kot se Trump ni mogel zadrževati, se tudi Janša ne more. Takšna dvojna zanka je torej to objavljanje: čeprav Maršal Tvito objavlja res grozljiva sporočila in poobjave, s tem hkrati z njimi razgalja vse tisto, kar je najtežje dokazati takšnim politikom. Morda bomo nazadnje še hvaležni, da je toliko tvital. Že danes lahko zapišemo, da bi brez njegovih objav na Twitterju tujcem težko dokazali, s kakšnim človekom ima opravka Slovenija.